Po neslavnem koncu mandata Franca Kanglerja se je v boj za njegovega naslednika podal tudi Franc Jesenek, ki ga tako mariborska kot tudi širša javnost pozna predvsem po njegovem ekološkem aktivizmu. Jesenek, ki je bil med letoma 2002 in 2006 tudi mestni svetnik, je s prostovoljnim odstranjevanjem odpadkov iz gozdov najprej prejemal številne pohvale, a ko je začel iz gozdov odnašati vedno večje količine odpadkov, so se namesto pohval pojavila negodovanja nekaterih krajanov in tudi grožnje inšpektorjev z denarno kaznijo. Z denarno kaznijo se je srečal tudi na mariborskih protestih, ki se jih je dejavno udeleževal.

Jesenek trenutno zbira potrebnih 812 podpisov, s katerimi bi lahko kandidiral za župana Maribora na volitvah, ki bodo 17. marca. V pogovoru za MMC pa je bil kritičen predvsem do političnih strank in same občine, ki je po njegovem mnenju bolj kot v delovanje za korist občanov usmerjena k delovanju za korist strankarskih veljakov.

Kaj je bil povod za vašo odločitev, da boste kandidirali za župana?
Povod je bil v tem, da se moje dosedanje delo, moja dvajsetletna bitka s političnimi strankami spravi v neki nov pogon. Politične stranke so se v preteklosti izkazale predvsem za gluhe za zahteve in pričakovanja ljudi, kar sem občutil tudi sam v času, ko sem bil mestni svetnik, in tako ostaja. Še vedno se ti ljudje ne zavedajo dejanskega stanja. Stanje duha na občini je katastrofalno, saj ti ljudje ne želijo sprememb, temveč želijo zgolj obdržati svojo četo. Zato sem se odločil, da bom s svojim načinom delovanja poskušal doseči, da bi delovanje občine postalo dostojnejše. Torej da bi se vzpostavil sistem, ki bi služil ljudem, in da bi občina postala servis za občane, in ne zgolj za ozek krog ljudi.
Kaj je po vašem mnenju v Mariboru šlo narobe, da je prišlo do dogodkov, ki so pripeljali v trenutni položaj?
Mariborski župan je z moralnega vidika skrenil vstran, ljudje pa so postali čedalje bolj občutljivi. Sicer smo vsi ljudje krvavi pod kožo in se zavedamo, da človeka brez napak ni, zato se nekatere stvari tudi dopuščajo, vendar so se županova moralna stranpota v Mariboru stopnjevala do točke, ko se je župan praktično že norčeval iz ljudi. Četudi so določena dejanja s pravnega vidika lahko, kar se dogaja tudi v drugih občinah, dovoljena, ker niso kazniva, pa to še ne pomeni, da so sprejemljiva. In če ljudi dolgo časa izzivaš, se lahko nezadovoljstvo stopnjuje, kar se je v Mariboru tudi zgodilo.

Kako kot Mariborčan gledate na proteste, ki so se razširili tudi po drugih krajih v Sloveniji, in kako gledate na kulturni praznik, ko se je zgodila vseslovenska ljudska vstaja na eni in Zbor za republiko na drugi strani?
Ta kulturni praznik je bil pravzaprav prelomen, saj smo sočasno v državi, ki je v krizi, imeli na eni strani shod ljudi, ki menijo, da ni nič narobe, da gre za normalen proces, medtem ko druga stran pokaže popolno nezadovoljstvo z vladajočimi. To se mi zdi spektakularno in poučno. Poučno v smislu, da se je pokazalo, kako močno je politika razdelila ljudi, in ta strankarska razdelitev se je tudi izrodila do te mere, da ljudje malodane živijo v izključujočih kastah. Na eni strani imamo tako rekoč politični razred, ki izključuje druge, denimo delavski razred. A kam to pelje? Če bomo imeli izključno politični razred, me zanima, od česa bodo ti ljudje živeli. Politični razred ne more preživeti brez realnega sektorja, ki je bistven pri ustvarjanju. Ne morem razumeti, da ti ljudje še vedno želijo živeti z namišljenim denarjem. Vsaka stvar se mora pridelati, kar zahteva svoj proizvodni čas. Tudi kokoš mora zrasti, preden jo lahko damo na krožnik.

Kakšno je vaše stališče do zahtev, da bi morali odstopiti tudi mestni svetniki. Ali bi obstoječi svet lahko ogrozil delovanje novega župana?
Absolutno bi morali odstopiti. Imamo čuden sistem, v katerem so predstavniki izvoljeni, zato jih pa moramo brez možnih sankcij prenašati štiri leta. Tudi ta sistem je spodbudil nezadovoljstvo ljudi, ki se je stopnjevalo do vstajniških gibanj in pritiskov na župana, ki se je nato ustrašil in odstopil. Žal pa sistem z vsemi represivnimi sredstvi varuje strankarske veljake, ki se počutijo popolnoma varne. Po te strankarske veljake prihajajo helikopterji, policija jih varuje s spremstvom, medtem ko nezadovoljno ljudstvo prejema položnice. Zaradi tega smo se znašli v patpoložaju. V normalnih okoliščinah bi izvoljeni predstavniki oblasti ob nezadovoljstvu volivcev morali odstopiti takoj. Pri nas pa predstavniki strank živijo v nekem drugem svetu, kjer jim nihče nič ne more. Tu ni morale, zlasti če upoštevamo, da se nekaterim protestnikom izdajajo kazni za 400 evrov ali več, protestnike pa tudi pretepajo in škropijo s solzivcem, da bi strankarski veljaki odstopili, jim pa ne pade na pamet. Politično kulturo zlorabljajo do skrajnosti, saj nimajo nobene osebne odgovornosti, obenem pa še ves represivni aparat države ščiti stranke in njihove predstavnike.

Franc Kangler je za seboj zapustil več nedokončanih projektov. Bi jih vi, če bi bili izvoljeni, izpeljali do konca?
Sam nimam natančnega vpogleda, v kakšnem stanju so ti projekti. Gotovo bo potrebno urediti marsikaj, pri čemer pa je težava, da denarja za nekaj let naprej tako rekoč ni. Gotovo bi bilo treba projekte najprej podrobno pregledati in nekatere postopoma peljati naprej. Menim pa, da trenutno ni smiselno načrtovati velikih naložb, saj smo v položaju, ko se denar steka iz mesta prek različnih oblik javno zasebnih partnerstev v roke zasebnim podjetnikom.