Sorodna novica Francis Bacon: Warholova dela so dolgočasna, Johnsova pa trapasta

Barry Joule, ki je bil svoj čas Baconov tesen prijatelj in zaupnik, je tako razočaran nad galerijo Tate, ki ji nikoli ni uspelo razstaviti njegovih prejšnjih donacij, da je preklical svojo namero galeriji podariti še več sto Baconovih del.

V drugem "paketu" donacije za galerijo Tate bi moralo biti 150 risb, 10 slik, več sto fotografij in več kot 12 ur posnetkov, na katerih Bacon z Joulom klepeta o vsem mogočem, od umetnosti do spolnosti. Joule je zdej sklenil, da bo ta sveženj del dobil Francoski narodni arhiv, ki ima sedež v pariškem Centru Pompidou.

"Galerija Tate bo izgubila del nacionalne umetnostne zgodovine enega naših najpomembnejših umetnikov," je Barry Joule povedal za časopis The Observer. "Galeriji Tate za vedno obračam hrbet."

Od kod tako globoka zamera?
V letu 2004 je Joule galeriji Tate izročil približno 1200 skic, fotografij in dokumentov iz Baconovega studia – takrat so mediji to opisali kot "enega najbolj radodarnih darov galeriji, ki je vreden 20 milijonov funtov". V ustanovi so takrat napovedali: "V naslednjih treh letih se bomo lotili študija, fotografiranja in katalogiziranja zbirke, nato pa bodo predmeti razstavljeni in na razpolago za izposojo."

Joule zdaj trdi, da je bil "prisiljen v pravno ukrepanje proti galeriji", ki po njegovih besedah ni spoštovala dogovora, da se bo zbirki poklonila "s primerno razstavo". Direktorica galerije Tate Maria Balshaw mu je še lani pisala in v pismu znova poudarila, kako hvaležna je ustanova za njegov prispevek. In zdaj, ko jim je sporočil, da ne bo nobenih nadaljnjih daril? Joule pravi, da se sploh niso odzvali. (Za časopis Guardian so v galeriji potrdili, da so pismo prejeli in da se nameravajo odzvati.)

Utrinki zasebnih pogovorov
Barry Joule je z Baconom preživel več poletnih počitnic in takrat tudi snemal njune pogovore. "Bacon je podpisal izjavo, da lahko posnetke uporabim 12 let po njegovi smrti. V številnih pogovorih filozofira, praviloma v svojem nezamenljivem stoičnem slogu." Posebej je izpostavil posnetek iz leta 1991, ki lepo osvetli Baconov pavšalni odnos do lastnega uspeha, na neki točki namreč zakriči "nisem bogat!," čeprav je bil takrat najslavnejši – in najbogatejši – živeči umetnik.

"Bil je samozaničujoč umetnik, ki, kar je nenavadno, sebe nikoli ni dojemal kot bogataša. Seveda je bil bogat, a je živel zelo preprosto. Zares si je privoščil samo drage restavracije," se spominja njegov prijatelj.

Na teh posnetkih Bacon govori tudi o drugih umetnikih, denimo o Jasperju Johnsu; Johnsovo abstraktno delo False Start (1959), ki je bilo leta 1988 prodano za 17 milijonov dolarjev, Bacon odpiše kot "trapasto reč": "To ni nič. Samo ... nekaj diagonalnih prask v rdeči in modri, ki silijo v različne smeri."

Joule, ki danes živi v Franciji, se spominja slikarjeve ljubezni do Pariza, pa čeprav tam "nikoli ni mogel delati, ker mu je preveč stvari motilo koncentracijo". V preteklosti je Joule Picassovemu muzeju v Parizu že daroval približno sto Baconovih risb, ki jih je ta leta 2005 predstavil na pregledni razstavi. Barry Joule je takrat od francoske vlade prejel tudi red legije časti. "To je ekvivalent viteškega reda. Dal sem jim eno desetino tega, kar sem dal galeriji Tate, pa so mi dali viteški naziv ... Od Tata nisem dobil niti skodelice kave."

Del Joulove donacije Franciji bo tudi dramatičen portret, ki je bil posebej pri srcu Davidu Bowieju. "Bowie je imel založbo za izdajanje umetniških knjig in je osebno izbiral, katere kataloge bodo izdajali. V hipu se je strinjal, da bodo izdali katalog za mojo razstavo Baconovega arhiva v Centru Barbican leta 2001. Izbral je podobo za naslovnico in seveda smo se vsi vpleteni strinjali."