Pomelajevo je tipična, spomeniško zaščitena prekmurska domačija sredi Male Polane, na kateri je vzpostavljena cela proizvodnja kulinaričnih, pletarskih ter rokodelskih izdelkov iz koruznega ličja in vrbovega šibja – vse izdelano na tradicionalen način. Domačija deluje pod okriljem Zadruge za razvoj podeželja Pomelaj, ki skrbi za delovno opolnomočenje invalidov in drugih ranljivih skupin Prekmurja, s čimer se spodbuja tudi lokalno gospodarstvo.

Na Pomelajevem, posestvu, ki se mu po domače reče tudi Sabolova domačija, se ohranja spoštovanje do starih spretnosti in veščin. Tu se ves čas povezuje staro z novim, saj gojijo avtohtono vrsto prekmurske koruze trdinke, ki je že skorajda izumrla. Na močvirnatih predelih sadijo vrbje za šibje, rokodelske mojstrice in mojstri pa sodelujejo z znanimi oblikovalci. Vse z namenom dati njihovim zelo lokalnim izdelkom, skozi katere se ohranjajo vse bolj izginjajoča rokodelska znanja, višjo dodano vrednost, hkrati pa jih s sodobnimi pristopi narediti zanimivejše za mlade ustvarjalce.

Zadruga je majhen, a pomemben motor na tem občutljivem obmejnem območju

Pomelajevo deluje znotraj Biosfernega območja Mura, ki pokriva največji ohranjen kompleks poplavnih habitatov v Sloveniji in kjer se prepletajo rečni ter obrečni ekosistemi, poplavni gozdovi, mokrotni travniki in ravninska mozaična polja. Poslanstvo zadruge je odkrivati in razvijati potenciale ljudi ter soustvarjati prostor in priložnosti za razvoj podjetništva in turizma. Zadruga je tako majhen, a pomemben motor za turizem na tem občutljivem slovensko-madžarskem obmejnem območju. Ljudje, ki delujejo znotraj zadruge, so nekakšni varuhi naravne in kulturne dediščine, z novim zakonom o rokodelstvu pa zadruga Pomelaj tudi dejavno prispeva k razvoju lokalnega okolja ter vpliva na kakovost življenja ljudi, ki živijo na tem prostoru zaščitenega biosfernega območja, ki se razteza čez kar pet držav.

O pomenu zadrug, o prepletanju turizma, podjetništva in kmetijstva ter na splošno o življenju v tem koncu Slovenije, smo se na Pomelajevem pogovarjali z direktorico zadruge Pomelaj Saro Köleš Ribeiro.

"Ko se zjutraj peljem na Pomelajevo, nastane na ravnici – sploh v poletnih mesecih – ena taka meglica, to je prečudovito videti. Neka magija je v tej pokrajini. Jaz sem zaljubljena v Prekmurje, vsak kotiček mi je lep," mi z nasmehom razlaga Sara Köleš Ribeiro, medtem ko sediva pred prekmursko domačijo, kjer se dan pletarjev in pletark začne zgodaj, že ob pol sedmih zjutraj. Vsi zaposleni so namreč vezani na javni prevoz, ker avtobusov v poznejših dopoldanskih urah ni veliko, so se vsi odločili, da bodo rano začenjali dan.

Pri vsaki hiši je nekdo znal nekaj napraviti z lastnimi rokami

"Rokodelci v Prekmurju so delovali že od zmeraj. Spomnim se, da jih je bilo še pred dvajsetimi leti kar nekaj tudi po hišah, ko se je privat delalo. Spomnim se tudi potujočih brusačev nožev. Skoraj pri vsaki hiši je nekdo znal nekaj kreativnega ustvariti iz naravnih materialov, ki jih je nabral okoli hiše. Skozi vsa ta leta, ko se naša družba usmerja v neke druge poti, pa je rokodelstvo počasi začelo zamirati. Pri nas nam ga je še uspelo pravočasno zaustaviti. Veste, Pomelajevo je začelo trajnostno delovati, še preden je trajnost kot pojem sploh obstajal, pa tudi še preden je bilo tukaj zaščiteno biosferno območje."

Zadruga za razvoj podeželja Pomelaj iz Male Polane je lani kot ena izmed osmih v državi, prejela status rokodelskega centra kot nosilca podpornega okolja rokodelstva. Nosilci tradicionalnih rokodelskih znanj so tako pridobili sistemsko podporo in s tem odgovor na vprašanje, kako rokodelstvo ohranjati tudi v ekonomskem smislu. Junija leta 2023 je namreč področje rokodelstva, po dvajsetih letih prizadevanj, končno postalo tudi zakonsko urejeno, s čimer je dana pravna podlaga, da se zagotovi ustrezen prenos znanj na mlajše generacije in izboljša pogoje dela rokodelcem. S tem ko ima zadruga, kot je Pomelajevo, status Rokodelskega centra pa bo kupec tudi lažje ločeval med cenenimi izdelki iz uvoza in slovenskimi tradicionalnimi rokodelskimi izdelki. Ti cenovno seveda ne bodo nikoli mogli konkurirati uvozu, so pa toliko dragocenejši za ohranjanje kulturne dediščine in grajenje vse bolj izginjajoče lokalne skupnosti. Na svoj način pa prispevajo tudi k lokalnemu gospodarstvu.

Trdinka – koruza, ki ne zanima multinacionalk

"Ravno sem vam hotela vam pokazati, kakšna je razlika med trdinko in med hibridno koruzo," mi hiti razlagati Sara Köleš Ribeiro, ki v roke vzame podolgovat štok koruze. Na trdinko se je v hlepenju po čim višjih hektarskih donosih, že skorajda pozabilo, čeprav je ta redka slovenska avtohtona sorta koruze zelo odporna in je ni treba škropiti.

"Mi se zelo trudimo ohraniti to seme, zato prebiramo take stroke. To je, kot vidite, osemredna, tanka in zelo dolga koruza, ki zraste v dolžino za več kot dva metra. Za nas je pomembna zaradi bilja, koruznega ličja, ki je izjemno dolgo in je odlično za pletenje. Tega hibridna koruza, ki je seveda mnogo donosnejša za kmetovalce, nima in je zato za nas rokodelce neuporabna. Smo pa kmete iz te okolice naučili, da sadijo trdinko in nam pomagajo na ta način."

Moka iz trdinke je bila njega dni tudi nepogrešljiva v kmečki kulinariki in koruzna ali "kukorčna" pogača je bila dolgo edina sladica, ki se je pojavljala v kmečkih hišah.

Takšna koruza multinacionalk ne zanima, vprašam Saro Köleš Ribeiro.

"Seveda ne, ker ima res majhen donos. Ampak glede na to, kam gre naša družba, se bomo morali vračati na manj invazivne praktike v kmetijstvu in takšne sorte bodo spet zelo potrebne, ker so odpornejše od drugih."

"So res včasih ljudje iz multinacionalk, kar po hišah hodili in zbirali ta stara semena," ji navržem, ko mi spomnim prešine, da so mi to pred leti pripovedovali stari Prekmurci na snemanjih oddaje Na lepše.

"Ja, to je res. In hvala bogu, da imamo zdaj društva pa razne posameznike, ki se zelo trudijo, da ohranijo vse stare sorte. Potem pa se z medsebojnimi izmenjavami ohranjajo te stare rezerve, stare sorte vrtnin. Mi na Pomelaju smo si tako omislili tudi lasten nasad vrbovega šibja, ki raste na močvirnatih tleh. V prihodnje pa bomo gojili tudi rogoz, obvodno rastlino, ki je zanimiva za pletarje. Mi potrebujemo samo njen podvodni del, ker je mehek in je iz njega mogoče narediti tudi cekarje."

Na Pomelajevem si kruh služimo z lastnimi rokami

Pomelaj je zadruga, ki daje vrednost ljudem in naravi. In jim tako daje priložnost za zaslužek. Zadruga je zavezana lokalni skupnosti, kajti ponuja priložnost za delo težje zaposljivim osebam, ki imajo tu priložnost poklicne rehabilitacije.

"Ljudje, ki jih zaposlimo, pri nas ostanejo do upokojitve," pravi Sara Köleš Ribeiro o svojih zaposlenih. Kar je pomembno za stabilnost lokalne skupnosti, še posebej takšne, ki je zrasla po principu od spodaj navzgor, na podlagi iniciative ljudi, ne institucij.

"Pomelaj jim ne nudi zgolj kruha in zaslužka, temveč tudi socialno okolje, kjer se dobro počutijo. Seveda pa delamo vse v skladu z njihovimi zmožnostmi. Ponosni smo, da si tu kruh služimo z lastnimi rokami."

"So ženske v tem tradicionalnem okolju še vedno ranljiva skupina?" jo vprašam.

"Ženske so bile vedno ranljiva skupina. Vpete so v družinsko življenje, v preteklosti so skrbele za kmetijo in nikoli se niso prve zaposlovale v družini. Privilegij zaposlitve je vedno pripadal moškemu. In v tem ruralnem območju so še vedno zametki te, kakor vi pravite, tradicionalne družbe."

Nekaj je na tej pokrajini, na tej stepski ravnici, kar te upočasni.

Pomelajevo izstopa, ker zelo veliko vrača skupnosti. Deluje v Biosfernem območju Mura, kjer so vsi zavezani varovanju narave. Zato so izdelki, ki jih proizvedejo na neinvaziven način, z materiali iz lokalnega okolja, še toliko pomembnejši. Tu socialno podjetništvo podaja roko turizmu in izobraževanju. Tovrstne podeželske zadruge, ki dajejo prostor rokodelcem, tako postajajo učni prostor za vse, ki se želijo priučiti starih obrti za vsakdanjo rabo.

"Imamo poučne delavnice z otroki, ki delajo iz ličja, pri tem jih tudi učimo, kako naj reciklirajo blago. Tako iz že uporabljene volne ustvarijo nove izdelke. Veste, tu se živi drugače kot v mestu, na drugačen način, po drugačnih vrednotah, v nekem drugačnem tempu. Saj vidite že sami. Nekaj je na tej pokrajini, na tej stepski ravnici, kar te upočasni."

"Kakšnega človeka vas je naredilo življenje znotraj biosfere?" vprašam Saro Köleš Ribeiro, ki je kar nekaj let živela in delala v tujini.

"Rekla bi, da predvsem bolj ozaveščenega. Res si prizadevamo živeti s čim manj odpada, da čim manj nakupujemo, da se zavedamo, da je veliko tega, kar mislimo, popolni balast. In to nam kažejo naši izdelki, ki lahko skozi popravilo držijo več kot eno življenje."

Tu so meje zgolj državne. Kar se izmenjuje med ljudmi, se deli brez meja.

Zaščitena področja zahtevajo čisto samosvojo organizacijo ekonomike lokalnega gospodarstva in dosti več ozaveščanja ljudi, ki živijo na teh ranljivih področjih. Da se pravilno razume in upravlja ta občutljiv prostor Biosfernega območja Mura, ki se razteza vse od avstrijsko-slovenske pa do hrvaško-madžarske meje in velja za eno od najobsežnejših čezmejni biosfernih območij na svetu. Prostor reke Mure se je s kar 16 pomurskimi občinami, v mrežo biosfernih območij Unescovega programa Človek in biosfera, vključil leta 2018. Slovenski del pri tem predstavlja enega največjih ohranjenih poplavnih območij v Evropi, saj obsega območje vzdolž poplavnih ravnic Mure, Drave in Donave v Avstriji, v Sloveniji, na Madžarskem, v Srbiji in na Hrvaškem. Biosferno območje Mura je tako prvo in edino biosferno območje na svetu, ki se razteza čez kar pet držav. Obsega več kot tisoč kilometrov prosto tekočih rek z izjemno naravo in kulturno dediščino Evrope in sveta.

Prekmurje je torej prostor na konfinu, kjer se skozi naravo, jezik, kulturo in ekonomijo mešajo vplivi iz Avstrije, Hrvaške in Madžarske.

"Ja, ta čezmejnost vpliva na naše razmišljanje, na povezovanje, na sodelovanje. Pri nas se pletarji povezujejo s hrvaškimi in madžarskimi mojstri. Izmenjujemo si tehnike, znanja in veščine. Tu so meje zgolj državne, to, kar pa se izmenjuje med ljudmi, se pa deli brez meja."

Ja, človek je vreden toliko kot ceni lokalno, pravi stara modrost. Pomelajovo, srečno in veter v jadra tudi v prihodnje. Do naslednjič!