Hoepkerjevo smrt je potrdila fotografska agencija Magnum, ki je njegove fotografije objavljala od sredine šestdesetih let naprej; uradno se je kolektivu pridružil leta 1989 in bil med letom 2003 in 2006 celo njegov predsednik. Vzrok smrti ni znan, je pa Hoepker pred enim mesecem dopolnil 88 let.

Thomas Hoepker je svojo fotografsko kariero začel kot fotoreporter, pozneje pa se je uveljavil kot mojstrski fotodokumentarist. Delo ga je popeljalo po vsem svetu, od Evrope do Azije, Južne Amerike in ZDA, kjer se je spoprijateljil z boksarjem Muhammadom Alijem ter ga večkrat fotografiral.

"Ali je bil idealen model za fotografa, ker se ni vmešaval in se ni postavljal v poze – bil je popolnoma naraven," je Hoepker povedal leta 2015 za Guardian. "Ničesar ni naredil dvakrat, tako da sem moral biti zelo pozoren. Dobil sem eno samo priložnost, potem pa se je spet spremenil, ali pa postal molčeč ali zaspan."

Alegorija ameriške ignorance ali hitchcockovska groza?
Vseeno pa ga najbrž več ljudi danes pozna po fotografiji, ki je nastala 11. septembra 2001 v New Yorku: v objektiv je ujel gručico ljudi, ki sedijo na klopci v Brooklynu in čez zaliv opazujejo črn dim, ki se vali z Manhattna, kjer sta letali zadeli Svetovni trgovinski center. Na prvi pogled se zdi, kot da so zapleteni v sproščen klepet.

Fotografija, ki jo je Hoepker prvič objavil šele leta 2006, je postala zelo prepoznaven, a tudi kontroverzen utrinek tragičnega dneva. Kolumnist New York Timesa Frank Rich jo je interpretiral kot "alegorijo ameriške nezmožnosti, da bi se iz dogodka česa naučila." "Mladi ljudje na Hoepkerjevi fotografiji niso nujno brezčutni – samo Američani so," je med drugim zapisal.

Mnoge je tako dojemanje fotografije zmotilo. Walter Sipser, eden od mladih, ki so na sliki, je pozneje komentiral, da sta bila oba z dekletom v tistem trenutku "v globokem stanju šoka in nejevere". Zdelo se mu je, da je Hoepker s svojo fotografijo njihova čustva in vedenje prikazal v napačni luči.

Fotograf sam je argumentiral, da je fotografija dokaz dvoumne, zmedene groze, ki je tistega dne legla na New York. "Mislim, da se je slika mnogih ljudi dotaknila ravno zato, ker kljub vsej svoji izostrenosti in jarkemu soncu ostaja dvoumna, nejasna," je zapisal leta 2006. "Na ta dan pred petimi leti je v New York vdrla čista groza, jasna in barvita kot Hitchcockov film. Edini oblaček na tistem modrem nebu je bil zlovešči dimni signal nove dobe."

Fotograf samouk
V Münchnu rojeni Hoepker je fotoaparat prvič v roke vzel pri 14 letih. Pozneje je v Göttingenu študiral umetnost, zgodovino in arheologijo, a ni nikoli diplomiral – še pred koncem študija ga je leta 1960 za fotoreporterja rekrutirala revija Münchner Illustrierte. "Nisem študiral fotografije – samo fotografiral sem. Akademski svet ni bil zame," je ugotavljal pozneje. Delal je tudi za revijo Kristall in se leta 1964 pridružil redakciji Sterna. Istega leta je agencija Magnum začela objavljati njegove arhivske fotografije.

Po vzpostavitvi Berlinskega zida sta s prvo ženo, novinarko Evo Windmöller, živela v Vzhodnem Berlinu kot dopisnika revije Stern. Leta 1976 sta se preselila v New York in od takrat je Hoepker večino svojega časa preživel v ZDA. Med letoma 1987 in 1989 je bil urednik fotografije za Stern v Hamburgu.

Dejaven je bil tudi kot producent dokumentarnih filmov. Leta 2022 je film Dear Memories: A Journey with Magnum Photographer Thomas Hoepker dokumentiral njegovo pot po Ameriki, na katero sta se z drugo ženo Christine podala po njegovi diagnozi Alzheimerjeve bolezni. Istega leta je izdal tudi knjigo The Way It Was.