Jeseni so sledili spravilo iz razorov ali zemljank v hleve ali zorilnice, siljenje, priprava za trg, odbiranje korenik za nadaljnjo vzgojo in šele potem prodaja. Zdaj veste, zakaj gre goriški radič vsaj devetkrat skozi roke.

"Lep je kot vrtnica, le vonja nima" - so za goriški radič zapisali v brošuri, ki to "kraljevsko zimsko vrtnino" predstavlja v vsej njeni bogati in okusni lepoti. Pravzaprav je čisto navadna cikorija, le eden v razvejeni družini radičev (Cichorium intybus), vendar so Solkanci znali iz nje izvleči - tisto, nekaj več …

Idealna tla za sajenje goriškega radiča (sukanskega reguta) so prodnata, ki zadržujejo vodo poleti, ko so v ravnini dolga sušna obdobja. Ta posebna vrsta radiča se namreč ponaša z veliko odpornostjo proti neugodnim vremenskim razmeram – dobro prenaša sušo poleti in mraz pozimi. In njive ob Soči v Solkanu so kot naročene za to "kraljico vrtnin".

Najprej vzgoja semen
Dela z goriškim radičem je ogromno skozi vse štiri letne čase. "Zgodaj spomladi posadijo korenike radiča za vzgojo semena. Odberejo zgolj tiste, ki povsem ustrezajo predstavi o popolnem radiču: glava je polna in čvrsta, listi nizki, široki, zaokroženi, s čvrstim belim rebrom, barva temnordeča, korenika dolga, za prst debela, ravna, „kosmata“ in zdrava. Ko radič zacveti, je opraševanje prepuščeno čebelam. V bližini ne sme biti drugih cikorij, ki bi lahko skvarile hišno selekcijo, nad katero je vsakdo izredno ponosen," so zapisali solkanski zelenjadarji. Poleti pridelovalci spravijo soplodja radiča pod streho, kjer jih sušijo in nato omlatijo, da dobijo seme.

Drugo pomladansko delo pa je sejanje. Setev goriškega radiča poteka v obdobju upada lune v pozni pomladi ali najpozneje v začetku poletja.

Najpomembnejša je jesen
Radič, ki so ga posadili za zorenje, poleti večkrat požanjejo, da naredi čvrste korenine. Od pozne jeseni je z njim največ dela. Listje je takrat že veliko, tako da zavaruje "radičevo srce" pred preveliko zmrzaljo. Ko pa radič vsaj dvakrat ali trikrat "prime slana", ga poberejo, zvežejo s koreninami v šopke in spravijo v topel prostor.

Šopke položijo v korita, prekrita z žagovino in zemljo. Navlažijo jih in pokrijejo s temno folijo. Po treh tednih zorenja nastanejo lepo oblikovane temno rdeče rožice v obliki vrtnice. Ta zadnja faza je za kakovost najlepše rože med zelenjadnicami – najpomembnejša.

Radičev rožnati popek
Za prvi korak h končni podobi goriškega radiča jeseni poskrbi narava, ko zelene liste obarva rdeče. Potem pa je na vrsti vrtnar. Šele ko radič pobere, mu odstrani odmrle liste, oblikuje snope in jih položi v prostor za siljenje - se začne prava preobrazba. Stari listi radiča odmrejo ali zgnijejo in začne se oblikovati nova sredica, pravi rožnati popek.

Vsako glavico siljenega radiča posebej je na koncu treba očistiti in pripraviti za prodajo. Takšna je torej dolga pot do sladkega in hrustljavega goriškega radiča, ki ga poleg izjemne organoleptike odlikuje tudi kontrastno prehajanje belega listnega rebra v živo rdečo barvo listov. V pravo vrtnico. Za nameček je še zdrav, saj pospešuje prebavo in zavira staranje organizma, saj ima antioksidativni učinek, poudarjajo solkanski zelenjadarji.

Korenine zgodovine goriškega radiča
Zanimiva je zgodovina te vrtnine. Toni Gomišček, avtor brošure o goriškem radiču z naslovom Od vrtnine do umetnine je odkril, kako daleč segajo začetki te kraljevske zimske rože: "Na Goriškem se je pridelava najverjetneje začela po letu 1866, ko je Avstro-Ogrska izgubila območja, kjer so malo pred tem začeli gojiti siljen zimski radič (Treviso, Chioggia). S prihodom premožnejših meščanov in njihovega osebja se je znanje o siljenem radiču razširilo na naš prostor. Baron Karl Czernig von Czernhausen (1804-1889), utemeljitelj statistične obdelave podatkov o kmetijskih pridelkih, je v Das Land Görz und Gradisca, Dunaj 1873, pisal o rdečkasti cikoriji, ki jo “jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer, izpostavljena toploti goveda in gnoja, dozori v zelo cenjeno vrtnino.” O razširjeni pridelavi radiča okoli Gorice in v Vipavski dolini je poročal tudi kmetovalec-publicist Rihard Dolenc (1849-1919), ki je v članku Radič, celo leto fina salata (Novice, 1885) opisal in ilustriral pridelavo siljenega ali bledenega radiča. “... ako se pride v zimskem času, to je, od sv. Martina pa noter do velike noči na goriški zelenjadni trg; vidi se lahko verbas pri verbasu najlepše rumene in rudeče pisane radičeve salate,” trdi Dolenc, ki ne pozabi omeniti, da Primorci trgujejo z bledenim radičem do Ljubljane, Gradca, Dunaja …"

Anekdota
Seme radiča so Solkanci med prvo svetovno vojno vzeli s seboj v begunstvo. Ob vrnitvi so pripovedovali zanimive zgodbe o tej solkanski vrtnini. Ko so na primer Solkanke v Srbiji ponujale "sukanski regut" oziroma "goriški radič" na tržnici, so jih tamkajšnji domačini spraševali: "Zakaj vi Slovenke prodajate rdeče vrtnice brez vonja?"

Toni Gomišček, izjemen poznavalec te vrtnine, je tudi povedal, da so fantje na dan svetega Štefana, zavetnika Solkana, za klobuk zataknili rožo goriškega radiča. Tako pomemben je bil zanje … Pa tudi okrasni obod za mladoporočenca pred hišo (»p'rton«) so okrasili z goriškim radičem. Ob tem je zanimivo, da srčike goriškega radiča kmetje niso sami pojedli. Rožnati popek je bil le za prodajo, večinoma na italijanskih tržnicah vse do Trsta. Doma so pojedli le tiste liste radiča, ki so jih "oskubili" okoli popka in pa korenine radiča …

Danes pa je goriški radič v kulinariki vsestransko uporaben – od solat do glavnih jedi in sladic. Več o receptih kmalu …

Reportaža o goriškem radiču nocoj v Slovenski kroniki …