V Murski Soboti je potekal posvet rejnikov, na katerem so predstavniki Inštituta RS za socialno varstvo, Skupnosti centrov za socialno delo in Rejniškega društva Slovenije izpostavili predvsem novosti na področju zakonodaje.

V zadnjem letu je pristojnim institucijam s spremembo zakonodaje uspelo omiliti nekatere birokratske poti. Če so bili do zdaj rejniki zgolj pooblaščenci, lahko po novem v nekaterih primerih tudi pravnoformalno nadomeščajo biološke starše. Tako lahko podpisujejo vloge za osebne izkaznice, za vpis v vrtec, še vedno pa ne morejo zaprositi za otrokov potni list, ali za subvencionirano malico v šoli. Povišani so tudi standardi, po katerih lahko nekdo postane rejnik, še vedno pa si želijo slovenski model rejništva prilagoditi evropskemu in zagotoviti predvsem sprotno prilagajanje potrebam.

Na posvetu so znova poudarili vlogo povezanosti med Centri za socialno delo in rejniki. Dejstvo namreč je, da so v preteklosti bila določena razhajanja, kar so na žalost čutili predvsem otroci v rejništvu. A se položaj izboljšuje, po novih smernicah pa bo vloga rejnikov ovrednotena predvsem kot partnerska vloga pri zagotavljanju boljših pogojev za odraščanje otrok, ki jim tega njihove biološke družine ne morejo zagotoviti.

Drug vidik rejništva
Da ima rejništvo več plati, je z lastno izpovedjo ponazorila Simona. Ker je mati odšla na delo v Nemčijo, jo je najprej prepustila v varstvo, po treh mesecih sta s sestro morali v rejništvo. "Bili sva več tepeni kot siti. Z nama se niso ukvarjali, bili sva zgolj delovna sila. Ko je njuna hči jedla, sami nisva smeli, češ da sva v šoli dobili dovolj hrane. In če stvari niso bile postorjene, sva jih dobili in tega niti nisva upali povedati," je dejala.

Pri dvanajstih letih je za njeno težavo izvedela razredničarka in posredovala. Sama je bila nato nameščena v murskosoboškem kriznem centru, sestra je prišla za njo šele po dveh mesecih. Priznava, da je bila problematičen otrok, a so bile vzrok za to okoliščine, v katerih je bila. Po tem, ko se je znašla v novem okolju, pri novih rejnikih, je šele začutila družinsko ognjišče. V šoli je napredovala, predvsem pa je bila rejnica tista, ki ji je pomagala do spoznanja, da je vendarle v življenju treba imeti red in da obstajajo vrednote, zaradi katerih se je vredno potruditi. Danes je študentka arheologije.

Na srečanju so poudarili ravno izenačevanje bioloških otrok rejnikov z otroki v rejništvu. To je osnova razvoja slehernega otroka in temelj za nadaljnje življenje. Uspešnih otrok iz rejniških družin je veliko, žal pa še vedno tudi tistih, ki svojega mesta v družbi po preteku rejništva ne najdejo in se brez zavetja družin izgubijo.