Pogovarjali smo se z mamico, ki je v materinski dom prišla med prvimi. Zaradi občutljivosti teme je razumljivo, da ne želi biti imenovana, a nam je zaupala svojo zgodbo. Odločitev za materinski dom zanjo ni bila težka, pravi in dodaja: "Doživela sem en takšen šok, da sem v trenutku sprejela to odločitev. Spoznala sem, da tako ne gre več naprej, otrok pa potrebuje čim bolj normalno otroštvo in življenje, kot si ga zasluži sleherni človek. A ne morem reči, da me sprva ni preveval strah in tesnobni občutki. Spraševala sem se, kako bo, ko pridem v materinski dom, kako bodo na to gledali tukajšnji sosedje … Marsikdo namreč te ustanove še ne pozna in v družbi so še vedno prisotni stereotipi. Skrbelo me je tudi, kako se bo navadil otrok, a k sreči ni bilo nobenih težav. V bistvu tukaj živim tako lepo, kot nisem nikoli prej. Tukaj sem končno lahko spet jaz."

Ženske se velikokrat ne odločijo za nujno potrebni korak
"Mamice, ki niso zaposlene, dvakrat dnevno obiskujejo delavnice, zato da gradijo na sebi, samozavesti, samopodobi … in to mi je všeč. Z velikim veseljem moram povedati, da mi je v času, odkar sem tukaj, uspelo diplomirati in upam, da mi bo uspelo najti tudi zaposlitev. Kot višja medicinska sestra se vidim na kakšni zdravstveni postaji, urgenci ali v domu za ostarele. Ker pa v Pomurju žal ni veliko priložnosti za zaposlitev, se oziram tudi k sosedom. S sostanovalkami imamo zelo dobre odnose in strokovne sodelavke se zelo trudijo, da te dobre odnose tudi ohranjamo. Moram povedati, da mi tukaj zaposlene od začetka stojijo ob strani, tako da lahko, ko je res hudo, dobiš tudi kakšen objem. Opravila imamo razdeljena. Od kuhe, čiščenja, pospravljanja. In se kar držimo razporeda (smeh)," pove naša sogovornica.

Marsikatera ženska je v hudi stiski in bi potrebovala toplejše, varnejše zavetje, a tega koraka iz različnih razlogov ne zmore, si ne upa storiti.

"Treba je zbrati pogum in se nehati izgovarjati. Jaz sem imela včasih 1.000 izgovorov, zakaj ne bom odšla. Ampak to se mora nehati in moraš narediti ta korak naprej. Ker če ne tvegaš, ne bo bolje. Pa tudi nasilni moški se ne bo spremenil. Nikoli," pove.

V materinskem domu trenutno biva devet mamic s 13 otroki. Direktorica Vlasta Glavač pravi, da so bili tudi primeri, "ko ženske niso zmogle vztrajati pri svoji odločitvi za spremembo življenja in so se vračale nazaj v stare tirnice, kjer pa se razmere niso bistveno spremenile". "Žal so bili tudi primeri, ko smo morali zaradi kršitve pravil izreči ukrep prepovedi bivanja v domu. Zelo pomembno je namreč, da se matere same, prostovoljno odločijo za spremembo, da se želijo usposobiti za samostojnejše življenje. Pred sprejemom se s potencialno uporabnico srečamo na informativnem pogovoru, kjer preverimo, ali je to res njena prostovoljna izbira in ali je pripravljena sprejeti način življenja v materinskem domu. Razlogi za sprejem pa so zelo različni. Predvsem je bistveno, da je pri mamici ali ženski, ki prihaja k nam, prisotna neka stiska. Od materialne, psihične, osebnostne, stanovanjske do finančne. Torej, kadar koli mamica začuti, da je v stiski, da potrebuje umik v prostor, kjer ji lahko zagotovimo varnost, mir, podporo, lahko pride k nam. In upam, da se bodo ženske, mamice v stiski poslej lažje odločile za ta korak, ko imamo materinski dom končno tudi v Pomurju. Veste, marsikatera mamica bi naredila ta korak že prej, a niso želele oditi v drugo regijo."

Podaljšano bivanje le v izjemnih primerih
Bivanje v materinskem domu pa je omejeno. "Praviloma eno leto. S tem da je mogoče izredno podaljšanje za tri mesece. Na primer v primerih, ko je mamica že tik pred tem, da uresniči neke cilje ali si še mora kaj urediti glede stanovanja. Moram pa reči, da so začetki za vsako mamico zelo težki. Ko sprejme odločitev, da zapusti svoj dotedanji dom, kraj … se ji življenje popolnoma spremeni. Zato se resnično trudimo, da so sprejemi topli, domači, da imajo občutek sprejetosti, varnosti in da dobijo oporo, ki jo v teh težkih časih zagotovo potrebujejo. Sicer smo v domu štiri zaposlene, ki z vsako mamico pripravimo osebni načrt pomoči in pripravljamo različne delavnice za krepitev samozavesti in za ravnanje v različnih kriznih situacijah. Namreč naš cilj je, da jih čim bolj pripravimo za samostojno življenje zunaj doma," pove Glavačeva.

Stroški delovanja materinskega doma bodo letno znašali okoli 125.000 evrov, pravi tajnik škofijske Karitas Jožef Kociper in dodaja, da je 86 tisočakov zagotovilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, preostalo pa naj bi občine in darovalci. "Velika večina občin je tudi podpisala pogodbe in nakazala denar, z nekaj občinami pa se še dogovarjamo," še pravi Kociper.

Morda se bodo za svoj prispevek lažje odločile ob dejstvu, da nobena občina ni odporna proti stiskam mater, in ob podatku, da je že kakšen mesec v materinskem domu zasedena sleherna soba.