Zoran Didek je spadal v generacijo slovenskih študentov, ki so med svetovnima vojnama diplomirali na zagrebški Akademiji za likovno umetnost, njegovo umetniško delovanja pa je bilo od vsega začetka razpeto med empiričnim raziskovanjem in likovno teorijo, je ob razstavi zapisal direktor kostanjeviške galerije Goran Milovanović.

Vse to je "združeval na svojih slikah in nepreglednem številu risb ter v neposrednem in strastnem prenosu znanja na mlajše rodove", nadaljuje.

Sorodna novica Razstava Vezi: Kaj so slovenski umetniki slikali v Zagrebu med obema vojnama?

Umetnik, čigar dela so bila lani v Galeriji Božidar Jakac vključena tudi na odmevno razstavo Vezi – Zagrebška likovna akademija in slovenski umetniki med obema vojnama (pripravili so jo s sodelovanjem zagrebškega Nacionalnega muzeja moderne umetnosti in tamkajšnje Akademije likovnih umetnosti), je bil cenjen kot izjemen risar. V ospredju razstave v Galeriji Krka, ki bo na ogled do 9. januarja prihodnje leto, pa je v ospredju njegov slikarski opus.

Zoran Didek (1910–1975), po očetu češkega rodu, se je rodil v Ljubljani, njegova družina pa se je leta 1921 preselila v Krško. Leta 1925 so se Didkovi preselili v Celje, po opravljeni mariborski realki pa se je vpisal na Kraljevo akademijo za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kjer je leta 1933 diplomiral.

Skupinsko je prvič razstavljal v Mariboru, nato je služboval na hrvaškem otoku Krk, zatem v Zagrebu in Sarajevu. S klubom Neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov je leta 1937 razstavljal v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani in nato leta 1940 v zagrebškem Umetniškem paviljonu.

Leta 1946 so ga zaposlili na ljubljanski novoustanovljeni Šoli za umetno obrt. Bil je med ustanovitelji Umetniške zadruge in Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije ter Društva likovnih oblikovalcev Slovenije. Leta 1955 se je izpopolnjeval v Parizu, nato pa je na Pedagoški akademiji v Ljubljani začel predavati slikarstvo in likovno teorijo.

Od leta 1966 je bil honorarno zaposlen na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1967 postal redni profesor, leta 1974 pa se je upokojil. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi Prešernovo.