Prvič je na gluha ušesa vlade Idrija naletela že pred dvema letoma. Tokrat so upali, da argumentov državi - lastnici rudnika - ne bo treba ponavljati. "To bi moralo biti sistemsko urejeno in o tem se ne bi smeli niti pogovarjati," na dolgoročnejšo rešitev upa idrijski župan Bojan Sever in dodaja, da bi morali dokončno likvidirati Rudnik živega srebra Idrija v likvidaciji ter vse pristojnosti prenesti na Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, ki ga je država ustanovila julija 2012.

Iz jame 200 metrov pod površjem vsak dan načrpajo več kot 2.000 kubičnih metrov podtalnice, sicer bi se raven vode vsak dan dvignila za 10 do 15 centimetrov in v treh letih dosegla nivo Idrijce. Spodnji del jame, ki sega več kot 400 metrov globoko, je v nasprotju z zgornjim relativno trden in stabilen. "Kamnina pod površino je odložena na karbonske skrilavce, ki so problematični zaradi nizke strižne trdnosti. Če so ti stiki dodatno namočeni z vodo, je to, kot bi nekaj namazali z milom," nazorno pojasni Jakob Likar, profesor katedre za geotehnologijo in rudarstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti, ki pri zapiralnih delih sodeluje že od leta 1977, ko je bila glavna proizvodnja v rudniku ukinjena.

Če bi vodo nehali črpati, bi hitro ogrozili mesto
Če bi iz rudnika, iz katerega so v 500-letnem obdobju odkopali več kot tri milijone kubičnih metrov rude, torej nehali črpati vodo, bi to sprožilo plazenje okoliških gričev in posedanje zemlje, posledično pa ogrozilo obstoj mesta. Prve hiše so zaradi poškodb morali podreti že konec 19. stoletja, pogrezanje terena pa je bilo posebej močno v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, saj se je ponekod pogrezalo tudi več kot deset centimetrov letno. Zemlja se je, denimo, na Polancovem hribu od leta 1912, odkar izvajajo natančnejše meritve, posedla že za več kot dva metra in pol. Večji del rudnika leži namreč neposredno pod mestom – vplivno območje je veliko več kot en kvadratni kilometer.

Zaradi tega so se že v preteklosti spogledovali z idejo, da bi mesto celo preselili proti vasi Gore nad Idrijo. Ideja se je pojavila kmalu po drugi svetovni vojni, ko je Idrijo obiskala delegacija ruskih strokovnjakov. Likar meni, da preselitev, čeprav po svetu obstaja nekaj primerov, kot je, denimo, švedska Kiruna, tudi zaradi Unescove dediščine in turizma ni mogoča: "Multinacionalke si lahko pri takih količinah in dobičkih privoščijo, da premaknejo neko mesto. Ampak to je popolnoma druga zgodba od Idrije, kjer je rudarjenja konec."

Posledice zaprtja so raziskovali že pred desetletji
Kakšne bodo posledice po zaprtju idrijskega rudnika, so raziskovali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. "Težko je prepričati nekoga, ki zadeve ne pozna, da se ne bi nič zgodilo. Naredili smo poskus v jami, da smo del starih zasipov namočili z vodo in opazovali posledice. Povem vam, da se je to neverjetno hitro posedlo. Še danes vidim pred seboj fotografije," še pove Likar, ki je rudnik leta 1966 prvič pobliže spoznal kot 14-letni deček. Zaradi varnosti so jamske prostore v spodnjem delu zasuli. Skozi vrtine so vbrizgali 132.000 kubičnih metrov zmesi iz kamene moke, cementa in vode, skoraj 30 kilometrov rovov pa zasuli s 173.000 kubičnimi metri siromašnega betona in tako posedanje omilili na manj kot centimeter letno.

Če je drugi največji rudnik živega srebra na svetu nekoč prispeval kar pet odstotkov celotnega proračuna dunajskega dvora, ima Slovenija od njega predvsem stroške. Od leta 1996 je za rudarsko škodo izplačala približno šest milijonov evrov, poleg tega vsako leto nameni še sredstva za vzdrževanje nezalitega dela jame. Druge rešitve za mesto s 6.000 prebivalci kot črpanje vode iz jame namreč doslej strokovnjaki niso našli. Se pa med njimi že porajajo ideje, kako bi poleg prihodkov od turizma v mošnjiček primaknili še kaj. "Pod Idrijo je ogromna količina vode. S toplotnimi črpalkami bi lahko del tega območja tudi ogrevali. Temperatura vode v jami je namreč med 16 in 18 stopinjami," zamisli za prihodnost predstavi Likar.