Andi Mamič ima dolgoletne izkušnje z obravnavo otrok z najhujšimi vedenjskimi težavami. V vzgojnem zavodu Planina je vodja mobilne službe za vzgojo: "Imamo zelo velik delež otrok, pri katerih gre za izrazito permisivno vzgojo oziroma pretirano zaščitniško vzgojo, pri kateri otrok ne odgovarja za svoje vedenje, pri kateri se odgovornost prelaga na šolo. Velik delež otrok tudi pretirano uporablja videonaprave, posledično je veliko agresivnega vedenja, verbalno agresivnega vedenja je ogromno."

Ravnateljica strokovnega centra Planina Leonida Zalokar nadaljuje, da nas je kombinacija miselnosti, da je treba pustiti otroka, da se bo sam odločil, in da je vsak poseg v postavljanje meja tretiran kot nasilje, pripeljala tja, kamor smo. Prošnje za pomoč dobivajo dnevno od učiteljev, vzgojiteljic in staršev: "Izstopa predvsem nemoč, nepoznavanje, kako v določenem trenutku reagirati. Kar pa na celi črti zaznavamo vsi, jim manjka poguma."

Včasih mora učitelj povzdigniti glas

Starši otroka ščitijo, učitelji pa se jim pogosto ne upajo postaviti po robu. Šole včasih pokličejo na pomoč strokovni center tudi zaradi vedenja, ki bi moralo biti obvladljivo, a si ne upajo udariti po mizi, doda Mamič. "Kdaj je treba tudi povzdigniti glas, kdaj se je treba postaviti tudi s svojim telesom odločno proti otroku, da pokažeš, da misliš resno, da mora recimo učenec po pouku ostati v razredu, če ni opravil svojih obveznosti. Včasih je treba iti prek svojega urnika. Vedno rečem, ko ne veš, kaj bi naredil, pomisli, kaj bi naredil kot dober starš."

Staršem pa v Planini svetujejo, naj raje poskušajo malo bolj racionalno pogledati. "Ne toliko pretirano s to ljubeznijo, s tem zaščitništvom, ki res škodi otrokom. Preveč je razumevajoče vzgoje, pri kateri se starši bojijo, da bi otroku dali premalo ljubezni, in mu zato ne postavljajo mej."

Ključno je dosledno držanje pravil: "Generacije, ki so podvržene sodobnemu načinu življenja, imajo primanjkljaj na področju čustvene in psihične frustracije. Frustracijo smo starši dolžni dati otroku, to so izkušnje potrpljenja, čakanja, odzivanja na neke zahteve. Otroci so zdaj neodzivni na te zahteve, ker ne nosijo posledic."

Dober primer so zasloni, ki jih starši tako radi dajejo svojim otrokom, da jih pomirijo. Na ta način se težava pri otroku ne bo pokazala še vrsto let, enkrat pa bo izbruhnila. Ker težave izbruhnejo, ko so otroci pod stresom, ko imajo zadolžitve, naloge, takrat pride problem na plano.

Če starši sodelujejo, so rezultati najboljši

Če starši težave ne zanikajo, se da veliko popraviti, pravi socialna pedagoginja in članica mobilne službe za vzgojo Urška Benčič, ki ima prav tako dolgoletne izkušnje z vedenjsko najzahtevnejšimi otroki: "Tam, kjer je starš pripravljen na sodelovanje, kjer je pripravljen poslušati in delati na sebi ter spreminjati stvari pri sebi, tam so rezultati najboljši." Predvsem pa mora biti težava odkrita dovolj zgodaj: "Šestnajst- ali sedemnajstletniku težko pomagamo, če se je vzorec deset let nekako utrjeval."

Mobilna služba je učinkovita tudi zato, ker rešuje težave tam, kjer nastajajo. Če je otrok uspešno obravnavan v zavodu in nato vrnjen v škodljivo okolje, se bo težava ponovila.

V Planini že vrsto let pristojne opozarjajo na raziskavo Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja iz leta 2011, ki jo je naročilo ministrstvo za delo, ki dobro orisuje stanje v Sloveniji in ponuja rešitve. "Če bi jo odgovorni odprli in pogledali sklepe, ugotovitve in priporočila, ne bi potrebovali nobenih delovnih skupin, ampak bi moral vsak resor narediti tisto, kar je treba," znova poziva Zalokar. Ti otroci bodo namreč krojili našo prihodnost.