Novo mesto je ena najprodornejših občin v državi, je sedež kar nekaj velikih podjetij in s tem tudi velik zaposlovalec ljudi iz okolice, s čimer pa sama sebi povzroča veliko težavo – promet, priznava novomeški župan Gregor Macedoni, ki se mu v teh dneh končuje drugi mandat. Občina tako nujno potrebuje boljšo prometno infrastrukturo, a na začetek gradnje 3. razvojne osi in z njo vzhodne obvoznice danes ne more več vplivati. Lahko le opozarja, opominja in poziva k pospešitvi postopkov, pojasni župan.

V zadnjih letih občina spodbuja tudi razvoj znanstvenoraziskovalne dejavnosti, stavi na digitalizacijo in razvoj. A prav nedavna ustanovitev javnega znanstvenoraziskovalnega zavoda Rudolfovo je sprožila ogorčenje slovenske akademske skupnosti. Macedoni glede številnih očitkov, ki so leteli na Rudolfovo, odgovarja: "Mislim, da je bila največja težava za številne obstoječe raziskovalne strukture v Ljubljani, ki so nasprotovale javnemu raziskovalnemu zavodu s sedežem v Novem mestu, to, ko smo povedali, da gre za prvi javni raziskovalni zavod, ki ima sedež v vzhodni kohezijski regiji, in šele drugi tak zavod izmed 17, ki ima sedež zunaj Ljubljane. Dejstvo je, da je centralizacija Slovenije na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti izjemna."

Kot je pojasnil, je pristojni minister Igor Papič, ko je julija obiskal Novo mesto in si ogledal delovanje zavoda, po obisku "zelo iskreno povedal, da je zadovoljen s tem, kar je videl", pa čeprav je bil eden tistih, ki je ustanovitvi zavoda najprej nasprotoval in se tudi udeležil aprilskega shoda za znanost.

V pogovoru z Macedonijem ob koncu mandata je beseda tekla tudi o vlaganju v kulturo in turizem, pomanjkanju javnih najemnih stanovanj v mestu, uspešni obnovi središča mesta in romski problematiki.

Novo mesto je ena "najbogatejših" občin v državi – na primer po prihodku podjetij in povprečni plači na zaposlenega –, je upravno središče Dolenjske, je sedež več ključnih slovenskih podjetij. Kakšna pa je realna kakovost življenja v občini? Kako je – če ste lahko malo kritični – živeti v Novem mestu?

Najprej bi vas malo popravil oz. dopolnil. Kot občina težko rečemo, da smo bogata. Mi smo verjetno uspešna občina. Kaj pomeni bogata? V smislu same lokalne samouprave imamo danes zelo egalitaren sistem financiranja in tako smo financirani kot vse druge občine po številu prebivalcev. Verjetno smo pa bogati po tem, da imamo zelo uspešne gospodarske zgodbe, zelo uspešne posameznike tako na gospodarskih področjih kot družbenih. Trudimo se, da tudi občina kot lokalna samouprava sledi tej uspešni zgodbi celotne novomeške občine. Mislim, da se lahko v zadnjih letih pohvalimo s tem, da smo ena izmed najuspešnejših in razvojno prodornih lokalnih skupnosti.

Kako je živeti v Novem mestu? Iz te uspešnosti izhaja to, da imamo določene izzive, predvsem na prometni strani. Vemo, da se v Novo mesto na delovna mesta vsakodnevno pripelje okoli 12-13 tisoč zaposlenih. To generira promet, ki mu današnja prometna infrastruktura ne more slediti. Zato je eden glavnih izzivov reševanje prav prometne problematike. Že od leta 2012 imamo sprejet državni prostorski načrt za vzhodno in zahodno obvoznico. Vzhodna se bo gradila v okviru t. i. 3. razvojne osi, na zahodu pa bo državna cestna povezava. Prav v tem tednu so bili objavljeni rezultati arhitekturnega natečaja novega cestnega mosta na zahodni obvoznici kot njenega ključnega elementa, kar nas navdaja z optimizmom, da se bo tudi tu kmalu kaj premaknilo.

Če se ne motim, je bilo že lani izdano gradbeno dovoljenje za prvi del dolenjskega dela 3. osi, torej od AC do Revoza …

Letos, na začetku leta.

Vse skupaj se je zdaj spet zamaknilo zaradi tožbe civilne iniciative. V kateri fazi je zdaj postopek?

Po pritožbi je upravno sodišče razveljavilo gradbeno dovoljenje in naložilo ministrstvu za okolje in prostor, da vnovič odloča o tem. Zadnje informacije, ali je že bila oddana projektna dokumentacija investitorja, družbe Dars, nimam. Ko bo znova izdano gradbeno dovoljenje, verjamem, da bodo odpravljene vse tiste ovire, ki so bile prepoznane v prvem postopku. Dobra novica pri tem za nas neprijetnem podaljševanju je, da sodišče ni sledilo pritožnikom, ko je šlo za vsebinske razloge, ampak jim je sledilo samo pri nekaterih formalno-pravnih, tehničnih vidikih.

Gre za tožbo civilne iniciative, ki že nekaj časa ostro nasprotuje temu odseku vzhodne obvoznice. Kakšni so njihovi pomisleki oz. razlogi za tožbo?

Ključni njihov pomislek je, da se cestna povezava umešča v urbani del mestnega naselja. Ta prostorska umestitev ni predmet izdaje gradbenega dovoljenja, ta proces se je končal leta 2012. Takrat je bila ta umestitev morda nekoliko tudi posledica zgodovinskih dejstev, preteklosti, ki jih je težko spremeniti. Novo mesto ima dva avtocestna priključka, ki sta razmeroma blizu. Morebitni zamik priključevanja tretje razvojne osi zunaj teh dveh priključkov bi pomenil tehnično neustrezno rešitev oz. bi morali spreminjati veliko drugih stvari. Drugo pa je, da je bil že v preteklih prostorskih načrtih novomeške občine ta koridor rezerviran za mestno vpadnico. Primerjalne študije so pokazale, da bi večina prometa – tudi če bi bila ta cesta nižjega ranga – potekala po tem koridorju, in ne po novozgrajeni avtocesti ali hitri cesti nekoliko vzhodneje. Po mojem mnenju sta ta dva argumenta pretehtala, da se je na videz bolj neustrezna prostorska rešitev takrat potrdila. Dejstvo pa je, da tako kot ni mogoče spreminjati dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej – pa čeprav bi nekateri radi veliko razpravljali o stvareh izpred 70 let – se tudi mi ne moremo vedno znova vračati deset let v preteklost.

Zamik pri gradnji ima, kot ste že omenili, velik vpliv na življenje v mestu. Kakšne so tu sploh možnosti občine, da se postopek pospeši?

V tem trenutku je občina tista, ki v okviru svojih možnosti, predvsem pomembnega deležnika lokalnega okolja, opozarja, opominja vse, ki pri tem sodelujejo, naj se postopki pospešijo. Neposredno pa sta investitorja Družba za avtoceste (Dars) v primeru vzhodne obvoznice in v primeru zahodne obvoznice Direkcija za infrastrukturo. Hkrati pa moramo vedeti, da je tudi prostorsko umeščanje potekalo prek državnega prostorskega načrta, tako da sama lokalna skupnost ni imela odločilnega vpliva.

Sočasno se občina posveča tudi drugi cestni infrastrukturi, trenutno se gradi v Črmošnjicah. Kateri infrastrukturni projekti oz. ceste pa so še nujni?

Novo mesto predvsem na svojem južnem delu nima urejenih primernih cestnih povezav, glavna povezava poteka skoraj čez mestno središče oz. ob reki Krki, to je po Kandijski cesti, ki na južnem delu povezuje vzhodni in zahodni del vpadnic. V tem delu mesta imamo načrtovano povezovalno cesto med Šmihelom in Poganci, t. i. južno zbirno cesto. Prav v teh dneh poteka javna razgrnitev prostorskega načrta za to cesto, ki bo pomembna prometnica tako za lokalno prebivalstvo kot širši mestni promet. Sicer pa se veliko posvečamo vsem vpadnicam, veliko jih je v zadnjih letih doživelo svojo prenovo in ureditev. Zelo pomembna vpadnica, ki še ni rešena, je Šentjernejska cesta, vpadnica z jugovzhodne strani naše občine, kjer bo blizu potekala tudi tretja razvojna os oz. jo bo presekala, nadvozila, za ureditev te priprava projektne dokumentacije že poteka oz. se zaključuje.

Velik del naše infrastrukture so tudi trajnostna infrastruktura, brvi in pešpoti. Tudi temu namenjamo posebno pozornost. Ravno ko ste omenili Črmošnjice: na tem predelu državne ceste od Stopič oz. Črmošnjic proti Novemu mestu je danes tako rekoč uporaba za pešce in kolesarje nemogoča, zato sem zelo vesel, da smo skupaj z Direkcijo za infrastrukturo pristopili k projektu, ki bo nekoč del regionalne kolesarske povezave med Novim mestom in Metliko, v prvi fazi pa se bo gradila od Stopič prek Črmošnjic do Novega mesta. Gre za popolnoma novo traso po dolini potoka Težka voda, nadgrajujemo pa to traso tudi v Novem mestu, tako da bo lahko nekdo iz Stopič prišel v samo središče Novega mesta po zunajcestni povezavi, prek nove brvi, ki bo med Loko in Kandijo.

Z vidika trajnostnega prometa je zelo pomemben tudi železniški promet. Vemo, v kakšnem stanju je dolenjska železnica, da je zastarela, da ni konkurenčna cestnemu prometu. Ali ste na občini na Slovenske železnice že naslovili kakšno pobudo za ureditev te infrastrukture?

Temu se v zadnjih letih zelo veliko posvečamo. Rezultat je tudi v ponedeljek podpisana konvencija oz. ustanovljeno evropsko združenje za teritorialno sodelovanje z imenom Poti prihodnosti: Ljubljana–Grosuplje–Novo mesto–Metlika–Karlovec–Zagreb. Gre za prvo evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, ki bo imelo sedež v Sloveniji, sicer pa 86. tovrstno v Evropi in je pravna oseba evropskega prava. Ustanovitelji so devet slovenskih občin, Karlovška županija, slovenske in hrvaške železnice ter naša regionalna razvojna agencija. S tem združenjem mi kot lokalne skupnosti oz. regionalne oblasti skušamo od spodaj navzgor pomagati nacionalnim strukturam, ki so – vsaj v Sloveniji – zadolžene za železniško infrastrukturo.

Naj pa povem, da bi se morala celotna slovenska politika zavedati, da moramo stopiti v to smer. Vesel sem teh premikov, ki so se zgodili predvsem lani in letos. Ta hip že poteka izdelava državnega prostorskega načrta med Ljubljano in Ivančno Gorico, pripravljene so tudi strokovne podlage za državni prostorski načrt za rekonstrukcijo železniške povezave med Ivančno Gorico in Novim mestom. Pripravlja pa se vse tudi za naslednji korak do meje, do Metlike. Gre za to, da se v prostor umešča dvotirna elektrificirana železnica, ki bo omogočala krajše potovalne čase, na primer med Ljubljano in Novim mestom naj bi bil potovalni čas krajši od 50 minut, kar pomeni, da bo to uspešna alternativa cestnemu prometu. Mislim, da smo na novomeški občini glede tega naredili velike korake pri združevanju, povezovanju vseh akterjev naše regije in, kot rečeno, tudi čezmejno. Verjamem, da lahko z ustanovitvijo združenja za teritorialno sodelovanje tudi mi pomagamo pripeljati dodatna sredstva iz Evropske unije in na ta način morda vsaj za nekaj let pospešiti te postopke, ki vemo, da so zelo dolgotrajni in počasni.

Zagotovo bi boljša železniška infrastruktura pomagala tudi lokalni industriji.

Se absolutno strinjam. Mislim, da bi morali vsi skupaj – tako Slovenske železnice kot operater železniških povezav kot same gospodarske družbe – storiti več. Dobro se še spominjamo, da je še pred 15, 20 leti večina novih avtomobilov iz Novega mesta odpotovala po železnici, danes ni tako. Ko o tem povprašam v Revozu, mi povejo, da ni ustrezne ponudbe oz. storitve, ki bi jim to omogočala. Mislim, da bi tu morali vsi kaj narediti. Je pa res, da je pogoj za marsikaj tudi ustrezna infrastruktura. Že zdaj je ta krak (Ljubljana–Novo mesto) del evropskega omrežja TEN-T, prav zaradi pomena za industrijo. Sem pa tudi sam kot član Evropskega odbora regij, torej institucije EU-ja, ki zastopa regionalne in lokalne oblasti, pomagal pri tem, da smo v postopku sprejemanja nove nadgrajene strukture TEN-T-omrežja poudarili, da so pomemben deležnik pri razvoju evropskega železniškega omrežja tudi združenja za teritorialno sodelovanje … Tako v tem okviru tudi mi dodajamo svoj delež k čim hitrejšemu razvoju potniškega železniškega prometa, ki v Sloveniji zelo zaostaja za evropskimi standardi.

Na kratko sva se že dotaknila industrije. Novo mesto ima kar nekaj velikih zaposlovalcev, obenem pa so to (z izjemo morda Krke) večinoma podjetja, ki so zelo odvisna od razmer na tujih trgih in s tem izpostavljena večjemu tveganju za obstoj. Seveda je to najbolj njihova težava, posledično pa tudi vaša, saj zaposlujejo ogromno ljudi. Kako to tveganje razpršiti? Tudi sami ste ob najavi vnovične kandidature namignili, da "model gospodarskih družb, ki je bil zastavljen pred 60 in 70 leti, ni več tako trden". Kakšne so druge možnosti?

Poudarjam predvsem to, da je zgodba, ki je bila zastavljena pred 60 ali 70 leti, danes na vrhuncu in verjetno ne bo mogla na istem temelju razvoja graditi še nadaljnjih 60, 70 let. Iskati moramo nove temelje, ki bodo prispevali k našemu prihodnjemu razvoju. Tukaj vidimo visoko šolstvo in znanstvenoraziskovalno dejavnost kot pomembna stebra, pa zraven seveda tudi še digitalizacijo in zelene tehnologije. Mi smo seveda zelo ponosni na to uspešno gospodarstvo, ki v zahtevnem mednarodnem okolju dosega odlične rezultate.

Prav gotovo so določene panoge bolj podvržene tveganjem na mednarodnih trgih, vidimo, kaj se je v avtomobilski industriji dogajalo z dobavnimi verigami materialov v zadnjem obdobju. Vemo, da se avtomobilska industrija prestrukturira s klasičnih motorjev na elektromobilnost … Seveda se vsa ta tveganja lahko na neki način odrazijo v našem gospodarstvu, mi vidimo odgovor predvsem v tem, da širimo paleto različnih dejavnosti, da krepimo strukturo malih in srednje velikih podjetij v Novem mestu, tako da je ta struktura posledično odpornejša.

Ob obisku v Franciji se je predsednik slovenske vlade v pogovoru z novinarji po srečanju s predsednikom Macronom javno čudil, kako je Revozovo zmanjšanje število zaposlenih s 3500 na 1500 minilo brez velikega pompa ali odziva javnosti. In prav tu je odgovor. Ta regija je zelo robustna v svojih gospodarskih družbah, ki delujejo na najbolj zahtevnih svetovnih trgih, njihovih kadrovskih potrebah, programih in zato so se ti številni zaposleni lahko prezaposlili. Kar pa seveda ne pomeni, da ni tukajšnja avtomobilska industrija, ki je edina velikoserijska proizvodnja avtomobilov v Sloveniji, izjemnega pomena. In ta pomen morata, smo prepričani, prepoznati tudi slovenska vlada in celotna državna politika.

Omenjali ste pomen znanstvenoraziskovalnega dela. V zadnjem obdobju je v javnosti odmevala ustanovitev javnega raziskovalnega zavoda Rudolfovo. Tega je prejšnja vlada ustanovila marca kljub nasprotovanju znanstvene skupnosti, rektorske konference in sindikatov, ki so opozarjali, da zavod nima ne načrta dela ne zaposlenih, da se z obljubo financiranja razmetava z denarjem, ki ga znanstveni skupnosti že sicer primanjkuje … No, po nekaj zapletih je nato Rudolfovo dobilo začetna sredstva. Prvotno je bilo načrtovano, da bo zavod začel delo poleti, v prostorih razvojnega centra Podbreznik. Torej zavod zdaj deluje, kot je bilo zastavljeno?

Mi smo veseli, da se v Sloveniji včasih tudi konkretno realizirajo besede, ki govorijo, da moramo pristopiti k enakomernemu policentričnemu razvoju celotne države. Mislim, da je bila največja težava za številne obstoječe raziskovalne strukture v Ljubljani, ki so nasprotovale javnemu raziskovalnemu zavodu s sedežem v Novem mestu, to, da gre za prvi javni raziskovalni zavod, ki ima sedež v vzhodni kohezijski regiji, in šele drugi tak zavod od 17, ki ima sedež zunaj Ljubljane. Dejstvo je, da je centralizacija Slovenije na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti izjemna. Če hočemo narediti konkretne korake, moramo biti včasih tudi pogumni. In mislim, da je bila ta poteza vlade sprejeta preudarno in ni bila rokohitrska, ker je temeljila na regionalnem razvojnem programu iz leta 2015 in že leta 2017 ustanovljenem Centru razvoja, raziskav in inovacij, ki smo ga ustanovile štiri belokranjske in dolenjske občine, kar je privedlo do tega, da smo imeli že pripravljeno tako manjšo ekipo kot konkretne prostore z opremo in predvsem jasno vizijo, kaj želimo.

Najbolj sem vesel tistih, ki so pripravljeni poslušati in obiskati prostore novega inštituta, se seznanijo z našo dejavnostjo. Zelo sem bil vesel obiska ministra Papiča julija, ko je prišel s svojo širšo ekipo v Novo mesto, si vse ogledal in zelo iskreno povedal, da je zadovoljen s tem, kar je videl.

Tudi na podlagi tega konkretnega ogleda in seznanitve zdaj nadaljujemo konkretne korake, ki morda ne bodo tako hitri, kot je kazalo na začetku, pa vendar bodo privedli do tega, da bomo tudi v Novem mestu lahko dolgoročno z javno financirano raziskovalno dejavnostjo podpirali uspešno gospodarstvo. Poleg tega, da je to prvi javni raziskovalni zavod v jugovzhodni Sloveniji, veliko pove tudi podatek, da ima JV Slovenija dvakrat večji delež v BDP-ju vlaganj v razvoj in raziskave, kot je povprečje v Sloveniji. Mi imamo okoli 4,3 odstotka, v Sloveniji je 2,15.

Kolikšen delež tu prispeva Krka?

Bom samo dodal oz. nadgradil prej povedan podatek: delež javnih sredstev, namenjenih za raziskave in razvoj, je v Sloveniji okoli 45 odstotkov, v tej regiji pa manj kot štiri odstotke.

Mi verjamemo, da ni prav, da ta regija samo ustvarja davčne prilive v državno blagajno, ampak mora nekaj od teh javnih sredstev, neposredno in posredno, v podporo razvoju kadrov in kompetenc dobiti nazaj.

Cilji zavoda Rudolfovo so nedvomno smeli: sodelovanje pri ustanovitvi 15 podjetij v prihodnjih 15 letih, ki bodo zaposlovala 1500 ljudi. Kakšna pa bo pot do tega?

Ambicija Rudolfovega je zelo aplikativna. Tudi ob ustanovitvi smo zatrdili, da zavod ne bo toliko usmerjen v temeljne raziskave, ampak bolj v aplikativne, pokazali smo določene primere iz Nemčije, kjer so takšni inštituti zelo pomembni. To pomeni, da je velik poudarek v sodelovanju z gospodarstvom in s podjetji. To je gotovo eden od temeljev, ki ga kot lokalna skupnost zagovarjamo.

Med pogovorom z ministrom Igorjem Papičem sta med drugim sklenila, da se v razpravo o razvoju visokega šolstva vključi širša slovenska akademska skupnost. Zakaj šele zdaj?

Gre za delno politično, delno pa vsebinsko vprašanje. V političnem smislu je vedno prav, da daš možnost izreke, širše debate, da se deležniki čutijo vključene. Mi smo pozdravili ta predlog ministra Papiča, ker smo razumeli, da to odpravlja težavo glede prvih odzivov akademske raziskovalne skupnosti. Mislim, da je bil to bolj odziv nekega političnega trenutka in konkretnih finančnih težav v določenem trenutku, kot pa to, da bi nekdo imel argumente, zakaj ne sme biti javne raziskovalne dejavnosti v Novem mestu, zakaj naša regija ne bi smela stopiti na pot znanosti in raziskav. Vemo, da so spremembe v Sloveniji vedno težava in da se nekdo, ki mu je nekdo drug lahko potencialni konkurent, ne bo nikoli strinjal z morebitno konkurenco. Zato se bo na koncu morala odločiti politika. Nikoli ne bodo tri javne univerze rekle: 'Mi si pa želimo še četrte.' Tega ne bomo dočakali v Sloveniji. In če kdo to misli, je naivno. Se pa zelo strinjam, da je prav, da se izvede široka razprava, seznani z relevantnimi mnenji … Minister Papič je bil na shodu za znanost ob ustanovitvi inštituta Rudolfovo, pa ni imel težav priti kot minister v Novo mesto in se seznaniti z dejstvi ter tudi pohvaliti prehojene poti. Tega je v slovenski družbi premalo.

Manjka nam več odprtosti, več dialoga, sam se bom jutri (pogovor je potekal v sredo, op. a.) srečal tudi z ljubljanskim rektorjem, dr. Majdičem, in bova tudi govorila o sodelovanju in naši razvojni viziji.

Tako kot so v Zagrebu nasprotovali ustanovitvi ljubljanske univerze, kot so v Ljubljani nasprotovali ustanovitvi mariborske, vem, da bo tudi kdo nasprotoval ustanovitvi novomeške javne univerze.

Pred kratkim je mestni svet potrdil ustanovitev občinskega javnega stanovanjskega sklada, ki bo upravljal mestne nepremičnine, njegova naloga pa bo skrbeti tudi za več najemniških stanovanj. Teh v Novem mestu gotovo primanjkuje. Kakšni so cilji? Koliko stanovanj? Se bo šlo v gradnjo ali odkup in obnovo že obstoječih?

V Novem mestu smo – morda tudi zaradi nekoliko ugodnejše socialne situacije – v zadnjih letih prišli v slepo ulico, ko smo ugotavljali, da imamo premalo javnih najemniških stanovanj in da tudi nimamo vzvodov, kako bi to politiko strateško zastavili. Dejstvo je, da je bila glavnina neprofitnih najemniških stanovanj še vedno v stanovanjskem podjetju Zarja, ki ga je z vložkom neprofitnih stanovanj tudi soustanovila novomeška občina. Vendar je to danes d. o. o., ki nekako ni znal najti poti, kako bi to – razen ohranjanja oz. celo zmanjševanja števila neprofitnih stanovanj – tudi izvajal. Po drugi strani je občina zadnja leta prišla do nekaj več kot 40 stanovanj, ki jih je neposredno oddajala, prek razpisov. Vendar lahko na ta način pridemo le do okoli 200 stanovanj, ki se oddajajo neprofitno.

Naša ambicija je, da v dveh ali treh letih pridemo do 400 ali 500 stanovanj, torej da tem izhodiščnim 200 stanovanjem, iz podjetja Zarja in vseh teh, ki so občinska, dodamo še od 200 do 300 stanovanj. Ta hip je sprojektiranih in že v razpisu za gradnjo dobrih 200. Gre za 80 stanovanj, kjer bo investitor novomeška občina, in 120 stanovanj, kjer bo investitor Javni stanovanjskih sklad RS. Potem pa je tu še nekaj manjših projektov, ki jih pelje novomeška občina in ki jih bomo predali v upravljanje oz. lastništvo javnega stanovanjskega sklada.

To bodo vse novogradnje?

To bodo novogradnje, da. Delno, ko gre za stanovanja v mestnem jedru, pa bo šlo za rekonstrukcijo.

Staro mestno jedro je v zadnjih letih znova dobilo svoj stari sijaj, to je treba priznati. A v vmesnem obdobju se je življenje preselilo na obrobje. Kako vam uspeva ta korak, vrniti ljudi, trgovce, gostince v mestno jedro?

Kar lahko občina res naredi, je to, da z ustrezno politiko in tudi s prenovo javnih površin sproži neki proces. V mestnem jedru se je ta proces z ureditvijo Glavnega trga in zdaj tudi nekaterih spremljajočih površin prav gotovo zgodil. Najprej je območje ožjega mestnega jedra postalo zelo zaželeno območje za bivanje. Potekajo res številni stanovanjski projekti, saj si vsi seveda želijo bivati v mestnem središču obkroženi z javnimi površinami in hkrati tudi v kakovostnih stanovanjih. V enem delu je investitor tudi občina.

Stanovanjski bum lahko brez težavo povežemo s samo prenovo mestnega jedra. Nekoliko počasnejši je postopek v storitvenem, trgovskem vidiku. Mogoče je bil tukaj tudi vpliv epidemije, ko se je znova pokazalo, kako pomembna je dostopnost lokalov iz "zraka", torej, da pridemo iz zračne, neprometne ulice v lokal ali na gostinski vrt. V zadnjih dveh letih je Glavni trg resnično postal prijetno srečevališče, temu sledijo vedno novi gostinski vrtovi, ki se tukaj oblikujejo. Kar zadeva prodajalne: še vedno čakamo na razplet zgodbe v dveh ali treh objektih, ki bodo lahko pomenili tisto kritično točko, da se bo tudi poslovni vidik središča mesta okrepil. Te zgodbe se počasi odvijajo, a verjamem, da bo v kakšnem letu ali dveh ta proces doživel preporod. Lahko pa rečemo, da se s prenovo mestnega jedra poslovna dejavnost v središču ni zmanjšala, nekaj ponudnikov je odšlo, nekaj novih pa prišlo, tako da smo nekako na isti ravni kot pred prenovo.

Novo mesto je gotovo občina, ki temelji tudi na kulturni dediščini. V spomladi sprejeti strategiji je občina kulturo opredelila kot enega svojih prednostnih področij. Kaj to pomeni konkretno? Koliko in v kaj bo vlagala?

Gotovo smo ponosni na tisto najstarejšo dediščino, to je arheološka dediščina, ki nas opominja, da smo bili nekoč močno vpeti v mednarodni prostor in uspešni širše kot samo regionalno središče. Hkrati pa nas je zgodovina nagradila s tem, da smo imeli tukaj številne skupine, posameznike, ki so res presegli pomen tega območja. Pred dvema letoma smo praznovali 100 let novomeške pomladi kot nekega časovno sicer zelo omejenega dogajanja, pa vendar z zelo velikim vplivom na poznejšo zgodovino. Tudi danes je Novo mesto v ustvarjalnem smislu res bogato, tudi v sodobni ustvarjalnosti, na primer na področju sodobne, popularne glasbe imamo številne skupine, ki dominirajo na slovenski glasbeni sceni, vzdržujemo profesionalno gledališče, ki je bilo ustanovljeno pred 15 leti ... vse to so neki presežki, ki jih želimo ohranjati še naprej. Imamo tudi založbo, knjižnico, ki je po pomenu tretja v državi … Cilj sprejete strategije je omogočiti kulturno udejstvovanje občanov v vseh življenjskih obdobjih in s tem krepiti kulturno identiteto in prepoznavnost občine kot pomembne destinacije.

Napovedujete tudi vlaganja v razvoj turizma, predvsem svojo arheološko dediščino bi radi izpostavili, kar se zdi glede na pestrost arheološke dediščine območja logična odločitev. A kolikšen potencial sploh ima tovrstni turizem?

Želimo imeti neko rdečo nit novomeškega turizma, nekaj, zaradi česar bi se nekdo, ki se pelje mimo – vemo, da je geostrateški položaj Novega mesta kar ugoden – ustavil. In kaj je tisto, kar bi tega, zdaj mimovozečega obiskovalca pritegnilo? Opredelili smo, da bo to naša bogata dediščina, ki nas, ko gre za železnodobno obdobje, postavlja za najpomembnejše arheološko najdišče na svetu. To so situle, to je halštatska kultura. Želimo, da je načrtovan arheološki doživljajski park širše zanimiv, ne zgolj muzealski produkt, ampak da gre bolj v smeri družinskega turizma. Prostorsko smo ga že umestili na enega zelo eminentnih delov Novega mesta, na prostor v bližini najdišča arheološke dediščine, in verjamem, da bomo v prihodnjih letih skušali ta produkt tudi natančneje izoblikovati, morda tudi s kakšnim zasebnim investitorjem.

Še nečesa se morava dotakniti – romske problematike. Vemo, da se kljub dolgoletnim prizadevanjem, kljub strateškemu svetu, kljub delovnim skupinam razmere ne izboljšujejo, ampak se slabšajo. Nasilje se stopnjuje. Pred kratkim ste v odprtem pismu premierju Robertu Golobu pozvali k ustanovitvi medresorskega delovnega telesa na ravni države. Kljub vsemu gre za lokalno problematiko. Kaj konkretno želite, da stori država?

Država lahko vse naredi, in to brez lokalne skupnosti. Glavni okvir poslabševanja romske problematike so prav gotovo socialna zakonodaja in politika ter delovnopravna zakonodaja, delno tudi politika izobraževanja in varnostna politika. Če gremo po vrsti. V tem trenutku je socialna politika taka, da ne spodbuja in ne zahteva od staršev otrok aktivnega obiskovanja in zaključevanja osnovne šole. Upam si trditi, da omenjena zakonodaja škoduje in zmanjšuje življenjske možnosti romskih otrok v jugovzhodni Sloveniji in Posavju. Dejstvo je, da tukaj konča osnovno šolo nekaj odstotkov romskih otrok. In se to neobiskovanje in nezaključevanje osnovne šole nikjer ne izpostavljata. V nobeni od politik. Ni nobene povratne informacije staršem, da je to narobe. Tega danes slovenska izobraževalna in socialna zakonodaja ne znata definirati.

Kje točno je težava?

Poskusimo razložiti konkretno. Danes prvi romski otrok neke družine ne hodi v šolo. Šola to prijavi šolski inšpekciji, centru za socialno delo. Inšpekcija se ukvarja s tem primerom, ko že tretji otrok iz te družine ne hodi v šolo. To je danes realnost slovenske državne socialne in izobraževalne politike.

Delovnopravno je tudi težava, ki je verjetno širša. Danes imajo posamezniki možnost z denarno socialno pomočjo in otroškimi dodatki priti do višjih dohodkov, kot če hodite v službo. Številni Romi to, žal, sami povedo. Dodatno je prisotno tudi negativno sprejemanje tistih, ki bi želeli delati, v samem romskem okolju. Država tako ni naredila ničesar, da bi bilo to pozitivno razumljeno oz. jasno sporočilo, da je delo družbena vrednota.

Kar zadeva varnostno politiko, je tukaj nekaj stvari, ki so za 21. stoletje popolnoma nesprejemljive. Da se strelja na odprtih javnih površinah. Da imamo situacijo, ko policist naleti na Roma z nezakonitim orožjem na javni površini in mu ta reče, naj že hitro opravi postopek, ker se mu mudi. Ker posledice ni. Danes je posedovanje nezakonitega lahkega orožja, kot je pištola, namreč zgolj prekršek. Če ste prejemnik denarne socialne pomoči, vam denarne kazni, ki izhaja iz prekrška, ne morejo izterjati. Torej, mi dejansko v Sloveniji – z našo varnostno politiko – sporočamo, da je v redu, če streljaš na odprtih javnih površinah oz. poseduješ nezakonito orožje.

To so stvari, na katere bo morala odgovoriti država. In tu nima občina nobenega odgovora na ta vprašanja.

Kot član vladne delovne skupine pod prejšnjo vlado sem zelo dolgo vztrajal pri tem, da povedo, ali imajo statistiko, kako je z obiskovanjem osnovne šole in uspešnostjo njenega zaključevanja. Oprostite, če državna izobraževalna politika ne vidi težave v tem, da je v devetem letu šolanja v šoli prisotnih manj kot 50 odstotkov romskih otrok v jugovzhodni Sloveniji in Posavju ... Tu je nekaj narobe. Seveda to lahko skrijemo v nacionalno povprečje, da zgolj minimalni odstotek slovenskih otrok ne obiskuje šole v devetem letu šolanja.

Zato je bil moj poziv zelo jasen. Potrebna je medresorska uskladitev – če se ne bodo znali razumeti in slišati med posameznimi resorji, potem ne bomo dosegli ničesar. V tem trenutku pripravljam spisek predlogov sprememb zakonodaje na navedenih štirih področjih. Gre za spremembe, ki so bile letos v malo širših ali drugačnih okvirjih že obravnavane v državnem zboru, ampak tudi zaradi političnih in drugih razmer zavrnjene. Tokrat se bomo župani v regiji o tem uskladili in pozvali poslance, naj to s preseganjem politične pripadnosti vložijo v DZ. Če bodo poslanci pri tem skupnem nastopu neuspešni, bomo, o tem smo se že pogovarjali, šli v zbiranje podpisov ljudi iz naše regije, da predloge neposredno vložimo v DZ. Gre za predloge, ki bodo postavili okvir, ki bo vsem na terenu pomagal izvajati politiko zaščite najbolj prizadetih, na eni strani romskih otrok in na drugi okoliških prebivalcev, ki so žrtve kriminalnega delovanja.

Vi ne prevozite rdeče luči tudi zato, ker se bojite kazni. Če pa nekdo petkrat prevozi rdečo luč, ga pri tem dobijo in se ne zgodi nič, in jo nato prevozi še šestič in pri tem nekoga ubije … Nekako moramo dopovedati, da je to nekaj, kar ni sprejemljivo.

Prihaja zima in z njo energetska draginja. Vemo, kako je s cenami električne energije in plina, vemo pa tudi, da je tudi industrija novomeške občine zaradi svojih energetskih potreb v morebitnih težavah. Verjetno ste v stikih z največjimi porabniki, kako bodo reševali težavo?

Največja težava v Novem mestu je lahko povezana s podjetjem Ursa. To podjetje je zelo velik porabnik plina, sama proizvodnja je zelo vezana na energijo. Največja težava pa je, da se ta proizvodnja ne sme ustaviti, gre za proizvodnjo, ki teče 24 ur dnevno in se ustavi samo, kadar je treba menjati peč, kar je na vsakih nekaj deset let. Če bi bila preskrba motena, bi to lahko ogrozilo proizvodnjo oz. povzročilo veliko škodo.

Druga podjetja se v okviru svojih pristojnosti skušajo prilagoditi, ampak ta podjetja niso tako energetsko odvisna, mislim, da za zdaj ni večjih nevarnosti – če, kot navedeno, izvzamemo podjetje Ursa.

Tudi občine same imajo zaradi vsesplošne draginje vedno večje težave. V zadnjem krogu pogajanj o povprečninah je vlada ponudila le 20 evrov višjo povprečnino, kot je zdaj, kar za zakonsko določene potrebe ne bo dovolj. Kako reševati to težavo, če država kljub vsemu sredstev ne bo zvišala?

Mislim, da imamo veliko težavo razumevanja lokalne samouprave, ki se v določenih vladnih ekipah še bolj odraža kot v drugih. Ob imenovanju zadnje vladne ekipe sem bil optimist, predvsem zato, ker so v njej vsaj trije nekdanji župani. Pa vendar delovanje tako ministrstva za javno upravo kot ministrstva za finance vzbuja velik strah, da se bomo vrnili kar nekaj let v preteklost, stran od dobrega dialoga, ki je bil vzpostavljen v zadnjih letih med lokalno in državno ravnijo prav pri dogovarjanju o financiranju lokalne samouprave.

Trenutno so končani pogovori o dvigu plač v javnem sektorju. Ti dodatni stroški bodo nastali še letos. Minister za finance je brez težav v rebalansu državnega proračuna predlagal 60 milijonov evrov več pri stroških dela državne uprave, pozabil pa je, da je z dogovorom povzročil oz. je povzročila vlada tudi 20 milijonov dodatnih stroškov lokalni samoupravi. Ti stroški bodo še večji s 1. 1., ko se zgodi druga faza dviga plač v javnem sektorju. Poleg tega pa bodo višji, kot ste omenili, tudi materialni stroški.

Če v Sloveniji ne bomo znali razumeti vseh posledic, ki jih določena dejanja sprožijo, potem bo lahko nastala škoda na veliko področjih.

So mogoči tudi drastični ukrepi?

Osnovne funkcije lokalne samouprave morajo delovati.

Še to. Komunalna podjetja, ki izvajajo javne gospodarske službe in ki so zelo pomembna tudi v košarici življenjskih stroškov, so ta trenutek prepuščene tržnemu energetskemu dogovarjanju, hkrati pa jih vlada obravnava zgolj v ukrepih, ki jih namenja celotnemu gospodarstvu. Ne vem, ali je prisoten razmislek, kaj bo ta odločitev pomenila z zamikom 3–6 mesecev. Po metodologiji, ki je predpisana v Sloveniji, se bodo drastično dvignile cene komunalnih storitev, ki zajemajo vsa gospodinjstva in tudi pomembno vplivajo na inflacijo.

V svojem prvem in delno drugem županskem mandatu ste rešili veliko in dolgotrajno novomeško težavo s pitno vodo. Kaj pa pojmujete kot največji dosežek zadnjih štirih let?

Zdaj ste me pa dobili. (smeh) Poleg pitne vode, ki prav gotovo vpliva na vse naše občane, je velik dosežek tudi prenova mestnega središča in tudi nekaterih naselij v obmestju. Hkrati pa lahko poudarim tudi to, da smo zagnali razvojni program, ki po celotni občini dviguje kakovost bivanja in dela.

Kot prvi izmed aktualnih županov mestnih občin ste napovedali vnovično kandidaturo. Za zdaj mislim, da še nimate uradnih protikandidatov ... Se motim?

Tudi po mojih informacijah še nihče ni uradno napovedal kandidature. Neuradno se omenja ime ali dve. Kot vse kaže, kakšne velike gneče ne bo.

Nekakšna slovenska tradicija je, da neradi menjamo župane. Se vam zdi to dobro ali slabo?

Tudi ob napovedi kandidature sem poudaril, da sem se za ponovno župansko kandidaturo odločil predvsem zaradi kontinuitete delovanja naše občine. Primerjalna analiza slovenskih občin pove, da so tiste občine, ki so najuspešnejše, povezane z daljšimi obdobji vodenja iste ekipe: verjamem, da je lahko tudi v Novem mestu to odgovor za izzive, ki nas čakajo v prihodnje.