Dolgoletni župan, na čelu Krškega je pred 11 leti nasledil strankarskega kolega iz SLS-a Franca Bogoviča, se poslavlja z županske funkcije. Zadnji dve leti je funkcijo opravljal nepoklicno, ker se je upokojil, zdaj pa želi svoje življenje posvetiti drugim stvarem. Kot pravi, je biti župan kot biti strelovod.

V ospredju najinega pogovora je bila energetika. "Mislim, da so objekti, kot je NEK, zelo pomembni. Ko gledamo krizo v Ukrajini, vidimo, kako smo odvisni od plina in energentov, ki so bili dolgo opevani kot super rešitev namesto drugih fosilnih goriv, kot je premog," ocenjuje župan, ki meni, da je zadnja kriza nova potrditev za gradnjo NEK 2.

Še prej pa občino čaka gradnja odlagališča za jedrske odpadke. Ker je občina Krško podala soglasje za gradnjo, ji država v skladu z dogovorom vsako leto, že od začetka soglasja 2009, nameni pet milijonov evrov. V 13 letih je torej občina dobila 45 milijonov evrov.

"Zdaj čakamo na začetek te gradnje, a bolj kot nas mora stanje skrbeti NEK oz. vse tiste, ki delujejo na področju energetike, saj je skladišče že skoraj do vrha polno in vseh teh nizko- in srednjeaktivnih jedrskih odpadkov ni več kam dati," poudarja župan in dodaja, da je treba poudariti, kakšna je struktura teh odpadkov. "Vsi si predstavljamo, da ker govorimo o jedrskih odpadkih, da so vsi enaki, da so to visoko radioaktivni odpadki. To ni res."

Več o tem in tudi o drugih izzivih, s katerimi se spopada občina, od pomoči starejšim, privabljanja mladih do urejanja vprašanj, povezanih z romsko skupnostjo, pa v nadaljevanju.

Vabljeni k branju.

Novembra bo leto dni, odkar je Krško postalo mestna občina. Ali se to v praksi že pozna? Na kakšen način?
Seveda se, postali smo družina mestnih občin. To pomeni, da se o aktualnih problemih, ne samo mestnih občin, ampak tudi na državni ravni, pogovarjamo v okviru 12 občin, ki skupaj sešteto predstavljajo skoraj polovico prebivalstva. Kar je pomembno, je tudi to, da smo vključeni v pripravo mehanizma CTN (mehanizma za celostne teritorialne naložbe) za naslednje obdobje, to je evropski denar, ki je namenjen reševanju problematike mestnih občin, kot je mestni promet. Prijavili smo tudi že več projektov, to je obseg v višini 12 milijonov evrov. Na neki način smo vključeni v ta sistem in pričakujemo v nadaljevanju še več koristi iz tega naslova mestne občine.

Naš glas se bistveno bolj sliši med 12 občinami kot med 212 občinami, sploh če gledamo vzhodno kohezijsko regijo, ki je zelo razdrobljena od severa do juga. Že sestati se je težko, kaj šele da bi se kaj dogovorili. Med 12 občinami pa prideš slej kot prej na vrsto, da si slišan in si lahko bistveno bolj produktiven.

Drugi cilj, ki je bil v ospredju, ko smo se odločili za kandidaturo za mestno občino, je bil, da bi Posavje postalo svoja regija. Predlog državnega sveta je bil, da bi regijo Posavje razdelili med Celje in Novo mesto, mi pa kot regija delujemo že 30 let in se s tem nismo strinjali. Eden od argumentov, zakaj naj Posavje ne bi bilo regija, je bil, da nimamo mestne občine. S kandidaturo smo bili uspešni in tako smo uresničili enega od sicer neformalnih pogojev, če bi prišlo do realizacije regij, o čemer sicer dvomim. Zdaj smo vključeni v neke druge poti financiranja in tukaj vidimo prednosti.

Eden od pomembnih argumentov pri kandidaturi je bil, da je Posavje energetsko središče Slovenije. Zdaj se dnevno pogovarjamo o energetiki. Pred nami je zima. Kako namerava občina pomagati ublažiti posledice energetske draginje? Prejšnji teden smo poročali, da je ena od OŠ na Gorenjskem izrazila zaskrbljenost, kako bo plačala vse stroške ogrevanja.
Meni se zdijo takšne informacije smešne, ker so nerealne. Mogoče imajo v kakšni občini tako nenavadno urejene zadeve in niso sposobni kriti materialnih stroškov, to možnost dopuščam. Ampak, dejstvo pa je, da za predšolsko in šolsko dejavnost so materialni stroški breme občine, pa tudi še za večino javnih zavodov. To pomeni, da se tekoči stroški zaradi višjih cen na trgu povečujejo in s tem se zmanjšuje kvota sredstev za investicije. Investicije so opcija, to pomeni, da se lahko odločimo za investicije, če imamo denar. Medtem ko so materialni stroški dejstvo, lahko jih sicer nekoliko zmanjšamo z raznimi ukrepi, ampak če materialni račun pride, ga je treba poravnati. Res je, da se s tem neposredno posega v investicijske odhodke, torej bo manj investicij. Ne nazadnje, kaj pa je razlog za to krizo? Razlog za krizo je poplava denarja, ki je prišel na trg. Gre za t. i. helikopterski denar, o katerem smo veliko poslušali. Vsi so dobili neki denar, veliko povpraševanje pa je dvignilo cene vseh dobrin, med njimi tudi gradbenih storitev. S tem, ko bomo zmanjšali investicije, posredno zaradi višjih materialnih stroškov, se bo zmanjšal pritisk na gradbince in cene se bodo začele umirjati. Seveda bomo prišli v fazo recesije, potem se bodo začele cene obračati. Če karikiram: kaj lahko storimo, da Sava ne bo visoka? Če dežuje, bo Sava visoka, lahko samo sprejmemo ukrepe, da ne bo poplavila, ampak ustaviti je ne moremo. Občina na rast inflacije nima nikakršnega vpliva, ker nimamo makroekonomskega vzvoda. Lahko odreagiramo na mikroravni na tak način, da prevzamemo višje materialne stroške, ki jih skušamo ublažiti tudi z varčevanjem.

Krška občina je sicer v dobri finančni kondiciji. Preden ste se pridružili mestnim občinam, ste imeli med drugimi občinami najvišji proračun.
To je res. Proračun imamo vedno visok, tudi zdaj se gibljemo okoli 50 milijonov evrov. Če smo uspešni na določenih razpisih in pridobimo transferna sredstva, torej denar za investicije, potem se tudi proračun dviguje.

Kar zadeva glavarino, smo pa na isti ravni kot vsi drugi, to je približno 18 milijonov evrov. Tukaj nekih posebnih prihodkov ni, je pa res nekaj drugega. Našo zadolženost vsaj zadnjih 11 let, odkar sem na čelu občine, zmanjšujemo. Redno plačujemo vse kredite, ki so bili najeti v letih 2008, 2009, tako da se počasi naš potencial za kredite povečuje. Za tekoče stroške se v času mojega županovanja nikoli nismo zadolževali. To se mi zdi nesmiselno. Zadolžujemo se lahko samo za dolgoročne koristi, ki so po navadi investicije v razne infrastrukturne objekte ali obnovo šol in vrtcev, novogradnje vrtcev, skratka objektov, ki bodo še dolga leta služili občanom. Za tekoče odhodke, recimo ogrevanje, se po mojem prepričanju to ne sme početi.

Ena od investicij, ki razburja in deli mnenja, je gradnja odlagališča za jedrske odpadke v Vrbini. Naložba je ocenjena na 40 milijonov evrov, edina ponudba, ki je prispela na razpis, je za trikrat višji znesek. Kako občina spremlja projekt? Kaj to pomeni za okolico odlagališča? Že zdaj se mnogi čudijo, da je tik ob NEK-u nasad jabolk.
V letu 2005 se je začel projekt umeščanja odlagališča v prostor, pozvane so bile vse občine v državi, prijavilo se jih je pet ali šest. V tistem času so bile občinam, ki bodo sodelovale pri umeščanju, obljubljene tudi določene finančne kompenzacije. Na koncu je v celotni zgodbi ostala samo občina Krško, ki je leta 2009 sprejela državni prostorski načrt oz. sprejela v svoje okolje ta objekt. Od takrat se s tem projektom ni zgodilo praktično nič. Dali smo zeleno luč za gradnjo in čakamo, da se začne. Hkrati je z našim soglasjem začela veljati obljuba, ki jo je dalo takratno pristojno ministrstvo dalo občini, ki bo prevzela ta objekt, in sicer gre za približno pet milijonov evrov na letni ravni. To se izvršuje ne glede na to, da so bili nekajkrat pritiski, da tega ne bi več izpolnjevali, a dana obveza velja.

Tako zdaj čakamo na začetek te gradnje, a bolj kot nas mora stanje skrbeti NEK oz. vse tiste, ki delujejo na področju energetike, ker je skladišče že skoraj do vrha polno in vseh teh nizko- in srednjeaktivnih jedrskih odpadkov ni več kam dati. Treba je poudariti, kakšna je struktura teh odpadkov. Vsi si predstavljamo, da ker govorimo o jedrskih odpadkih, so vsi enaki, da so to visoko radioaktivni odpadki. To ni res. Večinoma so to rabljeno orodje, obleke, ki se uporabljajo pri remontih in drugih posegih v objektih, ki so lahko kontaminirane, ni pa nujno, da so vsi materiali res kontaminirani, a se kot taki obravnavajo in se deponirajo v posebne sode.

Gradbeno dovoljenje za gradnjo tega odlagališča je bilo izdano in gradnja se lahko začne. Težava je pri pridobivanju izvajalca, ampak računam, da bo izvajalec izvedel projekt korektno. V nasprotnem primeru bomo imeli vsi težave, jedrska elektrarna nima več kam odlagati teh odpadkov, imajo pa prepoved, da bi jih odlagali kamor koli, temveč jih morajo v posebej pripravljene objekte.

Ena od velikih polemik v zadnjih mesecih je bila uvrstitev jedrske energije med zelene. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Mogoče edino vodna energija ni problematična, ko enkrat zgradiš vodno elektrarno, imaš sto let ali več mir, tudi ne spreminjaš več okolja. Vse druge energije pa so za okolje obremenjujoče, pa naj govorimo o tako opevani sončni energiji, vemo, da je energija, pridobljena s soncem, res čista, tistih 15–20 let, ko se celice uporabljajo, vendar pa se lahko uporabljajo le takrat, ko je sonce. To energijo je treba nekam shraniti. Boljših od litij-ionskih akumulatorjev danes ne poznamo. Da narediš en tak akumulator, pa močno vplivaš na okolje, ga onesnažiš. Tu se potem postavi vprašanje, kako zelo čista je ta energija. Seveda je pri jedrski energiji podobno: že rudniki urana so obremenjujoči za okolje, potem je treba uran plemenititi, da ga lahko sploh uporabiš kot gorivo. Morda je prednost te energije, da je v manjšem obsegu. Te tablete, ki jih dajejo v cirkonijeve palice, so res majhne in kot material niso problematične. To ni tako veliko onesnaženje kot pri pridobivanju litija. Ampak, dejstvo je, da kakršno koli energijo želimo uporabiti, vedno imamo neke ostanke, vedno imamo nekaj, kar obremenjuje okolje. Smo zelo pogoltna družba, kar zadeva energijo. Vse te t. i. zelene energije so zelo problematične v smislu svoje zelenosti, vsako bi lahko pripeljali do skrajnosti, kjer onesnažuje okolje.

Za elektroenergetski sistem so take elektrarne z veliko zmogljivostjo, kot je NEK, zelo pomembne, treba je imeti konstantno dobavo elektrike ponoči in podnevi. Nekdo mora vzdrževati sistem, potrebna je konstantna frekvenca, to je 50 herzov, fotovoltaika se samo priključuje na ta že delujoči sistem. Nekdo mora daljnovode vzdrževati, tisto energijo, ki se porablja v konicah, pa je miselno z dodatnimi viri poravnavati. Ali bo prevladala fotovoltaika? Mislim, da ne bo. Mislim, da so objekti, kot je NEK, zelo pomembni. Ko gledamo krizo v Ukrajini, vidimo, kako smo odvisni od plina in energentov, ki so bili dolgo opevani kot super rešitev namesto drugih fosilnih goriv, kot je premog.

Imamo pobrateno občino v Nemčiji, v kateri so že razgradili jedrsko elektrarno. Lastnik te elektrarne ima še dve ali tri, ki jih je tudi že začel zapirati v skladu z odločitvijo nemške vlade. Zdaj imajo velike težave z daljnovodi, kako elektriko z vetrnih polj na severu spraviti v središče države. Kaj jim preostane drugega, kot da znova zaženejo stare elektrarne na premog, ker brez elektrike pač ne gre.

Še ena hipokrizija se mi zdi dejstvo, da zadimljeno elektriko proizvajajo na vzhodu, na Poljskem, ki je vezana na fosilna goriva, in to energijo prenašajo v Nemčijo. Seveda se v Nemčiji lahko gredo čiste energije, ker se kadi na Poljskem. To se mi zdi dvolično in nepošteno. Nalijmo si čistega vina in si povejmo, kje smo zdaj in kaj lahko naredimo.

Električna vozila in tudi vodne črpalke ter vse drugo so čedalje večji porabniki energije in nekaj bomo morali narediti na tem. Verjetno Slovenija druge rešitve, kot da imamo še eno jedrsko elektrarno, skorajda nima.

V NEK-u imamo zdaj imamo remont, 18 mesecev bo mir. 18 mesecev se lahko po svetu dogaja, kar se hoče, vse vire lahko ukinemo, a mi bomo imeli elektriko. Ker je kurilni ciklus 18 mesecev, toliko časa nihče ne more vplivati na delovanje jedrske elektrarne.

Pri elektriki lahko rečemo, Švedska ima presežke, bomo kupili elektriko. Seveda, teoretično to lahko naredimo. A kako bomo to elektriko spravili do Slovenije? Vemo, dokler je vse normalno in zakupujemo nekaj kilovatov, če pa želimo pripeljati na primer toliko elektrike, kot je Slovenija potrebuje, je zadeva drugačna. Treba je prečkati več mej in čezmejnih transformatorjev in posamezna država lahko vsak trenutek reče, glejte, sistem je preobremenjen z našim in ne morete čez. In kaj zdaj? To niso preproste stvari. Do določene mere je treba biti samozadosten, da ključne dejavnosti lahko delajo.

V zadnjih letih se je Krško že na prvi pogled spremenilo. Velika pridobitev za mesto je obvoznica na Videm, ki je močno razbremenila promet. Zraslo je tudi kup trgovin. Na drugi strani pa številni občani opozarjajo na pomanjkanje stanovanj in gradbenih parcel. Kakšni so načrti občine na tem področju?
V občini si prizadevamo za čim bolj enakomeren razvoj cele občine. Glede števila parcel: že pri zadnjem sprejemanju OPN-a smo imeli težave z ministrstvom za kmetijstvo in očitki, da imamo več kot 6000 stavbnih parcel, ki niso uporabljene, mi pa želimo nove. Dobili smo rdečo luč, da moramo nehati širiti stavbna zemljišča, ker še teh obstoječih nismo dali v promet. Imamo torej okoli 6500 parcel, ki so na voljo za gradnjo, in imamo 8500 gospodinjstev. Torej, skoraj vsako gospodinjstvo lahko zgradi še eno stavbo. Težava je zelo preprosta: kakšne so želje naših občanov? Od kod so take potrebe, saj nimamo tako velikega priliva prebivalcev, gibanje je počasno. Nekaj sto ljudi se priseli in toliko tudi odseli. Torej, potreba po stanovanjih in parcelah ne izhaja iz povečevanja števila prebivalcev. Poleg tega vsi ljudje, ki so naši občani, že nekje prebivajo.

Kje je težava oz. potreba? V deljenju družin, komoditeti, če lahko tako rečem. Nekdo živi s starši, a si želi postaviti svoje stanovanje, nekdo se loči. Pri tem, ko si želijo stavbo zgraditi, si želijo čim nižje vstopne stroške, da ne bi torej plačali skoraj nič komunalnega prispevka, do parcele pa, če se le da, z darilno pogodbo. V ruralnem predelu je veliko želja, da bi gradili na kmetijskem zemljišču ali na parceli, ki je 100 ali 200 metrov oddaljena od hiše staršev. To je lepo, a gradnja tam ni dovoljena. In ko vprašaš, zakaj pa bi vi gradili 200 metrov od hiše, je odgovor, zato ker bi dobil parcelo zastonj. Se pravi, parcel je dovolj, ampak ne zastonj ali poceni. Pri nas je 20, 30 evrov za kvadratni meter že veliko. Če bi živeli pri Ljubljani, bi bila cena 100 evrov skoraj zastonj.

Glede števila stanovanj – imamo potrebo po 50 socialnih stanovanjih, sicer pa je stanovanj za najem in komercialni nakup dovolj. Spopadamo se s praznjenjem starega dela mesta, številni starejši so umrli, dediči so dedovali, a živijo drugje in ne vedo, kaj bi s stanovanji. Nekateri jih oddajajo, drugi ne, skratka, prebivalcev tam je čedalje manj. Veliko je praznih lokalov in objektov. Zdaj se ta pojav seli na Videm, naselje Polšca se spopada z enakimi okoliščinami. Teh objektov je na voljo veliko. Razmišljali smo, da bi prek našega podjetja Rudar nekaj teh hiš obnovili in jih dali v najem mladim družinam, ker sicer se bo propadanje nadaljevalo. Različne situacije so. Včasih se zgodi, da objekte kupijo Albanci in nastane v naselju cel vihar. Imeli smo primere, ko se je k nam prišla pritožit celotna krajevna skupnost, češ, da se je priselil k njim nekdo, ki ni zaželen. Odgovoril sem jim: 'Zberite denar in kupite vi.' Mi ne moremo in ne smemo nikogar omejiti pri nakupu. To staranje prebivalstva, pri nas imamo več kot petino prebivalcev, starejših od 65 let, se pozna tudi v tem, da je čedalje več objektov zapuščenih oz. praznih.

Novogradenj pa je manj, čeprav kot občina skušamo revitalizirati staro mestno jedro, odkupujemo stare objekte in jih obnavljamo, toda to ni proces, da bi prenovili 20, 30 stanovanj letno, ampak je tega veliko manj. Svojo pot pelje tudi Rudar, naše občinsko podjetje, ki ureja to področje. Kupili so star samski dom in ga obnovili ter v njem uredili približno 30 stanovanj. Tako staremu naselju, ki ima urejeno infrastrukturo, daš novo življenje. Mi nimamo novega prostora, nove zemlje nimamo. Ne moremo samo priti in potem zapustiti ter iti znova na novo, za nami pa bi ostajali kupi ruševin. Staro moramo reciklirati.

Krška občina je med 15 največjimi v državi po številu prebivalcev. Nekje sem zasledila pobudo za razdelitev občine na četrti. Kaj bi to prineslo?
En razmislek je, da bi združili naselja, ki so že del Krškega. Na štajerski strani imamo na primer naselje Kremen, ki je del Krškega, a je vseeno statistično vodeno kot svoje naselje. Leskovec ima 1000 prebivalcev, je svoja krajevna skupnost, a je praktično del Krškega že zadnjih 15, 20 let. Kraja sta se spojila. Tudi nakupovalno središče: je del Krškega ali Leskovca? Težko reči, Krško se širi proti avtocesti, lahko se proti Brežicam, drugam se ne more. Imamo dve krajevni skupnosti, Krško in Leskovec. Kako to narediti? Če bosta združeni, potem bosta to mestni četrti Krško in Leskovec. Gre samo za poimenovanje, za zunanjo podobo, sicer pa ne bo sprememb, ker se že zdaj močno prepletata.

Podobno kot drugje po državi se prebivalstvo stara. Nekatere občine si zelo prizadevajo za kakovostno staranje, na drugi strani pa skušajo privabiti tudi mlade. Bližina avtoceste oz. dobra prometna povezanost je za mlade zelo pomemben dejavnik pri odločanju, kje bodo živeli. Kakšna je politika države na teh področjih?

Mladi imajo vse, od rojstva naprej skrbimo, ne samo starši, ampak tudi občina. Od pomoči pri rojstvu do bogate predšolske vzgoje, skoraj vsi, ki zaprosijo za vrtec, mesto dobijo. Potem so tu osnovne šole, prevoz v šolo. Za področje šolske vzgoje damo 10 milijonov letno oz. četrtino proračuna.

Z veseljem opažamo, da se mladi vračajo v Posavje, da si želijo tu graditi družine. Avtocesta je seveda naredila svoje. Na območju ob avtocesti, na primer v KS Raka ali Veliki Podlog, se povečuje število otrok. Skozi to vidimo, da se povečuje število družin.

Kratko medvprašanje: bo imelo Krško znova bazen?
Seveda, smo že dobili rešitev. Imamo arhitekturno rešitev zbornice.

Da se vrneva k starejšim.
Starejši, ko enkrat končajo poslovno kariero, odprejo novo poglavje v življenju. Pri nekaterih se kmalu začnejo težave, bolezni, nemoč. Na koncu imaš občutek, tudi glede na njihove finance, da so starejši nebodigatreba, na njih se pozablja. To se mi ne zdi prav. Že pred nekaj leti smo začeli projekte zanje. Starejših od 65 let je v naši občini 20 odstotkov, mlajših od 15 let je 16 odstotkov, mi damo veliko denarja za mlade, na starejše pa pozabimo. Prav se mi zdi, da zanje poskrbimo. Naša funkcija ni, da bi gradili domove za starejše, to je naloga države. Upamo, da bomo po novi zakonodaji občine dobile neko vlogo pri gradnji za starejše.

Ko si enkrat star in ti nekdo reče, da boš šel v dom za starejše, je to tako, kot bi mu dejal, da gre na pokopališče. To ljudi moralno uniči. Zakaj bi jih takoj dali v domove?! Med upokojitvijo in fazo, ko potrebujejo nenehno pomoč, pa ni nič in tu jim je treba marsikaj omogočiti. Poudariti pa je treba: pri otrocih in mladini so stvari jasno začrtane. V vrtec se gre od 11. meseca dalje, pri šestih letih v osnovno šolo in tako naprej. Pri starejših je pa tako, da so zelo različni: eni so do 80. leta popolnoma čili in samostojni, drugi so že pri 65 letih dementni in nebogljeni. Odgovori za starejše morajo biti različni, treba jim je ponuditi bistveno širšo paleto storitev, ki jim lahko lajšajo življenje. Ni vse v zdravstvu, so še drugi vidiki kakovostnega staranja.

Drugi blok varovanih smo skorajda odkupili, zgradil ga je Kostak, mi smo dali parcelo, in tako imamo 29 plus 24 stanovanj, torej več kot 50 varovanih stanovanj je poleg doma za starejše.
Pomemben cilj je tudi gradnja novega zdravstvenega doma, ki bo velik 4500 kvadratnih metrov, ne samo za osnovne bolezni, temveč tudi za druge storitve, ki jih ljudje potrebujejo. V načrtu je tudi Srebrna vas, to je območje na Senovem, kjer bodo varovana stanovanja, predvidenih je šest hiš za starejše, ki želijo še živeti samostojno, a v varovanem okolju, pa tudi frizerski salon, lokali, v enem delu bo tudi dom za starejše. Tako bodo lahko ljudje prehajali iz ene faze v drugo, odvisno od njihovega stanja in zmožnosti. Pomembno je, da ko potrebuješ pomoč, da imaš možnosti.

Infrastrukturni projekti po občini potekajo. Ne moremo pa mimo tega, da so nekatere ceste v občini res obupne. Ko je bila nazadnje kolesarska dirka po Sloveniji, so na odseku od Rake proti Šentjerneju komentatorji opažali le, da je cesta obupna. To je res državna cesta, toda ali občina ne more kakor koli pospešiti obnove? Takih primerov po občini je še več.
Veliko je stvari, ki se ne dogajajo v javnosti, vsi naši sestanki z direkcijo za infrastrukturo ne pridejo do javnosti. Konkretno ta cesta ni šla v obnovo zaradi česa? Zdaj trenutni izgovor je, da nekaj prebivalcev ob izhodu z avtoceste ne daje zemljišč, ne daje služnosti. Cesto je treba urediti, zraven je treba narediti pločnik. Lahko bi jih razlastili, toda to mora narediti država, ne občina. To je sicer mogoče.

Toda, če smo pošteni: ali zdajšnje stanje državi ustreza? Na državni ravni je več tisoč projektov, ki čakajo na uresničitev, denarja je, kolikor ga je. Potem gredo tja, kjer je projekt pripravljen, zemljišča odkupljena in urejena soglasja. Ta konkretna cesta Smednik–Raka, poleg nje pa tudi cesta od avtoceste do Podbočja, most v Podbočju, cesta Krško–Raka in še nekaj projektov, je stalno na agendi naših sestankov, dobimo obljube, to bo naslednje leto ... Potem pa, ko – če karikiram – manjka vejica ali nekdo ne da soglasja, slišimo: 'Saj bi prenavljali, pa ni soglasja ...' Denar pa je v resnici šel nekam drugam. Dokler ni strojev na gradbišču, ne morem nič reči, to so me naučile izkušnje.

Kar želim povedati, je, da je veliko aktivnosti, pogodb in drugih stvari, a žal to ne rezultira, ker je vmes preveč ljudi, preveč politike. So pa to prevelike investicije, da bi jih občina prevzela. Da bi rekli, da bomo mi prevzeli cesto, in bi jo potem mi urejali, je nemogoče. Mi že imamo svojih 800 kilometrov cest, ki jih moramo vzdrževati.

Eden od projektov, za katerega se zdi, da se je dobro prijel, je participativni proračun. Uresničijo se konkretni projekti, ki jih predlagajo občani.
To je všečna pobuda, ki ni zrasla na našem zeljniku. Mi smo se vključili v drugem valu. Smo demokratična država, po tej ureditvi je državni zbor in poslanci. Ko imamo občinske volitve, imamo občinske svete in načeloma vsak svetnik predstavlja približno 1000 ljudi. Koliko oni slišijo svoje prebivalce, je vprašanje, a celoten sistem demokracije je narejen tako, da je prek izvoljenih zastopnikov zastopana družba.

Potem pa so tu manjše stvari, ki jih množica mogoče ne opazi, in za te namene je participativni proračun. Mi ne nadomeščamo s tem običajne demokracije, ampak na ta način dajemo občanom možnosti, da tiste drobne stvari v vrednosti par tisoč evrov sami predlagajo in se uresničijo. To ni nadomestek tega, da bi občani sprejemali proračun in generalno politiko občine. Vseh 26.000 prebivalcev ne more biti skoncentriranih na neke težave, da bi lahko s svojimi informacijami ugotovili, kaj je srž problema in kam se je treba usmeriti.

Zadeva se je dobro sprejela. Po treh letih izkušenj se lahko sicer malo nasmejim in rečem, da bomo videli, kaj bo iz tega. Ker so na primer vse krajevne skupnosti želele naprave za fitnes na prostem in so jih tudi dobile. Ali jih bodo res tudi uporabljali, bo pokazal čas. Upam, da to čez 10 let ne bo kup železja in stran vržen denar.

Ena od močnih gospodarskih panog je tudi turizem. Krško s svojo ravninsko lego ponuja izvrstne razmere za kolesarjenje. V nekaterih predelih občine se že urejajo kolesarske proge. Kakšni so načrti na tem področju še naprej?
Kolesarskih poti je kar nekaj, nekatere so del že obstoječih pobud, druge so bile namensko zgrajene. Obsavska pot je državna daljinska kolesarska povezava, a ima malce problematičen status, ker formalno ni kolesarska steza, se pa uporablja kot taka, vodi po nasipih reke Save, ob elektrarnah. Težava je, da se z državo ne moremo dogovoriti za lastništvo in upravljanje, potem je tu še direkcija za vode, ki ne dovoli ničesar poleg vode. Čeprav narava svoje naredi, bo zraslo drevje in grmovje in ljudje bodo našli to pot tam, če kdo dovoli ali ne. Pametno bi bilo, da bi nekatere dele asfaltirali, da bi se lahko po njih vozili tudi z rolerji, pa lažje bi bilo za vozičke. To smo naredili ob Savi, čeprav to ni dovoljeno.

Govorilo se je tudi o mostu za pešce čez Savo v Krškem.
Ta projekt je šel v predal, ker je prišel v obravnavo ravno v obdobju izrazitega povišanja cen. Dati za tak most 7,5 milijona evrov je prehudo, ljudje tega ne bi sprejeli, ker imamo veliko drugih težav, ki jih moramo reševati, na primer most v Podbočju. Gotovo bi nam očitali, kaj gradimo za tri pešce, tam pa ne moremo dati štirih milijonov za most. Pa je to državni most, a je težko to dopovedati ljudem. Ko bo cena nižja in bo mogoče drugačna rešitev, se bo mogoče ta most za pešce, ki je zaželen, res zgradil.

V občini se že desetletja z različnimi projekti ukvarjate tudi z romsko skupnostjo, a se zdi, da preboja ni. Podobno je v novomeški občini.
Pošteno povedano. Če pogledamo 50 let v preteklost, smo že takrat imeli romsko vprašanje. Vse možne politike in vlade to rešujejo, nihče ni nič rešil. Naša poštena zamisel je bila, da če so Romi zasedli zemljišča kmetov na Gorici, gre za Kerinov Grm, je prav, da to odkupimo in to skozi proces potem Romom prodamo, uredimo prostor in naredimo vrtec. Zavedam se, da sta osnovna težava nepismenost in neizobraženost, brez poklicnih možnosti. Roko na srce, pa si jih del tega niti ne želi. To navado, ki je v krvi Romom, je v obstoječem sistemu težko izkoreniniti.

Moje videnje rešitve je naslednje. Romi so tu, njih bo le več, ker imajo veliko otrok, nekatera dekleta že pri 13 ali 14 letih, to je pri njih normalno. Ta otrok je njihov prihodek in oni skozi tri, štiri, pet ali šest otrok dobivajo precejšnje dohodke. Rekorderji dobivajo tudi po 4000 evrov. Ta sistem jih spodbuja, da ostajajo tam, kjer so.

Otroci ostajajo nepismeni, ker živijo z nepismenimi starši. To je začaran krog. Njihov socialni model se prenaša iz generacije v generacijo. Treba jih je prisiliti, da bodo hodili v šolo in da bodo dosegli neko izobrazbo. Če odklanjajo delo, bi morali izgubiti socialne transferje. Res je, da se bo v prvi fazi po takem ukrepu najverjetneje povečalo število tatvin, ampak s socialnimi podjetji, v katerih bi se recimo opravljala javna dela, bi Romi hodili v službo in začeli pridobivali delovne izkušnje. Pa začnimo s komunalo, naredimo skupino 10, 20 ljudi, ki bodo kosili travo ob cesti na javnih površinah, ki jih je res veliko. To bi že bil en način.

Temu bi morala biti prilagojena tudi zakonodaja, tega ne moremo sami narediti, ker bi nas vsi napadli. Cel kup nevladnih organizacij je, ki živijo od nerešenega romskega vprašanja.
Pobud za reševanje romskega vprašanja je bilo že ogromno. Ena zadnjih je bila tista kočevskega župana, ki je imel v nekem trenutku zelo veliko težav. Tej pobudi smo se pridružili tudi drugi župani, večkrat smo se srečali, naredili smo dober predlog za spremembo zakona, med drugim ta zakon o otroškem dodatku, da ga oseba ne more dobiti, če otrok ne hodi v šolo. Vrtec je neobvezen, osnovna šola pa je obvezna. Ta predlog je nastal v času Janševe vlade, skupino je vodil Anton Olaj, tako da ni veliko upanja, da bi bil sprejet. To so vprašanja, ki so večna, ki niso vezana na posamezno vlado, pa se zelo malo spremeni. Te zadeve ne bi smele biti poligon za zafrkancijo tistih ljudi, ki Romov še videli niso.

Za konec še ocena mandatov. Župan Krškega ste 11 let. Kako ste zadovoljni z opravljenim delom? Ste uresničili večino zadanih ciljev ali ostaja kakšno vprašanje neizpolnjen cilj?
Sem realist. Vse tisto, kar se mi je zdelo problematično, smo rešili. Ko sem prišel leta 2011, je bilo veliko očitkov v smislu, da je prejšnja oblast občino do nezavesti zadolžila. Danes zapuščam občino, ko ima šest milijonov dolga, ko sem prišel, je bil dolg 25 milijonov. V tem času smo vsako leto vsaj en vrtec zgradili skozi odplačilo dolga. Če pogledam nazaj, nekih posebnih težav, ki bi me glodale, ni. Kar smo si zamislili, smo uresničili. Seveda so še načrti, ampak potem bi lahko bil župan 100 let. Vedno je nekaj, kar je treba narediti. Edina stvar, ki me skrbi, če lahko tako rečem, je, da bi bil moj naslednik nekdo, ki nima pojma, kam prihaja. Pa je nekaj takih kandidatov, ki nimajo pojma, v kaj se spuščajo. Pred nami so zahtevne naloge, tu je NEK 2, treba bo najti neke odgovore, biti moder, da bo rešitev dobra za občane, če bomo že prevzeli tako breme. Lahko rečeš, sem proti jedrski energiji, toda – kaj pa potem? Skratka, treba je preučiti razmere in sprejeti odločitve, ki bodo dobre za naše občane.
Ali bo moj naslednik razmišljal tako ali ne, ne vem. Občinska uprava veliko ve, treba jih je spodbuditi, da to znanje pokažejo, ker sicer lahko "spijo," službe imajo in bodo preživeli tudi en ali dva mandata, tudi če se ne bo v občini nič dogajalo.

Preden sem postal župan, sem bil 12 let občinski svetnik. Z ženo sva imela 30 let podjetje, iz katerega sem se umaknil, potem ko sem postal župan. Ko sem prišel sem, sem bil vsaj prvi dve leti vsak dan zelo utrujen, ker je bilo toliko stvari, o katerih sem razmišljal. To ni enostavna naloga, veliko podrobnosti je. In še ena stvar: vsaka stvar pride na koncu na tvojo mizo in se moraš ti podpisati in si ti odgovoren. Če si preplašen, se ne boš hotel podpisati, sploh če pridejo še kriminalisti. Ker je treba vedeti, da je tak položaj tarča številnih želja in zahtev. Biti župan je kot biti strelovod. Ko me kdo vpraša, zakaj ne bi znova kandidiral, odgovorim: 'Ker se mi ne da več.' Kolikor še imam življenja, bi ga želel uživati. Upokojil sem se pred dvema letoma, zadnji dve leti funkcijo župana opravljam nepoklicno.