Za njegovo prakso je poleg rabe minimalnih izraznih sredstev značilno zavzeto razmišljanje o na prvi pogled preprostih, celo samoumevnih stvareh. Podobno velja za njegovo novo razstavo Učenje in pozabljanje v Mestni galeriji Ljubljana, prvo večjo samostojno predstavitev tega arhitekta, kiparja in pedagoga po letu 2013.

Kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino?
Umetniško delo se ne konča v galeriji in ni vezano na predmet ali objekt, ampak nastane šele v mislih, meni Jože Barši, eden od tistih avtorjev, ki so konec osemdesetih let 20. stoletja temeljito prenovili kiparstvo v slovenskem prostoru. Poudarjali so izkušnjo necelosti, fragmentiranosti in si zastavljali vprašanje, kaj kip sploh je, kje je meja med vsakdanjim predmetom in umetnino.

Njegova poznejša praksa se je izraziteje obrnila h konceptualni umetnosti – kot je zapisala kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik, se v zadnjih letih vse bolj ukvarja z vprašanji prezentacije človekove misli kot umetniškega objekta ter kako tako delo gledati, misliti in brati. To kaže tudi zasnova razstave, na katero so vključene njegove risbe, zvezki, knjižne, stenske in prostorske intervencije, objekti in dokumentacija njegovega osebnega arhiva.

"Le pozabljanje omogoča učenje"
Učenja pa ne razume kot pomnjenje faktografskih podatkov, temveč v širokem smislu – učenje ob branju ali pisanju, v stikih z ljudmi, ob opazovanju narave in družbenih sprememb. Če je učenje že znana umetnikova tema, pa se pozabljanje kot njegov kontrapunkt zdi novejši del umetnikovih razmislekov. Le pozabljanje omogoča učenje, je prepričan Barši, ki pozabo vzporeja tudi s preraščanjem in spreminjanjem v naravi.

Barši je sicer znan tudi kot tisti umetnik, ki nas je na beneškem bienalu zastopal s projektom, v okviru katerega je gojil zelje. Tako narava kot učenje potrebujeta čas, umetnikovo vpeljevanje naravnih procesov s temo učenja povezuje Barbara Sterle Vurnik. Misel namreč potrebuje čas, da se razvije.

Razstava bo na ogled do 11. aprila.