V Moderni galeriji se danes odpira razstava Ne sanjajte sanj / Izbor iz zbirke Telekom. Zbirka pod okriljem nemškega Telekoma nastaja od leta 2010; osredinjena je na sodobno umetnost vzhodne in jugovzhodne Evrope ter obravnava družbene in politične spremembe po padcu železne zavese.

Kot so zapisali v Moderni galeriji, zbirka prispeva k širšemu razumevanju evropske kulturne raznolikosti skozi vizualno in likovno umetnost. V Ljubljani jo bodo predstavili s posebnim poudarkom na delih, ki se ukvarjajo z arhivi.

Dve deli nastali posebej za to razstavo
V petih dvoranah Moderne galerije bo predstavljenih več kot 40 del in prostorskih postavitev 25 mednarodno uveljavljenih sodobnih umetnic in umetnikov, ki prihajajo iz vzhodne in jugovzhodne Evrope. Za razstavo sta bili tudi naročeni dve deli umetnicama iz te regije, in sicer Maji Babič Košir z naslovom Brat, povej mi in Lani Čmajčanin z naslovom Ne sanjajte sanj, katere neonska instalacija je navdahnila tudi naslov razstave.

Proti stereotipu zasanjanega umetnika
Umetniki v svojih delih razkrivajo namige in nasvete, kako kompleksno in protislovno realnost doživeti v diferenciranem razumevanju. S tem dajejo usmeritve, ki so lahko podlaga za premišljena dejanja, in tista, ki so potrebna za premostitev teh kriz. Umetniki ne sanjajo, ampak se inteligentno in skrbno posvečajo nalogam in izzivom današnjega časa, so zapisali v galeriji.

Instalacija Lane Čmajčanin preizprašuje geopolitično usodo Balkana in se vsebinsko navezuje na dva dogodka iz vojne zgodovine. Prvi je Berlinski kongres iz leta 1878, na podlagi katerega je Avstro-Ogrska smela zasesti Bosno in Hercegovino. Izhodišče zanj je slika treh umetnikov, ki prikazuje avstro-ogrsko vojsko v okolici Mostarja. Druga sestavina instalacije problematizira citat britanskega politika in diplomata Davida Owna, ki je leta 1992 v času intenzivnih bojev v Sarajevu izrekel stavek, s katerim je izrazil dvom, da bo Zahod posredoval in rešil Bosance.

Maja Babič Košir, ki v svoji praksi prepleta tradicionalne medije z različnimi najdenimi predmeti in materiali iz družinskega arhiva, se v prostorski instalaciji posveča vprašanju napetosti, obenem je večdelna skulptura tudi vaja v čutnem učinkovanju različnih materialov. Skulptura, sestavljena iz v usnje preoblečenega stola priznanega slovenskega oblikovalca Nika Kralja, je na prvi pogled minimalistična, prefinjena in preprosto lepa, ob drugem branju pa lahko postane svoje nasprotje, prežeto z nelagodjem, razkrojem in smrtjo.

Z deli so na razstavi zastopani še Saša Auerbah, Jane Čalovski, Danica Dakić, Aleksandra Domanović, Kyriaki Goni, Petrit Halilaj, Pravdoljub Ivanov, Ali Kazma, Luka Kedžo, Eva Kot'atkova, Marija Kulikovska, Marek Kvetan, Piotr Lakomy, Hortensia Mi Kafchin, Ciprian Muresan, Paul Neagu, Paulina Olowska, Roman Ondak, Agnieszka Polska, Stepan Rjabčenko, Slavs and Tatars, Marko Tadić, Iza Tarasewicz, Krasimir Terziev in Martina Vačeva.

Razstava bo na ogled do 30. julija.