Kljub vsemu pa je Kekec, ki se je zapisal ne zgolj v spomin, ampak kar v genom tukajšnjega človeka, pravzaprav tisti Kekec, ki je bil leta 1951 videti kot čudež, čeprav črno-bel, je bil ves v barvah, čeprav junak s filmskega platna, je funkcioniral kot nekdo, ki nima nikakršne povezave s socialističnim realizmom. Govorimo seveda o filmskem liku, ki ga je ustvaril Jože Gale, in hkrati liku, ki se je za vedno naselil nekam globoko v slehernega gledalca, ki je film videl.

Kako preseči to videnje, to percepcijo Kekca, pa so vprašanja, s katerimi se je med drugim v svoji gibalni predstavi za otroke, ki na odru Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani te dni praznuje deset let in že kar svojo dvestoto ponovitev, spraševal plesalec in koreograf Branko Potočan, ki v pričujoči predstavi poleg koreografije podpisuje tudi scenografijo in režijo.

V teh desetih letih se je marsikaj spremenilo. Iz obdobja debelih krav, recimo, smo prešli v krizo, iz katere se še vedno nismo izvili. Kako pa se je spremenil Kekec? Kakšna je bila vloga Kekca leta 2004 in kakšna je danes? Če sva še radikalnejša; Kekec je bil pravzaprav že ob svojem rojstvu neke vrste arhetipski junak. Je tak lahko še danes?

Res je, Kekec je bil že ob svojem rojstvu neke vrste arhetipski junak, ki je kot tak ostal za svoje ciljno občinstvo tudi danes.

Vaš Kekec ni več tisti prijazen in pogumen pastirček z visokogorskih pašnikov, ampak urbani junak z vročega in umazanega asfalta. Pa vendar, kaj je tisto, kar ju druži? Lahko takšen lik sploh preživi danes v resničnem življenju?

Njegova osnovna vloga in poslanstvo junaka je vsekakor brezčasna, le da smo ga za današnji čas oklestili romantike in ga spustili na asfalt.

Marcel Štefančič jr. je mnenja, da je Kekec mali fašistek, ki je slavo pridobil z znašanjem nad marginalci in drugačneži, kar sta bila Pehta in Bedanec. Kako pa ga vi vidite?

Danes Kekec ne predstavlja zunanjega fiktivnega junaka, ampak pooseblja po svoji sporočilnosti, se pravi zaradi poguma, iznajdljivosti, iskrenosti, pravičnosti, igrivosti, hudomušnosti in tako naprej, kvalitete, ki bi jih moral v današnjih kriznih časih najti vsak v sebi. Kot je že pred leti zapisal naš prvi raper Ali-En: "Who is the real Kekec?" Ne iščimo ultimativnega Kekca, ampak zbudimo Kekca v sebi.

Sprašujem zato, ker se mi zdi noro pogumno postaviti Kekca na oder kot urbanega gibalnega junaka in s tem posegati v podobe, kakršne smo si zgradili. Še posebej, če gre za otroke. Kako pa Kekca v vaši izvedbi dojemajo najmlajši?

Vse Kekčeve prigode že v osnovi temeljijo na gibalnih spretnostih in akcijah, kar je otrokom osnovno orodje v dojemanju sebe in okolice. Tako mi je bil Kekec kot naročen za gibalno plesno obdelavo in prav to je moj izraz, ker to jaz sem, to počnem.

Še enkrat; pogumno je zgodbo o Kekcu pripovedovati skozi sodoben ples. Kako pa se otroci izzivajo na to novost, dejstvo?

Otroci so bili in so ves čas navdušeni nad tako predstavo.

S predstavo ste tudi gostovali, recimo na sarajevskem Messu. Celo edina slovenska predstava ste bili. Kako pa tega tipičnega alpskega heroja dojemajo v Bosni, v nekdanji skupni državi?

Predstava je ravno zaradi svoje sporočilnosti in gibalnega izraza univerzalna in kot taka brez težav briše jezikovne in kulturne razlike. Lahko bi jo predstavili tudi na Japonskem.

Doživeli ste 200 ponovitev. Vas ta številka preseneča?

Vsekakor.

Mene osebno ne preseneča. Gre vendarle za Kekca in za predstavo za gledalstvo, ki se venomer obnavlja.

Gre za popikono! Še več, gre za igro, ki se jo lahko kadar koli in kjer koli igramo! Ko delaš predstavo, ne razmišljaš o tem, kaj se bo z njo dogajalo, ampak vse moči vneseš v to, da napraviš največ in najbolje. Ko pa je predstava narejena, zadiha s svojimi pljuči in gre svojo pot. Očitno ima sape dovolj še za kar nekaj ponovitev.

Tadej Čater