Narod Slovencev ni rojen za sovraštvo, ampak za ljubezen. In potrebuje resnico, mir, spravo, je v slavnostnem govoru izpostavil tržaški profesor Miran Košuta, literarni zgodovinar, kritik in esejist. »Kolaboracija, belogardizem, domobranstvo so bili zločin, ki ga je spričo tedaj grozečega vojaškega protiudara zaostrene ideološke polarizacije sicer mogoče razumeti, ne pa opravičiti in še manj rehabilitirati.«

Povojni izvensodni poboji pa so bili, kot pravi, nespameten odgovor na zločin, ki ga je prav tako spričo tedaj grozečega vojaškega protiudara ali trajanja maščevalnih strasti sicer mogoče razumeti, ne pa opravičiti in še manj rehabilitirati. »A tako kakor ne moremo trditi, da je zaradi klanja križarskih vojn ali tortur inkvizicije izničeno etično bistvo Kristusovega krščanstva in katoliške cerkve, tako ne moremo reči, da izničujejo povojni izvensodni poboji etično bistvo slovenskega odporništva in vrednote narodnoosvobodilnega boja,« je zaključil Košuta.

»Brez teh junakov Slovenije ne bi bilo«
Vsakoletna proslava je spomin na eno prvih bitk primorskih partizanov. Za razliko od danes, ko je bilo vreme vsaj dopoldne pohodnikom naklonjeno, je bil 18. april leta 1942 meglen in deževen. Do poznega popoldneva se je na Nanosu bila krvav spopad. Četa 45 slabo oboroženih in neizkušenih partizanov brez vode in hrane se je zoperstavila nekaj tisoč Italijanom. Padlo je deset partizanov, devet so jih ustrelili v Rimu, do konca vojne je padlo še dvajset nanoških borcev. Samo enajst jih je doživelo svobodo.

Brez njih pa tudi svobodne Slovenije ne bi bilo, je opozoril Marjan Bevk, predsednik društva TIGR Primorske. »To je resnica. Zgodovinska, s krvjo in trpljenjem porojena. Žalostno - da ne rečem tragično – pa je, da se moramo 70 let po končani drugi svetovni vojni ponovno boriti za uveljavitev te resnice. Živimo v družbi sprevrženih vrednot, kjer ob mlačnosti političnih voditeljev laž postaja vrednota nad resnico. Le kako se drugače lahko zgodi spomenik domobrancem s tako drugačnim in neresničnim napisom . V nebo vpijoča laž! Država, ki je del Evrope, porojene iz temeljev protifašistične koalicije, pa glavo v pesek kot noj. Sramota za državo in ponižanje partizanov,« je bil oster Bevk.

Več kot 1000 mladih in starejših
Bevk meni, da je zato prav, da se obiskovalci vsako leto zbirajo na krajih protifašističnega in partizanskega boja. Spomin na svoje prednike je prišel obujat tudi Robert Železnik iz Šmihela pri Pivki: »Sej se ve, kdo je zmagal. Jaz vem, kdo sem. Jaz vem, kdo je moj ded. Smrt fašizmu.« Da je danes preveč razprtij, se strinja tudi Rajko Rustja iz Skrilj na Ajdovskem, za katerega je dan upora proti okupatorju največji praznik v življenju: »So mi očeta umorili domobranci. To ni prav, da uničujejo partizanstvo, to ni prav!«

Danes nas davi staronovi fašizem
Košuta je v svojem slavnostnem govoru izpostavil še, da danes pustošijo svet absurdne vojne, lakota, zatiranja, izkoriščanja, begunstva in da ga davi »primež novostarega fašizma, garrota sodobnega gospodarskega enoumja – globalnega kapitalizma«. Kot pravi potrebujemo pravičnejši gospodarski sistem ali pa moramo s temeljev reformirati obstoječega: »Oboje pa terja od nas natanko to, kar so polnih src premogli Vojko in tovariši: dejaven, odločen, nov antifašizem.«

Pravi še, da gre vsakršnemu revanšizmu, ki globi razklanost Slovencev, vsakršnemu izkrivljanju zgodovine in manipuliranju z resnico zaradi hipnih političnih računic zabrusiti v obraz, kar je izkričal že Stephane Hessel: »Dovolj! Dvignimo se!«