Luki s triletno psičko Nulo se je uspelo dvigniti z dna ulice. Zdaj živi z dvema prijateljema v najeti hiši v Braniku. Sami skušajo pridelati čim več hrane, imajo svoj zelenjavni vrt … Kar potrebuje iz trgovine, nakupi s prisluženim denarjem od igranja na novogoriških ulicah. Pravzaprav je Luka že kar nekakšna
Luki s triletno psičko Nulo se je uspelo dvigniti z dna ulice. Zdaj živi z dvema prijateljema v najeti hiši v Braniku. Sami skušajo pridelati čim več hrane, imajo svoj zelenjavni vrt … Kar potrebuje iz trgovine, nakupi s prisluženim denarjem od igranja na novogoriških ulicah. Pravzaprav je Luka že kar nekakšna "glasbena maskota" Nove Gorice – številni mimoidoči se radi ustavijo ob njem, poklepetajo in ljubkujejo simpatično kosmatinko Nulo. Foto: Mojca Dumančič
Primož Kante
Primož Kante je zaposlen v novem nočnem zavetišču za brezdomce. Povedal nam je, da je prej tri leta delal kot prostovoljec, to pa je njegova prva služba: "Tudi sam sem bil pred leti brezdomec, 'stanovalec ulice'. Na dno so me pahnili neznosne razmere doma, moje uporništvo in nepriznavanje strahovladne avtoritete. Prav zaradi te svoje grenke izkušnje današnje brezdomce lažje razumem. Predvsem pa jim pomagam oziroma jih spodbujam, da se poskušajo odlepiti z dna. Meni je uspelo. Verjamem, da bo še komu." Foto: Mojca Dumančič
Vesna Lipušček
Vesna Lipušček je strokovna delavka Šenta v nočnem zavetišču za brezdomce: "Našim nočnim stanovalcem ponudimo prijazno besedo, občutek, da imajo tu neki nadomestni dom. Vključujemo tudi druge socialne službe – tu mislim na denarno pomoč brezdomcem. Skupaj iščemo rešitve zanje tudi glede stanovanjskega vprašanja. Pomembno je, da vzpostavimo medsebojno zaupanje, da se nam odprejo, da nam verjamejo." Foto: Mojca Dumančič
Zavetišče
Novogoriško nočno zavetišče za brezdomce ima za zdaj deset postelj. Ena soba s štirimi posteljami je prehodna, manjše sobe so za stalnejše nočne stanovalce. Foto: Mojca Dumančič
Marinka Saksida
Marinka Saksida, načelnica Oddelka za družbene dejavnosti na novogoriški mestni občini: "Humanitarni center urejamo v nekdanjem samskem domu propadlega Primorja, ki smo ga odkupili od stečajnega upravitelja. Najprej smo v njem uredili nočno zavetišče, letos bomo pripravili prostore za humanitarne organizacije. V obnovo smo do zdaj vložili 40 tisoč evrov, tudi letos bomo vložili še najmanj toliko." Foto: Mojca Dumančič
Meta Rutar
Meta Rutar je dolgoletna vodja dnevnega centra za odvisnike in brezdomce na obrobju Nove Gorice tik ob policijski upravi: "Zjutraj pridejo brezdomci k nam. Tu se okopajo, si umijejo obleke, skupaj kuhajo kosilo. V dnevnem centru imamo tudi knjižnico, računalnike, lahko poslušajo glasbo. Zdaj znova oživljamo literarno ustvarjanje naših uporabnikov, natisnili bomo glasilo. K nam jih pride od deset do trideset na dan. Ker se dnevni center pozno popoldne zapre, je nočno zavetišče za te ljudi brez doma zagotovo največja pridobitev. Mi nismo mogli imeti odprto dlje, ker preprosto nimamo dovolj zaposlenih in prostovoljcev, da bi skrbeli za naše obiskovalce. Z nočnim zavetiščem smo pridobili tudi tri delovna mesta. Zdaj bo lažje za vse." Foto: Mojca Dumančič
Teri
Dolgoletni brezdomec, znanec novogoriških ulic in parkov z vzdevkom Teri, je redni obiskovalec dnevnega centra: "Vsak dan kuhamo skupaj. Sicer pa je dan enak dnevu: se umiješ, poješ, igraš karte in - greš … Doslej smo spali v zapuščenih halah. Odslej bo drugače." Foto: Mojca Dumančič
Andrej Volčič – Drejče
Andrej Volčič – Drejče je bil nekdaj brezdomec. Zdaj pa živi na svojem, ukvarja se z zdravilnimi zelišči, znan je po svojem literarnem ustvarjanju in dolga leta je že prostovoljec pri Šentu. Vesel je nočnega zavetišča, toda obenem opozarja: "Dobro je, da imajo tople postelje, tudi sam sem pred leti zmrzoval zunaj. Toda tem ljudem je treba dati vedeti, da morajo tudi sami nekaj narediti zase. Da morajo vsaj poskusiti, da se izkopljejo iz bede ulice. Ne smemo jim dajati potuhe. Spodbujati jih moramo k drugačnemu razmišljanju, k odgovornemu življenju. Bojim pa se, da je za marsikoga to pretežko, da se z ulice ne more ali pa noče odlepiti." Foto: Mojca Dumančič

Prvi so prostor v njem dobili ljudje brez strehe nad glavo, zanje bo skrbel Šent. Do zdaj so imeli le dnevni center, zvečer so ostali prepuščeni ulicam. Odslej bo drugače.

Nočno zavetišče, v katerem je za zdaj deset postelj, si je prišel pogledat tudi nekdanji novogoriški brezdomec Andrej Volčič – Drejče. Zdaj živi na svojem, ukvarja se z zdravilnimi zelišči, znan je po svojem literarnem ustvarjanju in dolga leta je tudi prostovoljec pri Šentu. Vesel je nočnega zavetišča, toda obenem opozarja: "Dobro je, da imajo tople postelje. Tudi sam sem pred leti zmrzoval zunaj. Dobro vem, kako brezupen položaj je to. Toda tem ljudem je treba dati vedeti, da morajo predvsem sami nekaj narediti zase. Da morajo vsaj poskusiti, da se izkopljejo iz bede ulice. Ne smemo jim dajati potuhe. Spodbujati jih moramo k drugačnemu razmišljanju, k odgovornemu življenju. Bojim pa se, da je za marsikoga to pretežko, da se z ulice ne more ali pa noče odlepiti." In to je tudi bistvo novega nočnega zavetišča v središču Nove Gorice. Strokovni delavci v zavetišču – trije so zaposleni – nudijo (poleg postelj, sanitarij, čajne kuhinje) predvsem socialno pomoč - pogovore, usmerjanje, povezovanje z drugimi humanitarnimi organizacijami.

Od 19.00 do osmih zjutraj
Nočno zavetišče odpre vrata vsak večer ob 19. uri. Brezdomci zdaj prihajajo še bolj nezaupljivo, toda vsak večer jih več potrka na vrata. Primož Kante, zaposlen v zavetišču: "Imamo deset postelj. Če bi jih prišlo več, lahko dodamo še kakšno vzmetnico. Ena soba s štirimi posteljami je prehodna, manjše sobe so za stalnejše nočne stanovalce." Imajo majhno čajno kuhinjo, sanitarije so urejene, radi bi opremili skupinski prostor za večerno druženje.

Vesna Lipušček, strokovna delavka Šenta v nočnem zavetišču, je na tiste, ki lahko pomagajo, naslovila prošnjo: "Potrebujemo še pralni stroj, zelo dobrodošel bi bil kakšen računalnik. Če ima kdo kakšen vzmetnico odveč, bi je bili tudi veseli. Opremljamo skupinsko sobo, tako da bi potrebovali še kaj pohištva. Veseli bomo vsake pomoči. Novogoriška občina se je res izkazala – obnovili so vse spodnje prostore, kupili so nam vzmetnice, odeje, prevleke. Računamo pa tudi na pomoč dobrih ljudi. Že vnaprej se jim zahvaljujemo."

Brezdomci so v zavetišču lahko do osme ure zjutraj, potem morajo ven. Nekaj se jih odpravi v dnevni center za odvisnike in brezdomce na obrobju Nove Gorice tik ob policijski upravi ali pa v drugi dnevni center Šenta v Šempetru pri Gorici. Večina pa na ulice in v novogoriški park.

Trije zaposleni za delo 365 noči v letu
V nočnem zavetišču so trije zaposleni. Gre za nočno delo vsak dan v letu, 365 (letos 366) noči so odprti. Službo je dobil tudi Primož Kante, mlad fant s Krasa, ki pa ima za sabo že težko življenjsko izkušnjo. "Tudi sam sem bil pred leti brezdomec, 'stanovalec ulice'. Na dno so me pahnili neznosne razmere doma, moje uporništvo in nepriznavanje strahovladne avtoritete. Prav zaradi te svoje grenke izkušnje današnje brezdomce lažje razumem. Predvsem pa jim pomagam oziroma jih spodbujam, da se poskušajo odlepiti z dna. Meni je uspelo. Verjamem, da bo še komu. Le hoteti je treba ... hoteti nekaj več od življenja," je odkrit in spodbuden Primož.

Poleg njega sta v zavetišču zaposleni še dve strokovni delavki. Trojko vodi Vesna Lipušček, ki je že pred leti delala na Šentu, zatem na Centru za socialno delo v Novi Gorici, zdaj pa se je znova vrnila k ljudem z roba družbe: "Moje srce je na terenu, je pri teh ljudeh, ki so od vseh pozabljeni, zasmehovani, ožigosani. Verjamem v dobro v njih. Našim nočnim stanovalcem ponudimo prijazno besedo, občutek, da imajo tu neki nadomestni dom. Vključujemo tudi druge socialne službe – tu mislim na denarno pomoč brezdomcem. Skupaj iščemo rešitve zanje tudi glede stanovanjskega vprašanja. Pomembno je, da vzpostavimo medsebojno zaupanje, da se nam odprejo, da nam verjamejo."

Občina poskrbela za nakup stavbe in obnovo
Novogoriška občina je več let iskala primeren prostor za mestni humanitarni center. Nekdanji samski dom propadlega gradbinca Primorja na Bidovčevi ulici z devet tisoč kvadratnimi metri so si občinski možje dolgo ogledovali. Bil bi pravšnji za center za dobrodelno dejavnost, so bili prepričani. Stečajni upravitelj Primorja je na prvi dražbi neuspešno iskal kupca. Takrat tudi občina ni hotela sodelovati, saj je računala na nižjo ceno. Že na drugi dražbi pa je bilo potrebnih le slabih deset minut, da je občina postala lastnica tega objekta. Drugih dražiteljev ni bilo in Mestna občina Nova Gorica je samski dom z menzo in zemljišči kupila za pol milijona evrov, poleg kupnine je plačala še 10 tisoč evrov davka.

Marinka Saksida, načelnica Oddelka za družbene dejavnosti, je povedala: "Mestni svetniki so že pred časom potrdili proračunski denar za humanitarni center. Ko smo objekt kupili, smo takoj pripravili načrte in začeli dela. V njem bodo skladišče za hrano, obleke, program za brezdomce, javna kuhinja z razdelilnico hrane za socialno ogrožene, večnamenski prostor … Lani smo v obnovo pritličnih prostorov vložili 40 tisoč evrov. Najprej smo uredili nočno zavetišče za brezdomce, saj ga Nova Gorica doslej ni imela. Tudi letos bomo v nadaljnjo obnovo prostorov vložili vsaj 40 tisoč evrov."

Občina je torej najprej uredila 88 kvadratnih metrov prostorov v pritličju, za pet let pa jih je v brezplačno uporabo oddala Šentu.

Dnevni center – drugi dom
Ko zjutraj ob osmih nočno zavetišče zaprejo, se brezdomci odpravijo na drugi konec mesta, v dnevni center za odvisnike in brezdomce, ki ga prav tako upravlja Šent, vodi pa Meta Rutar: "Dnevno nas obišče od 15 do 20 odvisnikov. Vemo, da jih je na ulicah še precej več. Poskušamo se jim približati tudi z našim terenskim delom. V centru si naši uporabniki lahko pripravijo tople obroke in napitke v čajni kuhinji, se okopajo, poskrbijo za osebno higieno. Poleg prhe sta na voljo še pralnica in sušilnica. Ob teh osnovnih zadevah pa skrbimo predvsem za socializacijo naših uporabnikov. Pri nas imajo knjižnico, lahko poslušajo glasbo, uporabljajo medmrežje. Imamo ustvarjalne delavnice. Zdaj znova oživljamo literarno ustvarjanje naših uporabnikov, natisnili bomo glasilo."

Brezdomec z vzdevkom Teri je reden gost dnevnega centra: "Vsak dan kuhamo skupaj. Sicer pa je dan enak dnevu: se umiješ, poješ, igraš karte in - greš. Doslej smo spali v zapuščenih halah. Bolj prezebali, kot spali … Odslej bo drugače." Iz dnevnega centra, ki je torej njihov drugi dom, se zdaj lahko vsak večer odpravijo v nadomestni dom, v tople spalnice nočnega zavetišča.

Mojca Dumančič, TV Slovenija

Goriški brezdomci dobili zavetišče
Goriški brezdomci dobili zavetišče