Bil je brez prebite pare in zato za slikarsko podlago izbral vse, kar mu je prišlo pod roko – od rjuhe do namiznega prta.

Podobno formativno pot je v resnici prestala cela vrsta najvidnejših slikarjev modernizma. Na začetku 20. stoletja so se v Parizu iz dneva v dan s težavo prebijali tudi Pablo Picasso, Piet Mondrian, Amadeo Modigliani in številni drugi.

Sorodna novica Pariz okoli leta 1900 – mesto luči in prebijajočih se umetnikov

Vsi so bili tujci v živahni francoski prestolnici in tedanjem umetniškem središču sveta, morali so se naučiti življenja v družbi, ki so jo zaznamovali tudi razdvojenost, nestrpnost in antisemitizem.

V času, ko v podobni želji po varnem in boljšem življenju številni prebežniki iščejo novi dom, v amsterdamskem muzeju Stedelijk pripravljajo razstavo, s katero predstavljajo naporne začetke in predanost, ki so jo v tujem okolju pred stoletjem potrebovali danes nekateri najpomembnejši umetniki. Chagall, Picasso, Mondrian in drugi: Umetniki migranti v Parizu je naslov postavitve, ki bo na ogled od 21. septembra do 2. februarja prihodnje leto.

Postavitev bo pripovedovala zgodbo o življenju in delu umetnikov v tujini, ki imajo kljub sovražnemu in neugodnemu okolju pogum, da umetnost popeljejo v novo smer.

Približno v tem času se je sklenil tudi obsežen petletni raziskovalni projekt, v sklopu katerega so preučevali devet Chagallovih platen v svoji zbirki. Kot sporočajo iz muzeja, je šlo za prvi projekt, ki je Chagallove slike proučil tako podrobno in predvsem v odnosu ene do druge. Zbirka Muzeja Stedelijk obsega 40 del Marca Chagalla, vključno z devetimi ikoničnimi deli, zaradi česar je cenjena kot ena najbolj dragocenih zbirk tega umetnika beloruskih korenin.

"Tu je! Pariz, ti si moj drugi Vitebsk!"
Čeprav Chagall s svojo edinstveno likovno govorico, ki se je izmikala enoznačni umestitvi v eno od umetniških gibanj, ni naletel na posluh francoske javnosti, v Parizu udomačena impresionizem in kubizem pa sta mu bila tuja, se je Chagall, v Parizu počutil kot doma. "Tu je! Pariz, ti si moj drugi Vitebsk!" je zapisal v avtobiografskem zapisu Moje življenje in se pri tem navezal na svoj rojstni kraj, ki se z drobnimi simboli ves čas pojavlja tudi na njegovih platnih.

Kot so pokazale analize, je Chagall, ki spada gotovo med vidnejše koloriste modernizma, v svojem delu uporabljal nabor devetih enakih pigmentov, redko pa posegel po klasični črni. Znameniti Godec iz leta 1912 je izjema pravkar opisanega kolorita, vsaj kar se črne barve tiče, ki je je na platnu precej. Po drugi strani preostala paleta ustreza njegovemu siceršnjemu barvnemu naboru, s katerim je slikal svoj nekonvencionalen nadrealistični svet, razpet med tradicijo domačega Vitebska in sanjavimi pogledi v nebo.

Prav Godec je strokovnjakom v muzeju ponudil vpogled v ustvarjalni proces Chagallovega zgodnjega obdobja. Podobo violinista, ki poplesuje na strehi, je Chagall naslikal na mizni prt v času, ko je kot reven judovski priseljenec životaril v Parizu. Po besedah konservatorjev, se pod najtanjšimi plastmi barve razbere kockasti vzorec prta. "Imel je tako malo denarja, da si je platna kupoval na bolšjem trgu in slikal na vse, kar mu je prišlo pod roke. Rjuho, spalno srajco ali celo namizni prt," je dejala konservatorka v muzeju Meta Chavannes.

Njena sodelavka Madeleine Bisschoff pravi, da je za Chagallovo delo, ki veliko pozornosti namenja dinamiki barvnega kontrasta, značilno, da se umetnik enemu ali dvema segmentoma slike posveti z izjemno preciznostjo in detajlom, medtem ko je drugje ohranil zgolj abstraktne ploskve barvne plasti.

Z vidnejšim poudarkom na našteti slikarski trojici bo razstava vključevala dela več kot 50 umetnikov, fotografov in grafičnih oblikovalcev. Posebna pozornost pa bo namenjena muzejski zbirki Chagallovih del, ki v tako obsežni postavitvi ni bila na ogled skoraj 70 let. Več del so restavrirali prav za to priložnost.