Pripravila jo je kustosinja Saša Bučan in je del likovnega programa osrednjega kamniškega kulturnega festivala Kamfest. Ogledate si jo lahko do 15. septembra.

Žarko Vrezec že od samih začetkov v svojem likovnem izrazu goji modernizem. Predpisanim kanonom se upre takoj na začetku svoje ustvarjalne poti. Svoje zanimanje usmerja na slikovno polje kot zaključen, poseben prostor slikarjeve imaginacije, skozi katerega ustvari samosvoj likovni jezik z notranjo logiko. Je avtor, ki se nikoli ni prilagajal trendom, svoji likovni govorici in umetniškemu kredu ostaja zvest od zaključka študija dalje. Format, barva in svetloba so nekakšna sveta trojica njegovega slikarstva.

V Kamniku je razstavil svoja najnovejša dela ‒ dnevne zariske. Poimenovane tako, ker ne zapisuje črk, ampak vleče črte, s katerimi zabeleži dneve in se pogovarja s svetom. Ne manjkajo niti razrezani trakovi njegovih obstoječih del. Vkomponiral jih je v nove umetniške simfonije, ki tečejo vertikalno, v neskončnost, v nebo ‒ tokrat v centralni osi z značilnimi umetnikovimi grafizmi.

Kustosinja razstave Saša Bučan je takole zapisala v spremnem besedilu k razstavi: "Vrežčev jezik je univerzalen, subtilen in poglobljen; skozi igro barv, svetlobe, črte in prostora nagovarja in govori o resnici našega bivanja, obstoja, ima večno začrtano pot in ga ne ustavi nič, potovanje je mogoče le naprej in zaključek poti je lahko samo dokončen. Če je v svojih zgodnejših delih še taval po prostorskih mrežah, je v svojem zrelem obdobju Vrezec le-to zamenjal, izostril v centralno os, kot da bi se v nekem trenutku zavedel in prestopil iz igrišča, kjer je še možno poigravanje z mislimi, v realno, ozko usmerjeno, a tudi odločno zastavljeno smer, ki v sebi nosi slikarjevo notranjo izpoved, da jo na likovnem polju poveže v harmoničnost, v popolno harmonijo, ki ne potrebuje več monumentalnosti, ampak zmore na manjši površini izpovedati pravzaprav vse tisto, kar prenese in omogoča velika. Tako kot avtor, slikar, je dokončno dozorela tudi njegova likovna zgodba."

Gre za eno najboljših razstav letošnje umetniške sezone, ki pa je ne moreš za-objeti, do-umeti s površnim pogledom. Zahteva pač pozornega konzumenta likovne umetnosti, ki si zmore vzeti čas za nianse sveta in življenja, ki niso doumljive instantno in enostavno.

Sedemdesetletnik
Žarko Vrezec se je rodil 18. avgusta 1950 v Ljubljani. Leta 1969 je končal Šolo za oblikovanje v Ljubljani in se nato vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, diplomiral je leta1974. Razstavljal je na 140 samostojnih in na več kot 500 skupinskih razstavah, na razstavah slovenske umetnosti ter na mednarodnih razstavah doma in na tujem. Prejel je 33 domačih in mednarodnih nagrad za slikarstvo. Od leta 1978 je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Ukvarja se predvsem s slikarstvom, vendar se preizkuša tudi v risbi, grafiki, skulpturi, ilustraciji, scenografiji in oblikovanju.

Njegova dela so v številnih zbirkah muzejev in galerij tako doma kot na tujem. Po obdobju slikanja 'čez vse' se je Vrezec lotil prostorskih slik. Postavljene so v globino na različnih lesenih nosilcih, včasih pa prostor slike ustvarjajo viseči poslikani trakovi. Njegova posebna strast pa je naravoslovna ilustracija. Vrezec, ki je sam prav tako odličen teoretik, je o svoji slikarski usmeritvi dejal, da je že v času študija veljalo njegovo zanimanje slikovnemu polju, kot nosilcu avtonomnega likovnega organizma z lastnim življenjem in notranjo logiko.

Likovnoteoretsko izhodišče je veljalo v glavnem vprašanju, kaj je v slikarstvu pravzaprav resnično. Odgovor je bil, da so edine realne stvari format, barva (material) in svetloba. Vse ostalo je v bistvu iluzija, ki ga nikdar ni privlačevala. Kot sam pravi, se je opiral na os Manet, Cezanne, Picasso, Kandinski in Rothko; pri teh umetnikih pa je stvarnost odsev slike in ne slika odsev stvarnosti; temu je zavezan tudi Žarko Vrezec.