četrtega mandata.

Boris Popovič je eden izmed slovenskih županov z daljšim staležem, saj je prvi mandat nastopil že leta 2002, na prihajajočih lokalnih volitvah pa se bo potegoval še za peti mandat. Tako kot pred štirimi leti je tudi pred letošnjimi lokalnimi volitvami optimističen, saj meni, da je bil mandat z vidika vodenja občine zelo uspešen, obenem pa poudarja, da je bil še pred zadnjimi lokalnimi volitvami nepravnomočno obsojen na zaporno kazen v zadevi Serming, ki je bila na koncu vrnjena v ponovno odločanje, preden je zastarala.

Popovič poudarja, da je Koper bogata občina, ki pa je morala v času krize in vladnega varčevanja najemati posojila, da je lahko vodila investicije. Tudi v prihodnosti razmišlja o velikih projektih, med drugim tudi o Nogometnem klubu Koper v Ligi Prvakov, čeprav je ta zdaj v tretji ligi. V pogovoru je poudaril tudi, da so se bistveno spremenili tudi odnosi med občino in Luko Koper ob menjavi uprave, saj se prejšnja ni želela pogovarjati z občino. Kot veliko težavo občin pa poleg sistema javnega naročanja izpostavlja tudi to, da občine nimajo vpogleda v finančna stanja prosilcev za neprofitna stanovanja.

Pred štirimi leti ste v podobnem intervjuju samozavestno napovedovali nov mandat. Je ta samozavest enaka tudi ob koncu vašega tretjega mandata?

Zdaj sem še neprimerno bolj samozavesten, saj smo v tem mandatu naredili res ogromno, dejal bi celo največ od vseh štirih mandatov. Tudi situacija na splošno je danes zame popolnoma drugačna. Pred prejšnjimi volitvami sem takrat še celo pravnomočno veljal za davčnega utajevalca, kar je pozneje bilo sicer ovrženo na ustavnem sodišču, ampak to se je zgodilo šele po volitvah. Prav tako sem imel takrat na grbi sodbo v imenu ljudstva za tri leta zapora, ki je tudi padla šele po volitvah. Danes je situacija drugačna, zoper mene ne poteka noben sodni postopek razen enega zaradi domnevne razžalitve. In če k temu dodamo še vse dosežke in uspehe v tem mandatu, je stanje pred volitvami danes neprimerno boljše kot pred štirimi leti.

Zadeva Serming, zaradi katere ste bili takrat nepravnomočno obsojeni, je na koncu zastarala. Po zastaranju ste napovedali odškodninsko tožbo. Ste jo že vložili?
Tožbo sem napovedal, nismo pa še podali odškodninskega zahtevka. V tem trenutku še ne vem, kdaj bo tožba vložena, saj odvetniki zadevo še natančno preučujejo. Primer Serming kot tudi vsi drugi je očitno moral trajati polnih deset let, da so pristojni nazadnje ugotovili, da niso ničesar ugotovili. Menim, da je bila celotna zadeva namenjena temu, da se Popoviča vlači po sodiščih.

Pa vam je zadeva kaj škodila? Navsezadnje ste kljub sodbi na zadnjih volitvah zmagali v prvem krogu ...
Kljub sodbi za tri leta zapora smo na volitvah gladko zmagali že v prvem krogu. In ne samo to, spomnimo, da je stranka SMC prav takrat premočno zmagala na državnozborskih volitvah in predstavljala etično, moralno in ne vem še kakšno ultra pošteno vlado. Zmagali so z rekordnim številom poslancev, imeli so jih kar 36. Na našem območju so zmagali s skoraj 41 odstotki in kljub temu Koprčani lepim in praznim besedam niso nasedli – v primerjavi z nekaterimi drugi deli naše države, kjer so tem lepim besedam nasedli. Je pa res, da pri volitvah nikoli ne veš, ni nobenega zagotovila za uspeh, kar je tudi lepota in draž volitev. To je demokracija.

Na lokalnih volitvah boste imeli več izzivalcev, pred dnevi pa je svojo kandidaturo napovedal tudi Gašpar Gašpar Mišič, s katerim sta pred štirimi leti sodelovala. Takrat ste ga hvalili kot izjemnega operativca. Je zaradi tega resen protikandidat?
Gašparja Gašparja Mišiča ne bom komentiral.

Pred kratkim so odmevala odbojkarska igrišča na prostem, ki so zdrsnila v kanal …
Niso zdrsnila igrišča, temveč le en majhen del atletske steze ...

… pa vendar kako se lahko zgodi, da objekt, ki ima uporabno dovoljenje, noč pozneje pristane v kanalu?
To se zgodi zaradi našega sistema javnih naročil, ki mu nasprotujem že 16 let in ga imenujem "butec in butec" sistem. Z javnim naročilom je treba najprej poiskati najcenejšega projektanta, potem najcenejšega izvajalca in nazadnje še najcenejšega nadzornika. Glede na to, da so vsi, ki sodelujejo pri nekem projektu, najcenejši, se sploh ne čudim, da se lahko zgodi kaj takega. Največja težava pa je to, da teh ljudi pravno ne moreš dajati na črno listo in se ti isti strokovnjaki, ki so bili pri svojem delu, vsaj v tem primeru, evidentno nestrokovni, lahko spet prijavijo in z najnižjo ceno tudi spet zmagajo. To je začaran krog, ki ga bo parlament prej ali slej moral razrešiti, če resnično hočemo učinkovito državo. Sistem javnih naročil bi moral biti tak, da bi lahko izbrali najboljšega izvajalca za najprimernejšo ceno. Na tak način sem vedno delal v zasebnem življenju in tako bom delal tudi, ko ne bom več župan, in navsezadnje tako dela vsak posameznik v zasebnem življenju.

Je bila torej krivda bila na strani izvajalca?
Ne, krivda ni v izvajalcu, temveč v projektantu oz. v projektantih in nadzoru. V primeru odbojkarskih igrišč smo imeli celo dva projektanta. Prvi je sprojektiral atletsko stezo tako, da ni bila v celoti v isti ravnini, temveč se je nekje spuščala in vzpenjala. To se je zgodilo, ker naj bi projektant lovil višino bližnje kolesarske steze, ki je bila na neprimerno nižjem nivoju tudi od obstoječe ceste. Sam sem že takrat spraševal, zakaj 400-metrska atletska steza ni v celoti v isti ravnini, razložili so mi, da so upoštevali neke višinske kote ter da je tako še boljše in lepše. Niso me ravno prepričali, saj se atletske steze povsod gradijo v eni ravnini. Potem pa smo ugotovili, da je treba dvigniti teren in izenačiti višino kolesarske steze z atletsko stezo in sosednjo cesto, kar smo tudi naredili. Ne prvi ne drugi projektant pa očitno nista razmišljala, da se lahko zemljina zvrne v bližnji meteorni kanal. Prav to se je potem zgodilo. K sreči se ni nihče poškodoval. Nastala je le gmotna škoda, ki pa je zavarovana in nam jo bo zavarovalnica tudi povrnila. K sanaciji smo pristopili nemudoma. Najeli smo geomehanike, ki bi jih morali projektanti zahtevati že prej. Podali so strokovno rešitev in ta se že pospešeno izvaja, tako da mislim, da bo v zelo kratkem času sanacija tudi uspešno končana.

Bi šel pri vas torej projektant v tem primeru na črno listo?
Prav to je težava, ker to po naši zakonodaji tako rekoč ni mogoče.

Sta to edina projektanta, s katerima niste bili zadovoljni?
Nista edina.

Torej bi bila vaša črna lista zelo obsežna?
Ne samo naša, prepričan sem, da bi bila črna lista dolga v vseh občinah. Je pa res, če ne bilo tako nerodnega in nelogičnega sistema javnega naročanja, je verjetno sploh ne bi potrebovali, saj bi se vsi vpleteni potem vedli neprimerno odgovorneje in bi na prvo mesto postavili kakovost. Zdaj pa imamo težavo, saj izvajalci storitev dobro vedo, da jih moramo nujno izbrati, in zato pogosto nastopijo s cenami, ki mejijo na nelojalno konkurenco. Potem pa moraš ti kot naročnik ugotavljati, ali gre za realno ali za "dumpinško" ceno, kar je zlasti na začetku zelo težko dokazati. Poleg tega pa se lahko na našo odločitev celo pritožijo na Državno revizijsko komisijo, in če jim tam ugodijo, se postopek samo še podaljša. Pri gradnji je po zakonu treba imeti tudi nadzor, a tudi nadzornika moraš najeti po najnižji ceni, kar je skregano z vsako logiko. Če bi vsaj pri izbiri nadzornika lahko imeli prostejše roke, tako kot recimo pri izboru odvetnika, in bi nam vnaprej določili maksimalno ceno, izraženo recimo v odstotkih od vrednosti gradnje ali česar koli že, bi bilo že neprimerno bolje. Tako se nadzorniki, projektanti in izvajalci lahko med seboj dogovorijo in posledice v obliki slabše kakovosti ali nepotrebnih dodatnih del trpi investitor. Sam tu preprosto ne smem posredovati, kajti če ukrepam, nastane težava, češ da se vmešavam v stroko in podobno. To so težave, ki jih občutimo vsi župani, ki delamo.

Mestna občina Koper sodi med bolj zadolžene občine na prebivalca. V tem mandatu ste dolg nekoliko znižali ...
Dolg redno in sproti odplačujemo, zato se je tudi znižal. V tem mandatu pa nismo potrebovali novih zadolžitev, obenem pa smo pridobili tudi kar precej nepovratnih evropskih sredstev, tako da se da narediti veliko tudi brez zadolžitev. Je bilo pa to tako rekoč nemogoče v času vlade Boruta Pahorja in njegovega varčevanja. Takrat smo nujno potrebovali zadolžitev, ker smo hoteli zadržati razvoj. Če takrat ne bi ničesar investirali, bi se gospodarstvo v naši občini popolnoma ustavilo, kot se je marsikje v državi, in bi v Kopru krizo občutili neprimerno bolj, kot smo jo. Naš proračun ostaja razvojno naravnan in danes imamo še celo bistveno nižje obrestne mere kot takrat, ko smo se zadolžili, saj smo dolg reprogramirali. Tako so bile obresti ob najemu posojila štiriodstotne, zdaj pa znašajo manj kot odstotek. Glede na to, da je denar v tem trenutku zgodovinsko najcenejši, se nam ne izplača vrniti posojil v celoti, čeprav bi to lahko storili. Vračilo dolga bi pomenilo, da bi bili vsaj leto ali dve bili brez investicij. Kar je bistveno pri našem poslovanju, je, da nismo prezadolžena občina, saj brez težav redno plačujemo anuitete kot tudi vse račune. Na leto imamo 42 milijonov evrov naložbenih sredstev, kar pomeni, da smo bogata občina. Zakaj bi se potem vedli kot reveži? Naš cilj je, da naredimo vse tisto, kar je nujno potrebno, zlasti šole in vrtce, kar želimo narediti takoj, in ne čakati na to, da se nabere potreben denar v celoti, s čimer bi najbolj škodovali otrokom, ki bi na te vrtce in šole čakali. Je pa tudi res, da teh posojil sploh ne bi potrebovali, če nam država pred leti ne bi vzela 1,5 milijona kvadratnih metrov stavbnega zemljišča za naravni rezervat Škocjanski zatok in nam zato ni plačala niti centa, kakor nam tudi ni vrnila odvzetega zemljišča na drugi lokaciji, k čemur se je zavezala. S tem nas je oškodovala za vsaj 150 milijonov evrov in še dodatnih 150 milijonov načrtovanih prihodkov iz komunalnega prispevka. Skratka država nas je samo pri tem projektu oškodovala za kar 300 milijonov evrov, kar je neprimerno več od našega dolga, ki znaša 40 milijonov evrov. Prav tako nam je država prek ustavnega sodišča odvzela še enega lepših in vrednejših delov občine Ankaran. S tem pa so nam odvzeli tudi polovico Luke Koper in tudi prihodke iz tega naslova. To nam je prizadejalo ogromno škodo, ki znaša vsak mandat najmanj 40–50 milijonov evrov. To pomeni, da bi lahko ves dolg Mestne občine Koper v celoti samo iz tega naslova poplačali v enem samem mandatu, ne da bi pri tem trpele investicije. In če vemo, da nam je država dolžna še dodatnih 300 milijonov, o katerih sem govoril prej, je jasno, da smo bogata občina.

Je pa dolg na prebivalca še vedno med višjimi v državi. Je to težava?
Danes znaša dolg občine približno 700 evrov na prebivalca. Ampak to ne pomeni, da bodo morali ljudje ta denar jutri potegniti iz žepa. Današnji občan Kopra lahko v vsakem trenutku brez kakršnega koli stroška postane občan Pirana, Divače, Ljubljane ali katere koli druge občine, tako da je to čisto medijsko zavajanje. Na višino dolga je treba gledati na ravni celotne države. Nobena občina se po zakonu ne more zadolžiti niti za en evro brez dovoljenja ministrstva za finance, ki striktno preverja sicer zelo nizko zakonsko dovoljeno višino zadolžitve. Poleg tega pa nobena banka posojila ne odobri občini, ki najetega posojila ni sposobna vračati, ne da bi ogrozila normalno poslovanje. Tako da strahu, da bi bilo kakor koli glede zadolženosti občin narobe, tako rekoč ni. Težava, ki jo naša država ima ter je realna in tudi resna, je dolg države, saj se je naša država zadolžila v tujini za veliko večjo vsoto, kot jo je trenutno sposobna vračati. Na ravni države je vsak izmed nas dolžan 15.000 evrov, česar pa nimamo kje vzeti, in to je dolgoročno lahko velika težava. Pri tem pa je najhuje, da posojil ni vzela za izvedbe nujnih investicij, ki bi našo državo naredile bolj konkurenčno, ampak je posojila najemala in žal še vedno najema za plače, socialne transferje, za plačevanje delavcem, ki ne delajo, namesto za plače delavcem, da delajo in ustvarjajo razvoj.

Po drugi strani pa v Sloveniji tudi izdatno uvažamo delovno silo ...
Ampak zakaj uvažamo? In potem nam očitajo, koliko je brezposelnosti v Kopru. Kakšna brezposelnost v Kopru? Poglejte, odkar sem jaz tukaj, koliko je bilo teh brezposelnih Koprčanov, od kod so prišli in zakaj so prišli. Prišli so zaradi Luke oz. drugih del, ki jih naši delavci ne želijo delati. Mi v Kopru in tudi marsikje v Sloveniji imamo sindrom polnih riti. Govorim seveda o določenem odstotku ljudi, seveda niso vsi taki. Je pa res, da mi imamo morje in druge prednosti, in pri nas boste težko dobili enega našega zidarja. Naš človek pa že ne bo zidar, smetar tudi ne, prav tako ne bi vozil avtomobilov po Luki … To je težava in zato je normalno, da potrebuješ delovno silo.

Koper ima enega večjih BDP-jev na prebivalca in je nad državnim povprečjem …
BDP v Mestni občini Koper pa bi lahko bil še veliko večji, če bi lahko razvijali tiste gospodarske panoge, ki so v naši viziji razvoja. Dejstvo pa je, da je gospodarstvo v Kopru tako, kot so si ga zamislili tisti, ki so v preteklosti politično in s tem posredno tudi gospodarsko obvladovali ta prostor. Tu imamo Luko Koper, ki zaposluje tudi ogromno delavcev z nižjo stopnjo izobrazbe, ki je posledično cena dela nižja, bi lahko bil BDP bistveno višji, saj bi lahko tu razvijali informacijske tehnologije, da ne govorim o turizmu, skratka dejavnostih, ki so veliko bolj produktivne.

… a po drugi strani se je na nedavni razpis stanovanjskega sklada za 50 stanovanj prijavilo 700 prosilcev. Kako komentirate te številke?
Prijav je bilo res veliko, vendar je treba povedati, da je med prosilci najmanj polovica takih, ki so šele pred kratkim prišli v Koper. Ampak kaj hočemo, tudi s tovrstnimi težavami se ukvarjamo v naši občini in jih tudi uspešno rešujemo. Že v mojem drugem mandatu smo s pospešeno stanovanjsko gradnjo rešili stanovanjsko vprašanje vseh tedanjih prosilcev, a jih je danes spet veliko. Vprašanje pa je, ali res vsi prosilci, ki so danes na seznamu, tudi potrebujejo neprofitno stanovanje. Sistem dodeljevanja neprofitnih stanovanj ima namreč vrsto anomalij. Poglejmo konkreten primer. Na zadnjih volitvah za državni zbor je na listi SDS-a kandidiral podjetnik, ki ima 60 zaposlenih, vozi avtomobil prestižne znamke Mercedes, hvali se z zelo visokim dobičkom svojega podjetja, ki opravlja t. i. IPS-storitve v Luki Koper. In veste, kje živi ta "uspešen" podjetnik? V občinskem neprofitnem najemniškem stanovanju. Se vam zdi to v redu? In to še zdaleč ni edini tovrstni primer. Kar nekaj je tudi luških delavcev, ki imajo zelo visoke prihodke in so v neprofitnih najemniških stanovanjih, kjer plačujejo vsega 2,7 evra najemnine na kvadratni meter. Če bi lahko natančno preučili listo prosilcev, bi ugotovili marsikaj zanimivega o teh ljudeh. V občini lahko na ta način zgradimo še 50 tisoč stanovanj, pa se bo na listo prijavilo novih 100 tisoč prosilcev in spet nam bo manjkalo novih 50 tisoč stanovanj.

Kakšen je vaš načrt na področju socialnih stanovanj, če boste izvoljeni za še en mandat?
Občina gradi neprofitna stanovanja, ampak potrebuje tudi več pristojnosti z vidika nadzora pri njihovem dodeljevanju. Imeti moramo možnost vpogleda v to, ali nekdo res potrebuje stanovanje, saj smo le na ta način lahko prepričani, da ga dobijo tisti, ki ga res najbolj potrebujejo. Hkrati pa bi morali imeti tudi možnost spremljati najemnikov socialni položaj in morebitno spremembo višine njegovih prihodkov, ker je ta ključna za upravičenost do stanovanja. Če pa nekomu uspe izboljšati svoj finančni položaj, bi bilo prav in pošteno, da se preseli v običajno stanovanje, občina pa lahko neprofitno stanovanje odda nekomu drugemu, ki ga bolje potrebuje. Ker pa je verodostojnih podatkov zelo težko pridobiti, se dogajajo goljufije, kot je že omenjeni podjetnik. Ne glede na te težave bomo seveda še naprej gradili neprofitna najemniška stanovanja, in kar je najpomembneje, stanovanja za mlade družine. V načrtu imamo tudi varovana stanovanja. Osebno bi si sicer želel, da bi se v Koper priseljevalo več prebivalcev z višjo stopnjo izobrazbe, takih, ki bi lahko ustvarjali dodano vrednost, manj pa takih, ki občini povečujejo stroške na področju sociale. Ljudje z nizkimi prihodki namreč ne potrebujejo le neprofitnih stanovanj, tu so še visoke subvencije za vrtce in druge oblike socialnih pomoči.

To je verjetno dobra iztočnica za problematiko delavcev IPS. Obstaja 1.200 dovolilnic, v povprečju dnevno vstopa več kot 700 delavcev v Luko. Formalno so ti ljudje na minimalnih plačah, ker razliko dobivajo v gotovini. Z vidika občine je verjetno tudi interes, da bi se ti ljudje zaposlili v Luki Koper?
Kot sem že povedal, si kot župan želim, da bi imeli naši občani in občanke višje plače, ker so potem boljši potrošniki in ne potrebujejo toliko socialnih transferjev. Tako pa v sedanjem sistemu po ugotovitvah finančne uprave izgine več milijonov evrov skozi sporna nakazila teh IPS-podjetij v verigi fiktivnih podizvajalcev in missing traderjev. Žal je tako, da imamo ljudi, ki zlorabljajo in izkoriščajo sistem, in kar je še huje in še bolj podlo, izkoriščajo delavce, jim plačujejo na roke, kolikor jim sploh plačujejo. Ljudje, ki se k nam priseljujejo zaradi dela in prihajajo s svojimi družinami, so prejemniki minimalne plače oz. vsaj tako njihovi delodajalci prikazujejo, kar pomeni, da mora občina za te ljudi zagotoviti celo paleto storitev. Ko postavimo na tehtnico na eni strani prihodke, ki jih Mestna občina Koper prejema od Luke Koper, in na drugi strani odhodke, ki jih ima iz naslova socialnih programov za delavce te iste Luke Koper, je vprašanje, kam se ta prevesi. Luka Koper bi se morala ob svojem sicer intenzivnem zaposlovanju zavedati, da mora tudi ta najslabše plačan kader, ki ga pristanišče sicer nedvomno potrebuje, živeti dostojno, kar pomeni, da morajo njihove plače zadoščati vsaj za osnovno preživetje. Tu mislim le na delavce IPS, ki, čeprav opravljajo enako delo kot redno zaposleni v Luki, zaslužijo le minimalno plačo ali pa še te ne, pri čemer je dejstvo, da Luka Koper brez delavcev IPS ne bi mogla ustvarjati teh poslovnih rezultatov. Na drugi strani pa so redno zaposleni v Luki, tisti, ki imajo ekstremno visoke plače, poleg tega pa dobijo še 13., 14., 18. plačo in druge ugodnosti. Tako razlikovanje med delavci vsekakor ni primerno. Dejstvo je tudi, da se prav zaradi takega sistema v Luki Koper dogajajo primeri, kot je Mladen Jovičić, ki se baha in postavlja z uspešnostjo podjetja, a pri tem pozablja, da ta uspeh sloni na žuljih in plečih najslabše plačanih delavcev in prizadevanjih celotne skupnosti, občine in države. Vsak izmed teh deležnikov je pomemben in ključen za razvoj in uspeh Luke, čeprav se Jovičiči in podobni na to požvižgajo, tako kot se požvižgajo na njihovo resorno ministrstvo za infrastrukturo, ministrstvo za gospodarstvo, ne upoštevajo niti predsednika vlade, niti predsednice SDH-ja, da ne govorim o nas kot lokalni skupnosti, ki že vrsto let opozarjamo na problem IPS. Njim je vse dovoljeno in oproščeno, tudi če morebiti eden izmed njih po nesreči povzroči nesrečo s smrtnim izidom, v kateri umre nič hudega sluteč delavec IPS. Še huje je to, da se ne opraviči družini niti ji ne izreče sožalja. Tako dejanje ni človeško in je vsega obsojanja vredno, še posebej zato, ker je povzročitelj še vedno zaposlen v Luki in ne samo to, še vedno je glavni sindikalist, ki ima moč, da lahko čez noč ustavi delo v Luki Koper in tako blokira naše gospodarstvo in spravi celotno regijo na kolena. Pri nas so taki ljudje celo močnejši od Boga. Sprašujem se, kdo drug bi lahko naredil nekaj podobnega in mu zato ne bi bilo treba odgovarjati? Kaj takega se v demokratični državi ne bi smelo dovoliti tako kot tudi ne bi smeli dopustiti, da stavkajo in zapirajo Luko ljudje, ki se ne borijo za preživetje, ampak delavci, ki imajo poleg dvanajstih plač še trinajsto, štirinajsto in ne vemo katero še plačo in se borijo izključno za lastne interese. In višek pri tem je, da obstajajo v tej državi neki člani Levice in podobni čudodelneži, ki jih pri tem še podpirajo.

Po drugi strani pa se je zgodil tudi shod delavcev IPS, ki se ga je udeležilo skromnih 100 udeležencev ...
Dejstvo je, da predstavlja sistem IPS-ov težavo, ki jo je treba čim prej rešiti in za katero sem prepričan, da jo bo predsednik uprave oziroma aktualna uprava tudi rešila. Če pa se vrnem na shod IPS-ov, menim, da če je imel kdo pravico to narediti, so imeli oni. To so izpeljali dostojanstveno, pomembno pa je tudi, da s svojim dejanjem niso povzročili gospodarske škode.

Če je sindikat žerjavistov res tako močan, kot trdite, se potem ne bojite političnih posledic?
Raje nisem župan, kot pa da sem nekomu podložen oziroma se dobrikam nekomu, ki si tega ne zasluži. Razlika je v tem, da zame ni življenjsko pomembna funkcija župana, medtem ko je zanje delo v Luki eksistencialnega pomena. Verjamem v pravilnost svojega ravnanja in nikakor ne nameravam pri tem popuščati, pa čeprav me lahko to drago stane.

V kakšnem odnosu ste z novim predsednikom uprave Luke Koper Dimitrijem Zadelom?
Z novim predsednikom uprave sva v zelo dobrih odnosih. Že prej sem ga poznal, cenil in spoštoval kot uspešnega podjetnika, je pa res, da nanj v tej funkciji nisem pomislil. Sem pa zelo zadovoljen, da ga je SDH v tej vlogi prepoznal in ga tudi predlagal.

Se pravi, da ste z njim v boljšem odnosu kot s prejšnjim predsednikom uprave Dragomirjem Matičem?
Žal s prejšnjim predsednikom uprave sploh nismo imeli nobenega odnosa. Sam sem že takoj na začetku njegovega mandata skušal vzpostaviti korektne odnose, ki bi bili čim bolj prijateljski, dal sem mu tudi svojo osebno telefonsko številko, ampak žal ni šlo, in to ne zaradi mene. Luko Koper je vodil na način, kot da bi jo podedoval od svojega očeta in da je zato njegova, pozabil pa je, da je Luka Koper močno vpeta v ta prostor, da njeni tako pozitivni kot tudi negativni učinki sežejo daleč prek luške ograje in da je zato sodelovanje z lokalno skupnostjo in državo ključnega pomena za razvoj in obstoj Luke. Taki ljudje, kot je Matič, ne živijo na realnih tleh, temveč v oblakih v oblakih, in ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, da si v nekem drugem času, ki pa je k sreči že zdavnaj minil.

Se pa kljub temu tudi niste pretirano izpostavljali kot kritik Dragomirja Matiča v času menjave uprave v Luki Koper.
Nikoli nisem bil nasprotnik Matiča niti kogar koli drugega v upravi Luke Koper ne. Prav nasprotno, sem zelo velik prijatelj Luke in si želim njenega razvoja. Si pa hkrati želim, da bi ta razvoj bil tak, da bi bi povzročal čim manj negativnih vplivov na okolje in naše zdravje. Želim si, da bi bila Luka Koper čim uspešnejša, da bi se razvijala hitreje od Trsta, Reke in drugih konkurenčnih pristanišč. Dejstvo je, da je Luka Koper umeščena v ta prostor že 60 let in da bi prestrukturiranje takega gospodarstva trajalo najmanj 10 ali celo 20 let in veliko vprašanje je, ali si naša država to lahko privošči. Če pa bi se nekaj takega resnično zgodilo, bi lahko na tem območju razvijali neko popolnoma drugo vrsto gospodarstva, s katero bi lahko neprimerno bolje služili in živeli in hkrati veliko manj obremenjevali okolje in ljudi. A to so v tem trenutku le sanje.

Kakšno rešitev problematike IPS-jev si obetate z novo upravo?
Sedanja uprava Luke Koper načrtuje zaposlitev tistih kadrov, ki jih Luka trenutno za svoje normalno delovanje najbolj potrebuje, za zagotovitev preostalih kadrovskih potreb pa bo najemala agencijske delavce. Tak sistem bo popolnoma drugačen, kot je bil dosedanji, s tem bo za Luko tudi bistveno manj tveganj, ker bo imela v svojih rokah več nadzornih mehanizmov, tudi nad tem, kako se delavce, ki niso redno zaposleni v Luki, plačuje. Trenutni predsednik uprave je zelo resen in odgovoren, predvsem pa izjemno delaven, kar se kaže v tem, da pride prvi v podjetje in ga zvečer zadnji zapusti. Tak je bil od nekdaj. V nasprotju s svojimi predhodniki je tudi velik človek, ne zapira se v svojo pisarno, ampak gre rad med ljudi, s katerimi živi in se druži že vse svoje življenje.

Torej si lahko občina čez noč obeta več sto delovnih mest z višjo dodano vrednostjo?
Seveda je to odlično za nas, čeprav na začetku tega prestrukturiranja Luka Koper ne bo imela takega dobička kot do zdaj. Prepričan sem, da bo to le prehodno obdobje in da bo poslovanje Luke šlo v kratkem navzgor. Kot primer izjemno uspešnega delovanja lahko navedem, da smo bili junija letos s sedanjim ministrom za okolje Lebnom, v tistem času še državnim sekretarjem na ministrstvu za infrastrukturo, na Kitajskem, kjer smo podpisali dogovor o sodelovanju med največjo pristaniščem na svetu, Ningbojem, in Luko Koper, kar je izjemen dosežek. Na tem dogodku so bili navzoči predstavniki največjih svetovnih pristanišč, a pogodbo o sodelovanju je uspelo podpisati le nam. Zasluga temu dosežku gre dobrim odnosom s Kitajsko in prav mestom Ningbo, ki smo ga začeli graditi pred petimi leti in ga letos okronali s podpisom slovesne listine o pobratenju.

Ali drži, da je pri sporu med Luko Koper in nogometnim klubom Koper zdaj prišlo do zunajsodne poravnave?
Drži, da je poravnava bila, čeprav med Luko Koper in FC-jem Koper spora sploh ni bilo. V času napetih odnosov med FC-jem Koper in NZS-jem je tedanja Matičeva uprava izkoristila to situacijo in odrekla podporo klubu. Za vsem tem stoji Milan Mandarić, ki je s svojim vplivom pri predsedniku NZS-ja in nekaterih pomembnih članih dosegel, da FC Koper ni pridobil igralne licence in je zato iz prve lige padel v četrto. Prepričan sem, da je tu šlo za koruptivna dejanja vseh vpletenih, a žal nimamo dokazov, zato ne moremo nikogar ovaditi in nihče žal ne bo odgovarjal za škodo, povzročeno FC-ju Koper. Na drug način si ne morem razlagati tako radikalnega odnosa NZS-ja do FC-ja Koper, do kluba, ki je bil standarden prvoligaš, šesti v prvenstvu z odlično ekipo in poravnanimi vsemi plačami. Skratka, klub je posloval skladno z vsemi pravili NZS-ja, pravili, ki določajo, kako se plačujejo zaposleni in igralci, kar jih pa na koncu sploh ni zanimalo, kakor jih ni zanimala niti "sporna" situacija z Mandarićem, ki je klub kot že marsikoga drugega ogoljufal, iskali so samo dlako v jajcu in jo našli v nekih nepomembnih neplačanih računih dobavitelju plina.

Trdite torej, da za vsem tem stoji Milan Mandarić …
Milan Mandarić je prišel v NK Koper prek Mladena Rudonje in v tistem času investiral določena sredstva v delovanje kluba. Kljub temu klub ni bil uspešen, saj jim ni uspelo zmagati niti v Prvi ligi, prav tako niso bili uspešni na mednarodnih tekmovanjih. S slabimi rezultati pa Mandariću ni uspelo, da bi nogometaše prodal po višjih cenah in si na ta način povrnil vloženi denar ter pri tem še zaslužil. Zato se je nekega dne preprosto odločil, da gre in zapusti klub. Svojo odločitev je sporočil javnosti na tiskovni konferenci, na kateri sem bil navzoč tudi sam in kjer je javno povedal, da zapušča klub brez enega samega evra dolga, o čemer so vsi mediji tudi obširno poročali. Klub se je znašel v nezavidljivem položaju, ko je moral poiskati novega pokrovitelja, da se je lahko obdržal, saj je bil odhod Mandarića velik šok za Nogometni klub Koper. Čez tri leta, ko je klub posloval odlično, imel Luko Koper za pokrovitelja, dosegal vidne rezultate, pa se je Mandarić ponovno prikazal v klubu. Sešel se je s tedanjim predsednikom Antejem Gubercem in mu prinesel notarsko overjen dokument, iz katerega je izhajalo, da je klubu posodil 1,5 milijona evrov. Zdaj, po treh letih, je tako zahteval vračilo posojila, kar je v popolnem nasprotju z njegovimi izjavami v času njegovega delovanja v klubu. Takrat je namreč zatrjeval, da so bila njegova sredstva vložena v sanacijo delovanja kluba, da je klub brez vsakršnega dolga, zaradi česar je užival ugled v koprski nogometni sredini. Prepričan sem, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi v Ljubljani oz. se po njegovih izjavah v teh dneh že dogaja. Da se bo njegov modus operandi iz Kopra ponovil tudi v Ljubljani, smo vedeli prav vsi. Vsi smo opazili, da se v Olimpiji dogajajo čudne stvari, da tam ni vse tako, kot bi moralo biti. Tudi njegovo vedenje do vseh trenerjev in igralcev je bilo porazno. Kot primer njegovega nečastnega delovanja je tudi to, da vabi 14 in 15 let stare otroke, nogometaše FC-ja Koper v Ljubljano, z edinim razlogom, da nas oslabi, saj ti nogometaši pri Olimpiji tako rekoč ne stopijo na zelenico, ampak sedijo na klopi in stagnirajo v svojem športnem razvoju. Mandarić svoje dejanje opravičuje tako, da razlaga, da ti 14- in 15-letniki ne igrajo, ker jih trener Biščan ne vključi v ekipo. Tak izgovor je naravnost smešen, kako pa naj bi 15-letnik sploh lahko igral v Prvi ligi? Tisti, ki Mandariću po vsem tem še verjame, si zasluži posebno priznanje.

Kakor koli že, Nogometni klub Koper je končal v četrti ligi ...
Res je, NZS nas je poslal v četrto ligo, medtem ko je istočasno NK Ankaran, ki je zasedal 3. mesto v drugi ligi, dobil povabilo za igranje v prvi ligi. Ob tem naj povem, da so bili tedanji dobri rezultati NK-ja Ankaran posledica dobrega sodelovanja s FC-jem Koper, ki je ankaranskemu klubu ne le finančno pomagal, ampak mu tudi zagotavljal športno infrastrukturo. Čeprav je NK Ankaran na račun FC-ja Koper postal prvoligaš, se je klub spopadal z vrsto težav, med drugim igralci v celotni sezoni niso dobili niti ene same plače, da njihovih športnih uspehov niti ne omenjamo. Ta situacija je naravnost absurdna in kaže na to, da je v našem nogometu vse mogoče. Poglejmo samo trenutno stanje v naši reprezentanci, kjer nekateri najuspešnejši nogometaši ne želijo igrati. Kako je kaj takega sploh mogoče? To je žal odraz sedanjega vodstva NZS-ja, ki mu predseduje Radenko Mijatović. Njegovo imenovanje je povzročilo, da pravi in najboljši fantje kot npr. Oblak, Kampl ne želijo igrati za reprezentanco pod njegovim vodstvom, kar je povzročilo njen drastičen padec na Fifini lestvici, z zelo visokega 15. mesta smo padli na katastrofalno 61. mesto. Ta rezultat pove vse o strokovnosti prvega človeka NZS-ja, s katerim greš lahko samo na čevapčiče s čebulo. Za to je čisto v redu, ne vam pa, kaj drugega koristnega bi lahko z njim še počel. Ampak nogometnemu klubu Koper je z vidika pokroviteljstva obrnila hrbet tudi Luka Koper. To se je zgodilo v času Matičeve uprave, ko je bila na čelu nadzornega sveta Alenka Žnidaršič Kranjc, ki mi ni bila najbolj naklonjena, saj nisem želel delati, kot si je ona zamislila. Od takrat naprej je šla zgodba Luke Koper in FC-ja Koper samo navzdol. Osebno pa sem imel o Alenki Žnidaršič Kranjc slabo mnenje že prej, spoznal sem jo v Kopru, ko je delala še za NKBM Infond in je v Hotelih Koper potekala prva privatizacija. Takrat sem spoznal, kaj pomeni klasična in tipično najhujša oblika kapitalizma. V tistem času se je vedla kot kapitalist v najslabšem pomenu te besede, ko je brez usmiljenja na cesto poslala vse delavce nekdanjega hotela Triglav. Prizorov, ko so odrasle ženske in moški jokali zaradi izgube službe, ne bom nikoli pozabil, to je bilo nekaj groznega.

Kaj izpad kluba Koper v četrto ligo pomeni za občino? Navsezadnje ste veliko vlagali v klub, obnovili ste Bonifiko, napovedovali celo Ligo prvakov ...
Usoda našega nogometnega kluba je najbolj prizadela prav nogometaše in vodstvo kluba, ki se je moral povsem reorganizirati. Je pa prizadela tudi našo občino, ki je v nogomet vsa leta veliko vlagala in ga podpirala, vložili smo znatna sredstva v športno infrastrukturo, vsako leto pa smo namenjali tudi sredstva za delovanje in promocijo kluba. Vsak normalen predsednik neke športne zveze bi moral biti izjemno zadovoljen, da neka občina in njen župan tako podpirata posamezen šport. Sam se priložnostno srečujem z večino predsednikov slovenskih športnih zvez in ob tem nam vsi izrekajo priznanja za izredno uspešno delo in velike naložbe na področju športa, ki so seveda predpogoj za odlične dosežke naših športnikov. V primeru NZS-ja oz. njenega predsednika pa je bil klub v občini z županom, ki je za nogomet naredil daleč največ, kar mu tudi vsi drugi priznavajo, sankcioniran. Svojo pravico je zato klub prisiljen iskati na sodišču, ne glede na to, da je uspešno izpeljal prisilno poravnavo in je celo odplačal vse s prisilno poravnavo dogovorjene obveznosti. Kaj to pomeni za prihodnost kluba? Po padcu v četrto ligo je moral klub vse začeti graditi od začetka, pa čeprav naj bi bil za njegovo situacijo kriv zgolj domnevni dolg do Mandarića, ki pa sploh ni bil pravi dolg. Klub je kljub temu obveznosti do Mandarića plačeval in v ta namen koristil sponzorska sredstva, prejeta od Luke Koper, in sredstva za delovanje mladinskega pogona kluba Mestne občine Koper, česar seveda sploh ne bi smel. Šlo je za sponzorska sredstva, ki jih podjetje, kot je Luka Koper, namenja športnikom, in nikakor ne Milanu Mandariću. V to ne bi privolil prav noben pokrovitelj. Vsa ta situacija je privedla do tega, da so klubu vse dobre igralce prevzeli drugi klubi, in to brezplačno. To so bili odlični nogometaši, Ibričič je leto pozneje postal najboljši igralec prve lige, Pranjič je najboljši igralec prve lige na Cipru. Veste, koliko bi lahko zanje klub iztržil? Da ne omenjam, koliko mladih je šlo iz kluba brez vsakršne odškodnine, s čimer so klubu naredili ogromno škode. Prav tako tudi mladi in perspektivni nogometaši niso želeli igrati v četrti ligi, zato so raje brezplačno odhajali v druge klube, da bi lahko igrali v prvi ali drugi ligi. Treba je vedeti, da se tekme četrte lige igrajo na igriščih, ki so prej njive kot moderna igrišča, da je tam igra izjemno groba, saj nogometaši v četrti ligi praviloma nimajo ne znanja in ne kondicije. Klub je pretrpel tudi to, celotno sezono v četrti ligi, in pri tem dosegel odličen rezultat, prvo mesto s 118 danimi goli in le dvema prejetima. Klub letos igra v tretji ligi, kjer prav tako redno zmaguje in v dveh letih bo Nogometni klub Koper v prvi ligi, na poti v Ligo prvakov.

Če se vrneva na Milana Mandarića. V preteklosti sta tesno sodelovala. Kje so se nato pojavila razhajanja?
Milana Mandarića sploh nisem poznal, spoznal sem ga šele prek Mladena Rudonje, ki je igral nogomet v njegovih klubih in je o njem vedno govoril v presežkih. Nobenega razloga nisem imel, da bi dvomil o njem. Spoznal sem ga kot starejšega gospoda, izredno vljudnega, lepo govorečega, ki je znal prepričati ljudi okrog sebe. Priznam, tudi mene je za trenutek zavedel, a sem hitro spoznal njegov pravi obraz in poskušal tudi druge posvariti pred njim. Z njim se je opeklo kar nekaj ljudi, pri nas in tudi v tujini, tako da še zdaleč nisem edini, v Ljubljani pa se še danes najdejo posamezniki, ki mu slepo verjamejo. Žalosti me, da ljudje, kot je Mandarić, lahko v Sloveniji uspevajo. Naj omenim primer njegovega poslovanja: pred leti je za 800 tisoč evrov kupil banko v Bosni in Hercegovini in jo nato prodal NLB-ju, ki jo je v tistem času vodil Marjan Kramar, in to za rekordnih 32 milijonov evrov. Glede na to, kako je Mandarić hvalil Kramarja, se upravičeno sprašujem, ali so resnične govorice, da sta pri tem poslu poniknila dva milijona evrov. Ampak to so nepreverjene govorice. Dejstvo pa je, da se je prodaja banke zgodila, in menim, da bi organi pregona morali to zadevo temeljito raziskati. To, da se ni v tem primeru čisto nič zgodilo, se meni ne zdi ravno normalno ali pravilno.

Ste v sporu z Mandarićem?
Z njim nimam prav nobenega konflikta, preprosto zame ne obstaja več. Osebne konflikte imam lahko samo z osebo, s katero sem v nekem normalnem odnosu, nikakor pa ne z njim.

Se boste pa z njim verjetno še srečevali …
Na sodišču? Seveda se bomo.

Mislil sem na postopke razlastitve zaradi stolpa Capovista, katerega načrt ste pred kratkim predstavili. Stolp naj bi vsaj delno potekal čez ozemlje, ki je v lasti gospoda Mandarića. Zdaj potekajo postopki razlastitve. Kako daleč bodo ti postopki šli?
Občina je to zemljišče prodala Istrabenzu za gradnjo hotela, ki bi se naslanjal na klif ob obalni cesti, vendar ta tega projekta ni uresničil, zemljišče pa je končalo v stečajnem postopku. V času, ko je stečajni upravitelj prodajal to zemljišče, ni bilo nobenega pravega interesenta, saj na podlagi tedanjih prostorskih aktov na tem zemljišču gradnja ni bila mogoča in je bila zato tudi realna vrednost tega zemljišča tako rekoč nikakršna. Je pa takrat interes za nakup izrazila Mestna občina Koper, ki je sicer na tem zemljišču imela predkupno pravico. Ne glede na dejansko stanje zemljišča je zemljišče kupil Milan Mandarić, zanj plačal 280 tisoč evrov, kar je neprimerno manj, kot je občina za to zemljišča iztržila, ko ga je prodala Istrabenzu. Vse to je storil z edinim namenom nagajati županu Borisu Popoviču, saj je dobro vedel, kakšen je status tega zemljišča, da na njem gradnja tako rekoč ni mogoča. Lani je Mestna občina Koper sprejela nov prostorski akt za gradnjo vertikalne mobilne povezave oziroma dvigala, ki bo povezalo naselje Markovec z obalo, vendar to ne bo umeščeno na zemljišče v lasti Mandarića, kjer sicer gradnja še vedno ni mogoča. Namen občine je samo s posebno konstrukcijo v obliki stolpa premostiti višinsko razliko in s tem omogočiti ljudem boljši in lažji dostop do morja in mesta samega. Še vedno pa mi ni povsem jasno, zakaj se je Milan Mandarić vpletel v ta postopek, kaj je s tem sploh hotel – razen nagajati občini.

Kot je znano, si občina glede na spremenjene prostorske načrte na obrobju mesta želi postaviti nov park z umetnim jezerom. Težava je znova lastništvo parcel, saj je na teh površinah pretežni lastnik Milan Mandarić ...
Prvotno je bilo načrtovanje tega območja usklajeno tudi z Milanom Mandarićem, ki je lastnik večjega dela zemljišč, na katerih občina danes načrtuje park. Sprva so bili na tem območju predvideni tudi stanovanjski objekti, vendar je pozneje prevladalo strokovno mnenje, da bi bilo ustrezneje na tem delu mesta urediti nove zelene parkovne površine in jih tudi povezati z naravnim rezervatom Škocjanski zatok, na rob tega novega parka pa umestiti visoko stolpnico. Z Mandarićem smo več let usklajevali nove prostorske rešitve in celo sklenili dogovor, po katerem bi si lahko Mandarić vložena sredstva povrnil pri gradnji nove stolpnice, s svojimi poznanstvi v tujini bi lahko občini pomagal tudi pri iskanju potencialnih soinvestitorjev, skratka ves čas je sodelovanje potekalo v obojestranskem zadovoljstvu in v dobrih odnosih. Se tudi tu obetajo postopki razlastitve? Kot sem že prej pojasnil, je bil Milan Mandarić seznanjen z novimi načrti Mestne občine Koper, takrat je z njimi tudi soglašal, danes pa je situacija taka, da bo Mestna občina Koper za izvedbo načrtovane ureditve najverjetneje morala sprožiti postopek razlastitve.

Pred štirimi leti ste v intervjuju za MMC izpostavili tudi šolo na Škofijah, ki je bila deležna energetske sanacije. Med prebivalci je slišati očitke, da ste jih s tem prepeljali žejne čez vodo in da ste že leta 2009 obljubili novogradnjo. Kako to komentirate?
To niti slučajno ne drži. Ko sem bil prvič izvoljen za župana Mestne občine Koper, je na občini obstajal seznam prioritet naložb v posodobitev osnovnih šol, ki je bil usklajen z ministrstvom za šolstvo, in obnova osnovne šole na Škofijah je bila na tem seznamu predvidena kot zadnja. Ko smo v Mestni občini Koper omenjali novo šolo na Škofijah, nismo nikoli govorili o novogradnji, zame je namreč novo pomenilo tudi temeljito obnovo objekta. Na tak način smo celovito obnovili vrtec na Škofijah, česar so se vsi izredno veselili. Obnova je bila izvedena na način, da se je zgradil prizidek, ker je bil vrtec pretesen, stari objekt vrtca pa smo temeljito energetsko sanirali in ga opremili z novim pohištvom. Na enak način smo se lotili tudi prenove osnovne šole na Škofijah, ki je v neposredni bližini vrtca, samo čez cesto. Na ta način bi v bistveno krajšem času in za neprimerno manj sredstev dobili popolnoma nov objekt, zato sem prepričan, da bi bila gradnja povsem nove šole na novi lokaciji čista neumnost. V prejšnjem letu smo tako že zgradili dva prizidka k stari šoli, in sicer dve novi učilnici in knjižnico, in povezali šolsko telovadnico s športno dvorano, to poletje pa bi izvedli energetsko sanacijo in rekonstrukcijo obstoječega objekta šole. Seveda bi v okviru del uredili tudi okolico šole in nabavili novo opremo. Celoten projekt prenove in obnove je bil predstavljen in usklajen z ravnateljico in kolektivom šole ter s starši otrok. Za ta namen smo tudi uspešno pridobili nepovratna evropska sredstva, pridobili vse potrebne projekte in celo izbrali izvajalca del. Vse je bilo že pripravljeno, da se po zadnjem šolskem dnevu prenova začne. Načrte občini pa je prekrižala na novoustanovljena civilna iniciativa, ki jo vsaj neformalno vodita predsednik krajevne skupnosti in njegova žena, ki bi me najraje utopila v žlici vode. Ne glede na to sem s civilno iniciativo takoj vzpostavil stik, dogovorili smo se, da bodo sodelovali pri prenovi šole tako, da bodo njihovi predstavniki v posebni komisiji, ki nam bo pomagala izpeljati projekt tako, da bo šola po prenovi res taka, kot si jo otroci in krajani želijo in zaslužijo. Žal pa je bila njihova pripravljenost za sodelovanje kratkotrajna, saj so se nekaj dni pozneje premislili in zahtevali novo šolo na novi lokaciji. Njihova zahteva je temeljila na magistrski nalogi, ki jo je izdelala prijateljica enega od predstavnikov civilne iniciative, ne upoštevajoč, da so tovrstni projekti zahtevni, terjajo goro dokumentacije, dovoljenj, časa in v končni fazi tudi denarja. Šola, kot so si jo zamislili na papirju, bi občino stala vsaj 10 milijonov evrov, če ne celo več. Občina žal ni bankomat, da bi lahko vsak, ki dobi neko idejo, le to financiral iz proračuna. V občini Koper smo skoraj vse šole in vrtce popolnoma obnovili tako, da smo jih energetsko sanirali in po potrebi dogradili. Novo osnovno šolo smo zgradili samo v Kopru, kjer smo na eni lokaciji združili dve šoli, šolo Janka Premrla Vojka in šolo Pinka Tomažiča, kar 15 drugih šol pa smo obnovili. Zdaj na tak način dograjujemo šolo v Šmarjah in obnova je tik pred koncem, v Dekanih pa smo ravnokar namenu predali na novo zgrajen vrtec. Kjer koli smo se lotili temeljite obnove in rekonstrukcije šol oziroma vrtcev, so se teh naložb iskreno veselili, povsod, le na Škofijah ne. Dejstvo pa je, da je šola na Škofijah na idealni lokaciji in velika večina prebivalcev si želi, da šola tu tudi ostane, kar tudi bo, če bom jaz še naprej župan. Če pa bo župan nekdo drug, pa lahko zaradi mene naredi tudi šest novih šol, če bo le imel sredstva.

Kakšna bo torej usoda šole na Škofijah?
Ne glede na to, da je civilna iniciativa preprečila celovito obnovo šole z energetsko sanacijo, smo se v Mestni občini Koper odločili, da bomo notranjost šole med letošnjimi šolskimi počitnicami temeljito prenovili. Ob tem smo še posebej natančno upoštevali vse pripombe iniciative glede slabega stanja objekta, vendar smo pri pregledu ugotovili, da je statika šole odlična, da ne drži, da so temelji in tlaki zanič, kot tudi ne, da je elektroinštalacija dotrajana in zato nevarna. Obnovitvena dela so bila zelo temeljita, obnovili smo tlake, zamenjali gipsplošče, odstranili dotrajane lesene obloge na stenah, zamenjali luči z modernimi in energetsko varčnimi LED-svetili, zamenjali radiatorje, namestili klimatske naprave in obnovili telovadnico. Šola je navzven res še vedno stara in dotrajana, a je njena notranjost zato popolnoma drugačna. Urejeno je tudi zunanje igrišče, prekrito s tartanom, in res je lepo. Za prihodnje leto pa občina že pripravlja projekt, na podlagi katerega bo končno izvedena energetska sanacija objekta, ki so nam jo letos preprečili, dodatno pa bo zgrajen še en večji prizidek z dodatnimi učilnicami in prostori, ki bodo še povečali udobje in kakovost učnega procesa. Pri projektiranju bomo še posebej pozorni, da bo celoten šolski kompleks po izvedbi vseh dela lepa in usklajena celota v ponos krajanom in tudi nam. Istočasno bomo tudi na novo uredili dostop do šole, ki bo omogočal varen dostop in promet v neposredni šolski okolici. Pri nasprotovanju je žalostno le to, da so v prvih vrstah in najglasnejši tisti, ki sploh nimajo otrok, ali pa so njihovi otroci že zdavnaj končali osnovno šolo. Ti so bili tudi najbolj angažirani pri zbiranju podpisov v peticiji, pri čemer so uporabljali nizkotne načine, tako da jim je nasedla in peticijo podpisala celo krajanka, ki je občinska svetnica na moji listi. Hodili so naokoli in spraševali ljudi, ali ste za novo šolo ali niste. Seveda so vsi podpisali, da si želijo nove šole, le kdo pa ne bi? Poleg tega so peticijo podpisovali tudi ljudje iz Ilirske Bistrice, Idrije, Ljubljane, Slovenj Gradca, Izole, Kopra, ki s šolo na Škofijah nimajo prav nobene zveze. Če bi imeli poštene namene, bi podpise zbirali samo na Škofijah, vprašanje pa bi moralo biti drugače oblikovano. Nihče izmed predstavnikov civilne iniciative pa ni pomislil, kam bi šli otroci v primeru rušenja stare in gradnje nove šole. Govor je o vsaj od dveh do treh letih.

Podobna je zgodba z ambulanto na Škofijah, kjer je občina kljub soglasju krajevne skupnosti odstopila od projekta. Zakaj?
Občina se je več let borila, da bi pridobila dodaten zdravstveni program za ambulanto na Škofijah, kar se je uresničilo v tem letu. Krajevna skupnost se je ponudila, da bo poiskala primeren prostor za umestitev ambulante, zato sem verjel, da je njihov predlog že usklajen s krajani. Ob obisku krajevne skupnosti smo si ta prostor ogledali in bil sem neprijetno presenečen, ko so mi najemnica prostora, v katerem deluje fitnes, in vsi uporabniki, ki so bili ob času našega obiska navzoči, jezno povedali, da se s predlogom krajevne skupnosti nikakor ne strinjajo. Še isti dan smo začeli iskanje nove lokacije, predsednik KS-ja me je peljal na ogled nekih drugih prostorov, ki so bili prav tako oddani v najem, najemniki, v tem primeru neko italijansko podjetje, pa se seveda s selitvijo niso ravno strinjali. Pokazali so nam zgolj zasedene prostore, kar pomeni, da bi morali za ureditev ambulante iz njih metati najemnike, kar pa se mi ne zdi primerno. Nato smo si šli ogledat še objekt zadružnega doma in dvorano, tam pa se mi je porodila ideja, da je avla dvorane idealen prostor za to ambulanto. Seveda je imel predsednik spet svojo idejo, da bi ambulanto sicer res uredili v zadružnem domu, ampak v prvem nadstropju, kjer najemnik ni samo en, ampak kar štirje. Poleg tega je prvo nadstropje dostopno samo po stopnicah, kar je zelo neprimerno za starejše obiskovalce ambulante, da dostopnosti za invalide niti ne omenjam. Je pa imel predsednik KS-ja seveda idejo, da bi to težavo dostopa rešili z gradnjo novega dvigala. Ker je bil rok za usposobitev ambulante zelo kratek, imeli smo le dober mesec na razpolago, je bilo seveda nemogoče, da bi v tem kratkem času izpraznili prostore, izselili najemnike, zgradili dvigalo in uredili ambulanto, seveda pa predhodno še pridobili projekte in gradbeno dovoljenje za dvigalo. Časa je bilo preprosto premalo, tako da je bila edina realna možnost ta, da ambulanto uredimo v avli doma.

Z občinskim denarjem ste kupili stolp na Glemu.
Stolp smo odkupili za izredno ugodno ceno za tovrstno nepremičnino, to je pol milijona evrov.

Ali drži, da naj bi ta posel pregledovalo Računsko sodišče zaradi nakupa mimo proračunske postavke in brez vnaprejšnjega soglasja občinskega sveta?
S tem nisem seznanjen, prepričan pa sem, da je bil posel na občini izpeljan popolnoma v redu. Objekt smo kupili po izredno ugodni ceni in prepričan sem, da če bi se občina odločila za prodajo tega objekta, bi ta denar lahko dobila nazaj z lahkoto. Kar zadeva Računsko sodišče, vem samo to, da je predsednik javno izjavil, da je neprimerno, da bi občina sredstva namenjala za nakupe objektov oziroma deležev družb, posebej je izpostavil primer Vinakopra. Tudi sam sem javno predstavil svoje stališče do tega in glede na to, da se je Računsko sodišče v preteklosti že negativno opredeljevalo o neki zadevi v povezavi z mano, ki pa je bila pozneje ovržena na sodišču, se me njegove navedbe niso dotaknile. Njegovo osebno mnenje niti slučajno ne pomeni, da je občina kar koli narobe naredila. Prepričan sem namreč, da je bil ta postopek izpeljan zakonito, to, kar pa je predsednik govoril o morali, pa je samo navadno "bluzenje". Občina s sredstvi, ki jih je vložila v nakup stolpa v Glemu, zagotavlja razvoj turizma na podeželju, kar je tudi ena naših prioritetnih nalog. Pred kratkim so se iz objekta izselili nekdanji lastniki, kar je predstavljalo kar veliko težavo, zdaj pa že pospešeno preurejamo notranjost stolpa in tudi pripravljamo organizacijo dogodka, ki bo v kratkem. Prepričan sem, da bodo vsi obiskovalci te prireditve prijetno presenečeni, kako dobro je stolp videti in kakšne možnosti nam še ponuja.

Zakaj ste se sploh odločili za nakup?
Ker je bila cena stolpa zelo ugodna. Službe na občini spremljajo cene nepremičnin v stečajnih postopkih in na dražbah, tako smo tudi opazili prodajo stolpa v Glemu. Že prva izklicna cena 800 tisoč evrov je bila ugodna, ko pa se je ta znižala na 500 tisoč evrov, pa se nam je zdelo, da bi bila velika škoda za občino, če bi zamudili to edinstveno priložnost. Že vrsto let si prizadevamo od države v last pridobiti Grad Socerb, a nam država noče ugoditi. Mi pa bi ga radi uredili, ga potem tudi tržili, in če bi se to že pred leti zgodilo, se najverjetneje z Glemom sploh ne bi ukvarjali. Dejstvo pa je, da za še bolj pospešen razvoj podeželja potrebujemo tudi neki objekt, ki je zgodovinskega pomena, in prav zato je stolp idealen.

Pred štirimi leti je bila ena izmed tem tudi projekt Landmark. Za idejno zasnovo je občina odštela več kot 100 tisoč evrov, v proračunu pa ste zanje rezervirali 850 tisoč evrov.
Ki jih za zdaj nismo porabili ...

Kaj se je zgodilo z načrti oziroma projektom?
Še preden smo sploh dobro začeli ta projekt, nas je z neutemeljenimi argumenti javno napadel in okrcal tedanji dekan fakultete za arhitekturo Peter Gabrijelčič, češ kaj se to pravi, da bomo v Kopru gradili 300 metrov visok stolp, da bi bilo vse, kar je višje od 100 metrov, popolnoma neprimerno. Poleg tega v tistem času tudi ni bilo toliko investitorjev, saj je bila situacija v naši državi takšna, kot je pač bila, zato smo se odločili, da bomo s projektom nekoliko počakali. Nekaj časa je bil v igri celo Milan Mandarič. Ne glede na vse, projekt se nadaljuje, vse je v redu. Zanj se zanima tudi že več potencialnih investitorjev.

Torej projekt ostaja aktualen?
Seveda, zdaj še bolj kot prej. Danes se za vlaganja v Sloveniji in Kopru zanima precej več vlagateljev kot še pred nekaj leti, ko v Sloveniji tako rekoč ni bilo nobene tuje investicije. V zadnjem obdobju so začeli v Slovenijo prihajati tuji naložbeni skladi, tu so pozitivni primeri, npr. Kitajci, ki so kupili Gorenje, pa Outfit 7, pa naše podjetje Pipistrel. Vse to zanimanje tujine se je začelo dogajati v zadnjem obdobju. Poleg tega projekta pa smo prav v zadnjih mesecih začeli razvijati čisto novo zgodbo, popolnoma nov projekt, ki bi lahko bil podlaga za še neprimerno večjo naložbo. Gre za idejo o ladji Rex, ki ima zgodovinsko podlago. Ladja Rex je bila italijanska potniška ladja, ena najsodobnejših v času pred II. svetovno vojno, ki je bila med vojno bombardirana in se je potopila v našem morju, tik ob obalni cesti Koper–Izola. Tako imamo velikopotezno zamisel o obuditvi ladje Rex v novo življenje in postaviti nove ladje na mestu, kjer se je Rex potopil. Novi Rex je zamišljen kot turistični kompleks, kjer bodo kinodvorane, gledališče, hotel, restavracije idr. Prepričan sem, da je mogoče iz te zgodbe narediti nekaj izjemnega, nekaj, kar bo privabljalo ljudi z vsega sveta, še posebej zato, ker temelji na resničnem zgodovinskem dogodku. Strokovnjaki iz različnih strok so že na delu in pripravljajo prve zasnove in tehnične rešitve, saj gre tudi tehnično za velik izziv. Od nekdaj sem menil, da mora naša generacija, generacija, v katero spadam tudi sam, zapustiti našim zanamcem nekaj, kar bo obstalo za več generacij v prihodnjih letih ali celo stoletjih. Česa takega pa naša generacija ni postavila. Moje mnenje je, da bi tak objekt lahko bila ta ladja, uresničitev te zgodbe. Poglejmo samo, kaj so v svojem času naredili Benečani, ali pa, kaj je zgradila nekdanja Avstro-Ogrska v Trstu. Pri tako monumentalnih objektih ne gre za postavljanje spomenikov županu, sploh ne. Gre za to, da skupaj ustvarimo nekaj velikega, neko novo zgodbo, ki se bo zapisala v zgodovino. Ali kdo morda ve, kdo je bil župan Pariza, ko se je gradil Eifflov stolp? Prav nihče! Eifflov stolp pa poznajo vsi. Sam neprestano razmišljam o tem, kako bi se lahko v svetu dokazali, naredili tu pri nas nekaj prepoznavnega in potem naše uspešne zgodbe prodajali tudi v svetu, ne pa da tičimo doma in razmišljamo le o tem, ali bo ali ne bo za minimalno plačo.

Pred štirimi leti je bila aktualna tema tudi ustanavljanje občine Ankaran. Takrat ste bili do tedanjega županskega kandidata Gregorja Strmčnika, ki je bil pozneje tudi izvoljen, zelo kritični.
Ustanovitev občine Ankaran je bilo čisto politično dejanje. V Ustavi Republike Slovenije piše, da občine ustanavlja parlament z zakonom, medtem ko je bila občina Ankaran ustanovljena z odločbo ustavnega sodišča. V tem primeru se ustava ni spoštovala in zdaj imamo občino.

Vendarle takrat niste bili kritični le do ustavnega sodišča ...
Kritičen sem bil do ustanovitve nove občine na tak način, da se je ta ustanovila po mejah nekdanje krajevne skupnosti Ankaran, kjer je meja potekala na polovici Luke Koper. To je pomenilo, da bi po novi razdelitvi tri tisoč ljudi dobilo polovico prihodkov iz Luke Koper, preostalih 52 tisoč ljudi pa drugo polovico teh prihodkov. Ustanovitev občine Ankaran je bila čisti posel in čisto vsaka krajevna skupnost bi se pod takimi pogoji odcepila. Če malo karikiram, še jaz bi se v takih pogojih odcepil od samega sebe. To je bil edini razlog za odcepitev Ankarana, zdaj, po štirih letih samostojnosti te občine, pa so rezultati vidni. Kljub ogromnim finančnim sredstvom, ki jih ima ta občina, se ni naredilo nič, nobene investicije v vsem mandatu. Edino, kar je bilo narejeno, je, da so iz začasnega krožišča sredi Ankarana naredili majhno urejeno krožišče, pa še tega je naredila država, in to tako, da je zgrajeno postrani na najbolj navaden mogoč način. Če si ogledate urejenost in videz krožišč v Mestni občini Koper in jih primerjate s tem enim ankaranskim, boste videli, da je razlika očitna.

Ampak ste se morala s Strmčnikom vseeno usesti skupaj pri delitveni bilanci. Kakšni so vaši odnosi?
Odnosi so odlični, ne prepiramo se, občina Ankaran nam ne predstavlja težav. Seveda je bilo v času njenega nastajanja drugače, saj smo vendarle morali braniti enovitost občine in interese vseh občank in občanov, da se to ne bi zgodilo. Vsa naša dejanja so bila popolnoma logična in legitimna. Ko je Občina Ankaran postala dejstvo, se seveda ni smiselno več prepirati, sodelujemo povsod, kjer lahko. Sem pa si tudi osebno prizadeval, da bi bila delitev luške koncesijske dajatve vsaj malo bolj poštena. S spremembo uredbe sicer nova ureditev še zdaleč ni idealna, a je vsaj malo bolj poštena, kot je bila prej. Nastanek občine Ankaran in ljudje, ki so stali za to zgodbo, so naredili ogromno škodo Mestni občini Koper, ampak tako pač je, s tem se ne ukvarjam več. Kako so pa občanke in občani zadovoljni z vodenjem občine in aktualnim županom, pa bodo povedali na volitvah. Osebno si želim, da so v tem mandatu sprevideli in da ga ne bodo več izbrali za župana.

Je bila tudi delitev koncesnine razlog, da ste dali zeleno luč za podaljšanje prvega pomola v Luki Koper? Kaj bodo občani dobili v zameno za to soglasje?
Državni prostorski načrt za območje pristanišča predvideva tudi gradnjo tretjega pomola, ki bi moral nastati na območju občine Ankaran, česar pa v Občini Ankaran absolutno ne dovolijo. Sam sem to vedel že dolgo in na to tudi opozarjal pristojne na državni ravni, vendar mojih besed, da se s tem uničuje razvoj Luke, žal niso vzeli resno in zdaj so tu težave. V Mestni občini Koper podaljšanje prvega pomola ni bilo nikoli problematizirano, čeprav moram povedati, da bi bili bolj zadovoljni, če podaljšanja prvega pomola ne bilo, ampak ne glede na to ne želimo zavirati razvoja Luke. Kot sem že povedal, je bilo veliko težav v komunikaciji med občino in Luko Koper v času predsednice nadzornega sveta Alenke Žnidaršič Kranjc, ki je tako rekoč vodila Luko, Matič pa jo je ubogal in ni imel popolnoma nobene besede pri tem. Rezultat te situacije, ko se Luka Koper sploh ni pogovarjala z občino, je bil, da je Mestna občina Koper onemogočila podaljšanje prvega pomola. Naše nasprotovanje ni bilo proti podaljšanju kot takemu, ampak je izhajalo iz tega, da nas Luka ni seznanila, kako se namerava lotiti te gradnje in kako bodo to izpeljali. Sploh se niso želeli usesti z nami za skupno mizo. Končno so se z novo upravo začeli konstruktivni pogovori in rezultat teh je bil podpis dogovora, ki Luki Koper omogoča podaljšanje pomola in gradnjo novega vhoda na Bertoški cesti, Luka pa bo mestu namenila nekdanje skladišče državnih rezerv in ga izvzela iz območja pristanišča. O novih vsebinah v tem objektu se bomo skupaj dogovorili Mestna občina Koper, Luka Koper in Univerza na Primorskem, tukajšnje prostore bodo s pridom izkoristili različna društva in klubi, univerza bo dobila nujno potrebno univerzitetno knjižnico. Dogovor predvideva tudi ustanovitev okoljskega sklada, za katerega bo Luka Koper letno namenila 200 tisoč evrov. Komisija, sestavljena iz predstavnikov Luke in občine, pa bo na podlagi posebnega pravilnika sredstva namenila za odpravo posledic negativnih okoljskih vplivov, ki pestijo predvsem bližnje prebivalce. Iz tega sklada bodo tako lahko financirana dela, kot sta recimo menjava oken, obnova pročelij ipd.

V Kopru ste v preteklih dneh začeli postavljati novoletno okrasje, za katerega boste odšteli dobrega pol milijona evrov. Pojavili so se tudi očitki o pretiranih stroških za zabavo. Kako odgovarjate na to?
To ni običajna novoletna okrasitev, kot jo želijo predstaviti naši mediji, ki pač še niso slišali za nič drugega kot samo za novoletno okrasitev. Včasih je potrebno in predvsem koristno oditi v svet, pogledati, kaj se dogaja drugje. V Kopru smo v zadnjih letih na podlagi razvoja in pravih investicij dosegli, da smo postali turistična občina, vendar je bila živahna sezona samo v poletnem času, od konca oktobra dalje je bilo vse mrtvo, prazne ulice, prazni lokali ... Razmišljali smo, kaj narediti, da bomo imeli dogajanje in turizem tudi pozimi, in začeli snovati koncept osvetlitve, ki bi v Koper tudi v do zdaj mrtvi sezoni pritegnil obiskovalce. Razlika je bila vidna že lanskega decembra, ko je Mestna občina Koper kupila novo dekorativno razsvetljavo, za katero smo takrat odšteli približno 100.000 evrov, in resnično se je zgodilo to, da je bilo v Kopru neprimerno več ljudi. Za samo 100 tisoč evrov investicije smo si naredili ogromno reklamo. Fotografije praznično osvetljenega Kopra so se pojavljaje na družbenih omrežjih, otroci, starši so se slikali pred veličastnimi instalacijami, skratka v Kopru so uživali in vse to se je izkazalo kot enkratna reklama in promocija, vsi pa se danes še kako dobro zavedamo pomena promocije in dobre reklame. Dokončno pa so me prepričali, da je to pravo razmišljanje, obisk mesta Salerno na jugu Italije, ki je številka ena v svetu, kar zadeva okraševanje mesta s svetlobnimi instalacijami, in zgodbe, ki so jo iz tega naredili.

Torej gre za koncept iz Salerna?
Ob obisku Salerna sem videl, kaj so naredili, pri nas pa bomo vse skupaj še nadgradili in izboljšali. Salerno je bil pred tem pozimi še bolj mrtvo mesto kot Koper, v zadnjih desetih letih, odkar so začeli okraševati mesto, so prišli do tega, da imajo pozimi 200 avtobusov dnevno. Ljudje z vsega sveta prihajajo v Salerno gledat te lučke. V Salernu ne gre le za adventno okrasitev mesta, luči so namreč postavljene od oktobra do januarja, gre za avtorske instalacije luči, kot jim pravijo, se pravi pravcate svetlobne umetnine. Tako je tudi svetleča nogometna žoga, postavljena na krožišču pri banki, unikatna, narejena na podlagi moje ideje. Take žoge ni za zdaj še nikjer drugje, že danes pritegne poglede mimoidočih, ko bo osvetljena, pa bo še neprimerno lepša. Prepričan sem, da bo nekaj podobnega kmalu tudi v bližini stadiona Reala iz Madrida in Barcelone. Skratka ko sem videl, kaj imajo v Salernu, sem bil navdušen. V mesto prihaja toliko ljudi, da morajo zapreti mestno promenado in nanjo potem ljudi spuščajo glede na to, koliko jih je promenado na drugem koncu zapustilo. To je resnično nekaj nepopisnega in vredno ogleda. Vsi gostinski lokali delajo, vse namestitvene kapacitete so polne … V Kopru imamo edinstveno priložnost, da s tem dvignemo gospodarsko rast, sicer bomo pa spali še naprej. Naj ponazorim z drugačnim primerom. V Mestni občini Koper smo pred kratkim dobili odobrenih devet milijonov nepovratnih sredstev za gradnjo kanalizacijo za tri zaselke. Za izvedbo celotne investicije bo morala občina prispevati še dodatnih 17 milijonov, skupaj torej 26 milijonov. Na drugi strani je občina za nakup lučk odštela 500.000 evrov, naložba pa se bo v kratkem ne le povrnila, ampak omogočila enormno rast turizma in s tem gospodarstva v celoti. S temi 500.000 evri bomo vsi zaslužili, kdo pa bo videl tisto kanalizacijo? Pa je bilo do zdaj v gradnjo kanalizacijskega sistema vloženih že 80 milijonov in še 50 milijonov bomo gotovo dali, da vse uredimo na tem področju. Je pa dejstvo, da je našim Slovenčkom izjemno težko razložiti, kaj je 'biznis'. Navsezadnje, kateri izmed vseh naših vrlih politikov pa je v državo pripeljal kak resen posel, povejte mi enega samega? To ni smešno, to je zelo žalostno. Da se v Mestni občini Koper spoznamo na posel, smo že pokazali, ko smo v Slovenijo pripeljali posel s potniškimi ladjami, in enako se bo zgodilo tudi s projektom lučk in osvetlitve mesta. Koper je bil včasih prazen, nihče ni pomislil, da bi šel na kavo v Koper, še mi sami smo raje šli na kavo v Portorož. Sam sem Koprčan in imam rad Koper, ampak v tistih časih nanj nisem bil ponosen. Da bomo tukaj in zdaj bolje živeli, je treba razmišljati o poslu, kaj lahko naredimo, da bomo s čim manj dela dosegali višjo dodano vrednost in da nam ne bo treba delati 24 ur na dan brez dopusta, da bomo lahko zaslužili toliko, da bo za hrano.