Priljubljene hišne ljubljenčke so lastniki zaradi njihove hitre rasti in dolge življenjske dobe – dočaka lahko tudi 40 let – nemalokrat spustili v naravo ali pa so jim ušle. Tako ta ameriška vrsta želve živi na Ljubljanskem barju in v Ljubljanici, Škalskem jezeru pri Velenju, v mestnem mariborskem parku, v Tivolskem in Koseškem bajerju, Škocjanskem zatoku ter drugje, očitno celo v Posočju. Klemna in Gašperja je presenetila pred nekaj dnevi pri izlivu Kamnice v Sočo. Prepoznala sta jo po rdeči lisi za očmi. Očitno gre za samico, saj so te večje od samcev.

"Čez oklep je bila velika približno 30 cm. Stala je v precej hitri vodi, ampak se je potem premaknila s tokom in priplavala pred naju, tako da sva jo lahko fotografirala. Prav na podlagi fotografij smo pozneje ugotovili, da gre za neavtohtono rdečevratko. Verjetno jo je imel nekdo za hišnega ljubljenčka in mu je pobegnila ali pa so jo spustili v naravo. Ta želva zdaj še vedno veselo plava po Soči. Sam mislim, da če je to primerek ene želve, nimamo težav, bo pač preživela, kolikor bo, če bi jih bilo več, pa bi se lahko že razmnoževale," pripoveduje ribiški vodnik iz agencije Soča Fly Gašper Jesenšek. Zato sicer rdečevratka potrebuje ugodne razmere – prvič so razmnoževanje v Sloveniji potrdili leta 2009 v Vipavski dolini –, a tudi če se ne razmnožujejo, so zaradi dolgoživosti in nevestnih lastnikov pogosto prisotne.

Po podatkih Svetovne zveze za varstvo narave spada rdečevratka med sto najbolj invazivnih živalskih vrst na svetu. Razširile so se že skoraj po vsej Evropi. V Sloveniji sicer ni dokazov o invazivnosti vrste, vendar tuje študije dokazujejo, da rdečevratka tekmuje za prostor za sončenje in hrano z močvirsko sklednico, ki je vključena na seznam strogo zavarovanih vrst vretenčarjev bernske konvencije. To je tudi edina domorodna želva pri nas, ki živi predvsem na Ljubljanskem barju, v Beli krajini, v porečju Save in na Obali, pa tudi v Posočju, pojasnjuje Jesenšek: "Želve so zagotovo bile na tem območju, preden je bila Soča regulirana. Tako je ustvarjala mrtvice, temperatura in hitrost vode sta bili primerni, so pa sklednice menda še vedno tudi v Posočju ponekod prisotne." Pri tem Jesenšek opozarja, da rib, želv in drugih živali iz akvarijev nikoli ne smemo izpuščati v naravo, saj lahko porušijo naravni ekosistem, prinesejo pa lahko tudi bolezni in zajedavce. "K sreči so naše reke dovolj mrzle, da večina rib ne preživi, vendar je vedno nevarnost, da se tujerodna vrsta tukaj zasidra, in po navadi te vrste nimajo naravnih plenilcev. Recimo največji primer v tujini je velika plamenka – "scorpionfish", kot ji pravijo Američani, ki so jo iz Pacifika izpustili v Atlantik v bližini Floride in imajo zdaj ogromne težave. Ta riba ima namreč bodice in zato nima naravnega plenilca."

Po zakonodaji je rdečevratka hišna žival. Prav zaradi takšnih primerov, kot je nedavni v Posočju, že dalj časa opozarjajo, da bi v Sloveniji nujno potrebovali primerno zavetišče za eksotične živali, celo – po zgledu drugih evropskih držav – specializirano samo za želve.

Mariša Bizjak, Radio Koper