Bil je profesor, urednik in likovni kritik, raziskovalno zanimanje pa usmerjal v slovensko in jugoslovansko umetnost 20. stoletja. Novico o smrti so sporočili z ministrstva za kulturo.

Rodil se je leta 1938 v Prizrenu, kjer je preživel del otroštva, odraščal pa tudi v Sarajevu, kjer je z bratom skrit v katoliškem samostanu preživel drugo svetovno vojno, saj so bili starši partizani. Gimnazijo je končal leta 1957 v Ljubljani, po nedokončanem študiju arhitekture, gradbeništva in geodezije pa se na Filozofski fakulteti vpisal na umetnostno zgodovino in sociologijo. Diplomiral je leta 1964, in sicer na temo urbanizma slovenskih obmorskih mest Koper, Piran in Izola. Za diplomsko delo je prejel univerzitetno študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1989 je končal še doktorski študij na temo Izhodišča sodobne slovenske arhitekture.

Prav Bernik je bil prvi, ki se je posvetil podrobnejšemu vrednotenju naselbinske krajine in mestnih jeder. Za mesta Koper, Izolo in Piran je ovrednotil likovne, funkcionalne in prostorske konstante. Njegove študije so spodbudile zaščito navidezno anonimnih četrti obalnih mest in Trubarjeve ceste v Ljubljani.

S svojima analizama Kočevja in Črnomlja je postavil vzorec celostne obravnave srednjeveških mest, s primerjavo arhivskega gradiva in celostne predstavitve izbranih vrednot pa izhodišče za njihovo zaščito.

Svoje strokovno delo je v veliki meri usmeril tudi v arhitekturo 20. stoletja in postavil temelje za umestitev stavb druge polovice stoletja med registrirano dediščino. Konec 60. let je zasnoval načela dokumentiranja sodobne arhitekture in tekoče spremljal ustvarjanje Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Miloša Bonče, Stanka Kristla, Savina Severja in drugih arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo.

Opuse naštetih in tudi drugih ustvarjalcev je predstavljal in vrednotil z razstavami in članki, marsikdo med njimi pa je po njegovi zaslugi dobil tudi sodobno monografijo. Pomembna je razstava Novejša slovenska arhitektura in Slovenska likovna umetnost 1945–1978, s katero je določil izhodiščna merila in kakovostno lestvico novejše arhitekture. Pripravil je temeljni izbor stavb 20. stoletja, ki jih je v posebni monografiji z avtorji tudi ovrednotil. Knjižno delo je spremljala serija razstav po Sloveniji in v tujini.

Tri desetletja je bil glavni in odgovorni urednik revije za likovno kulturo Sinteza. Med letoma 1974 in 1992 je predaval na Sarajevski Akademiji. Pomemben pečat je pustil tudi na univerzitetnem študiju v Ljubljani; sodeloval je pri ustanovitvi študija oblikovanja na ljubljanski Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, leta pa 1984 sodeloval pri ustanovitvi oddelka za oblikovanje na tedanjem ALU-ju, kjer je bil med letoma 1985 in 2007 vodja katedre za razvoj in teorijo oblikovanja. Leta 1995 je bil na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani izvoljen za rednega profesorja za umetnostno zgodovino novega veka. V drugi polovici 90. let je urednikoval Zborniku za umetnostno zgodovino, od 2005 do upokojitve 2007 pa je bil dekan ALUO-ja.

Berniku gre tudi zasluga, da lahko danes vstopimo v ohranjeno Plečnikovo hišo, ki je s celovito ohranjenostjo unikaten primer za državo, pa tudi za ustanovitev Arhitekturnega muzeja Ljubljana, predhodnika Muzeja za arhitekturo in oblikovaje.

Rezultat njegovih dolgoletnih prizadevanj je tudi likovna zbirka Ljubljanske banke, ki jo je kot svetovalec bančne uprave dolga leta pomagal dopolnjevati. Podpisal je vrsto temeljnih razprav o moderni slovenski umetnosti in številne monografske predstavitve sodobnih umetnikov.

Bil je član številnih žirij in predsednik strokovnih organizacij, med drugim Slovenskega društva arhitekturnih kritikov, Slovenskega konservatorskega društva, Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in Slovenskega društva likovnih kritikov.

Za svoje delo je prejel več priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada leta 1971, dvakrat Plečnikovo medaljo, zlato plaketo Univerze v Ljubljani, nagrado Izidorja Cankarja in naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Leta 2002 je postal zunanji član Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine.

Ko so mu leta 2016 podelili Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja in popularizacije kulturne dediščine, so v utemeljitvi zapisali, da je Bernik, ki je bil tudi med ustanovitelji Slovenskega konservatorskega društva in njegov prvi predsednik, s sodelovanjem z nekdanjimi regionalnimi ali medobčinskimi zavodi postavil temelje več področjem dosedanjega strokovnega dela varstva kulturne dediščine.