Avtorji: Aljoša Masten, Aleksandra K. Kovač, Gregor Valenčič, Andrej Čebokli, Tanja B. Kozorog, Slavko Jerič, Pina Gabrijan
Lokacija: Mlečna cesta (lat. via lactea), 07.03.2015 ob 09.37
Kakšni smo, če na Zemljo pogledamo iz vesolja. In kakšni, če se z Zemlje zazremo v zvezdnato nebo in pomislimo na prostranstva, ki se razprostirajo za njimi.
Kakšni smo, če na Zemljo pogledamo iz vesolja. In kakšni, če se z Zemlje zazremo v zvezdnato nebo in pomislimo na prostranstva, ki se razprostirajo za njimi. Zvezde, planeti, meglice, kometi in vse tisto, kar nam je neznano.
Človeka je njegova vedoželjnost že od nekdaj gnala med zvezde, v skrivnostno in neznano, ki ga postopoma vedno bolj z ramo ob rami odkrivajo znanstveniki vseh ras, narodnosti in prepričanj. V primerjavi z vesoljem smo majhni, morda nepomembni, naše vsakodnevne težave pa ob razmišljanju o tem, kakšno mesto v njem zavzemamo, morda manj boleče. Človeštvo je mejo "onkraj" že zdavnaj prestopilo; bili smo na Luni, astronavti na Mednarodni vesoljski postaji se izmenjavajo skorajda rutinsko, v globine vesolja zrejo številni teleskopi, po njem pa potujejo sonde in sateliti. A kljub temu smo komajda odstrli tančico neznanega.
MMC je pozornost in "podrobnost" tokrat posvetil vesolju. Naš gost je bil profesor astronomije, astrofizike in kozmologije Tomaž Zwitter, pripravili pa smo tudi članke na temo vesolja iz vseh naših glavnih rubrik. Dan vesolja na MMC-ju.
Aleksandra K. Kovač
MMC-jev klepet
Zwitter: Tam zunaj, na "robu" vesolja, ni nič, niti prostora ne
Andrej Čebokli
Kaj je bilo pred velikim pokom, ne vemo, če je sploh kaj bilo. Rob vesolja pa v prostorskem smislu ne obstaja, saj zunaj vesolja ni nič, je v pogovoru za MMC povedal Tomaž Zwitter.
Kaj je bilo pred velikim pokom, ne vemo, če je sploh kaj bilo. Rob vesolja pa v prostorskem smislu ne obstaja, saj zunaj vesolja ni nič, je v pogovoru za MMC povedal Tomaž Zwitter.
"Ker je treba širjenje vesolja razumeti tudi kot širjenje prostora, ne morete nikoli biti 'zunaj' ali 'na robu'. Tam zunaj ni nič, niti prostora ne, torej ne morete biti na robu," je Zwitter odgovoril na vprašanje uporabnika o tem, kako si zamišlja rob vesolja. Če vas tak odgovor bega, ni to nič nenavadnega, je dodal. "Narava je namreč bolj bogata od naše domišljije ali izkušenj," je Zwitter poudaril dejstvo, ki se ga je treba zavedati.
Profesorja astronomije, astrofizike in kozmologije na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko vesolje tudi vedno znova preseneča. "Pogosto tudi nepričakovano in vedno znova vidiš, da je narava bogatejša od pričakovanj. Nihče recimo ni pričakoval metanovih rek, oblakov in dežja na Saturnovi luni Titan, števila orjaških in tudi Zemlji podobnih planetov okoli drugih zvezd. Pa seveda, pred dvajsetimi leti smo govorili o temni snovi (o kateri govorimo še vedno), nismo pa sploh poznali pojma temne energije, ki je energijsko v vesolju v večini," je naštel.
Znanost nam danes omogoča tudi, da naredimo "časovni stroj", saj nam pridobljeni podatki iz vesolja omogočajo, da na računalniku natančno zmodeliramo, kaj se je zgodilo pred milijardami leti, ugotavljamo, da je naša Zemlja v vesoljskem merilu vse manj posebna, je pojasnil profesor. Celoten klepet si lahko preberete tukaj, spodaj pa si lahko pogledate še MMC-jev videointervju s Tomažem Zwittrom. Vabljeni k branju in ogledu.
Dan vesolja na MMC-ju
Foto: 100 čudovitih podob vesolja
Aljoša Masten
nameniti teleskop Hubble vstopa v 25. leto delovanja. Skozi njegove leče so se pretočili prelomni posnetki, ki so segajo vse do zibelke vesolja.
nameniti teleskop Hubble vstopa v 25. leto delovanja. Skozi njegove leče so se pretočili prelomni posnetki, ki so segajo vse do zibelke vesolja. MMC se sprehodi skozi Hubblove, pa tudi druge čudovite podobe oddaljenega.
24. aprila 1990 ga je Discovery ponesel v vesolje. Od takrat naprej kroži približno 560 kilometrov nad našimi glavami pri hitrosti 27.000 kilometrov na uro in pri tem še vedno povsem natančno fotografija milijarde kilometrov oddaljene objekte.
V 24 letih je opravil milijon opazovanj na 38.000 nebesnih ciljih, ki so zavzela kar 100 terabajtov spominskega prostora.
V enem mesecu proizvede dodatnih 844 gigabitov in jih bo proizvajal še nekje do polovice prihodnjega desetletja, ko ga bo gravitacija polagoma potegnila nazaj v gostejše dele Zemljine atmosfere.
Še prej ga bo predvidoma zamenjal že dolgo napovedovani Webbov vesoljski teleskop, ki pa ne bo krožil okoli Zemlje, temveč bo lociran na posebni gravitacijski točki približno milijon in pol kilometrov stran.
Hubblov vstop v 25. leto delovanja sovpada z MMC-jevim tematskim dnevom vesolja. Ob tej priložnosti smo zbrali kopico najlepših Hubblovih posnetkov, začinjenih z drugimi viri - da bo potovanje od Zemlje do zibelke vesolja lažje in bolj smiselno.
Kolumna Tomaža Zwittra
Vesolje - marsikaj vemo, marsikje pa šele tipamo vrh ledene gore
Tomaž Zwiter, profesor astronomije, astrofizike in kozmologije
O astronomiji je seveda mogoče pisati na različne načine. Če se ne bi zunaj dvigal za noč napovedan orkanski veter, bi bilo morda vreme jasno in bi lahko govorili o lepotah nočnega neba.
O astronomiji je seveda mogoče pisati na različne načine. Če se ne bi zunaj dvigal za noč napovedan orkanski veter, bi bilo morda vreme jasno in bi lahko govorili o lepotah nočnega neba. Nebo se da uživati estetsko ali pa lahko uživamo v tem, da to, kar vidimo, poskusimo razumeti.
Marsikdo bo rekel, da to ni užitek, ampak garanje. Ima prav, vendar je nekaj zelo posebnega, ko se ti "posveti" in se kot pri sestavljanki puzzle začenjajo kazati obrisi končne slike. Ampak na začetku je opornih točk malo in mogočih kombinacij veliko. Takrat pomaga intuicija, kaj se zdi najpreprosteje in najverjetneje. Seveda pa je intuicija le namig, ki ga je treba preizkusiti.
Preizkus je vedno izvedba določene meritve, v astronomiji pogosto težavne, tako da je treba uporabiti precej sodobne tehnologije ali pa jo šele razviti. Še tako elegantna ideja ne velja nič, če se ne sklada z opazovanji. Spotoma zapustimo jezik besed in ga zamenjamo z jezikom enačb - matematičnih enačb, ki ubogajo fizikalne zakone. Že Galileo je ugotovil, da je knjiga narave napisana v matematičnem jeziku. Matematična shema je pogosto prezapletena, da bi imela preprosto rešitev. Pomagajo zmogljivi računalniki, ki so, kot pove že njihovo ime, uporabni za računanje, in ne le za klepet na družbenih omrežjih ali deskanje po spletu.
In rezultati? V zadnjem času marsikaj. Prvič v zgodovini lahko znanost seže nazaj do prvih trenutkov vesolja. Prvič smo odkrili zvezdo, ki sodi v drugo generacijo vseh zvezd v vesolju, torej je nastala iz snovi, ki se je pred njo reprocesirala samo enkrat. Odkrivamo prve izmed sestričen našega Sonca, torej zvezd, ki so pred slabimi petimi milijardami let nastale iz istega oblaka plina. Tudi naša Rimska cesta je le ena izmed številnih podobnih galaksij v vesolju, tako se z raziskovanjem njenega nastanka in razvoja lahko naučimo marsikaj o nastanku galaksij nasploh. In ga primerjamo z okoljem v izjemno oddaljenih in temnih mladih galaksijah, ki nam jih včasih osvetlijo tamkajšnji izbruhi sevanja gama. In seveda, naše Sonce je le ena izmed zelo običajnih zvezd v naši Galaksiji. Tudi zato, ker zdaj vemo, da krožijo planeti, podobni Zemlji, okoli približno vsake druge Soncu podobne zvezde. Torej planeti okrog drugih zvezd niso izjema, ampak bolj pravilo. Na vsaj nekaterih izmed teh planetov je tudi zemeljski podobna temperatura.
Veliko naštetega je novega. O naravi izbruhov sevanja gama, starosti vesolja ali planetih okoli drugih zvezd še pred dvajsetimi leti nismo vedeli veliko. Obenem pa marsikje tipamo šele vrh ledene gore. Pri planetih okoli drugih zvezd lahko le v izjemnih primerih analiziramo kemijsko sestavo njihovih atmosfer. Kako bi to naredili bolje, sicer vemo, vendar bo za to treba počakati na opazovanja z večjimi teleskopi. A dogajanje je zelo živahno. Tudi za skupino slovenskih astronomov, ki smo prek mednarodnih sodelovanj vključeni v kar nekaj izmed zgoraj omenjenih raziskav.
Rusi želijo kolonizirati Luno
Vesoljska tekma dobiva nove tekmece
Gregor Valenčič
Vesoljski tekmi v prejšnjem stoletju je sledilo sodelovanje v vesolju, kjer pa smo danes znova priča rivalstvu, ki so se mu pridružili novi igralci, kot je Kitajska.
Vesoljski tekmi v prejšnjem stoletju je sledilo sodelovanje v vesolju, kjer pa smo danes znova priča rivalstvu, ki so se mu pridružili novi igralci, kot je Kitajska.
Eno izmed prizorišč hladne vojne je bilo vesolje, kjer so ZDA in takratna Sovjetska zveza tekmovale druga z drugo za prevlado in prestiž. Boj med kapitalizmom in komunizmom se je meril tudi z dosežki pri vesoljskem osvajanju in raziskovanju.
Začetek vesoljske tekme sega v sredino 50. let prejšnjega stoletja, ko sta obe velesili po napredku v razvoju balističnih raket v orbito poslali prve satelite. Prvi krog je pripadel Sovjetom, ki so 4. oktobra 1957 izstrelili satelit Sputnik 1 in čez štiri leta Američane presenetili tudi s prvim človekom v vesolju, ko je kozmonavt Jurij Gagarin v kapsuli Vostok 1 obkrožil Zemljo.
Vrhunec je pripadel ZDA. Ameriški astronavt Neil Armstrong je 20. julija leta 1969 kot prvi človek stopil na Luno, dogodek pa si je prek televizijskih sprejemnikov po vsem svetu ogledalo pol milijarde ljudi. Američani so na Luno v naslednjih letih poslali še pet posadk, medtem ko so Sovjeti to idejo opustili in se osredotočili na gradnjo vesoljske postaje.
Z otoplitvijo odnosov med velesilama je sledilo tudi prvo sodelovanje v vesolju. Združitev ameriškega Apolla in sovjetskega Sojuza leta 1975 z rokovanjem ameriških astronavtov in sovjetskih kozmonavtov je pomenila prelomno točko.
Po koncu hladne vojne je bila ena izmed takih oblik prijateljskega sodelovanja projekt Mednarodne vesoljske postaje (ISS), v katerem sodeluje 15 držav z ZDA in Rusijo v glavnih vlogah.
Američani so trenutno odvisni od Rusov pri vesoljskih poletih, potem ko so leta 2011 upokojili svojo floto raketoplanov in so edini način prevozov na ISS ostali Sojuzi, pri katerih morajo za astronavta odšteti 60 milijonov dolarjev za polet. Za prevoz vesoljskega tovora ZDA uporabljajo zasebna podjetja, medtem ko človeške posadke ne bodo sposobne popeljati v vesolje najmanj do leta 2017.
Čeprav bi se moral projekt končati v nekaj letih, si ZDA želijo podaljšanje delovanja ISS-ja do leta 2024. Zdajšnja kriza v Ukrajini je resno načela odnose med Rusijo in ZDA, saj je Washington zaradi ruske priključitve ukrajinskega polotoka Krim sprejel sankcije proti Moskvi, s tem pa je na preizkušnji tudi sodelovanje v vesolju.
"Na Luno prihajamo za vedno" Ta teden je Rusija sporočila, da po letu 2020 ne bo več sodelovala pri ISS-ju in bo namesto tega sredstva porabila za druge projekte. Namestnik ruskega premierja Dimitrij Rogozin je pojasnil, da ne bodo ovirali normalnega delovanja ISS-ja, vendar je ob tem dodal, da se bojijo sodelovati na področju visoke tehnologije s tako nezanesljivim partnerjem, kot so ZDA, ki politizirajo vse zadeve.
Rusi so celo zagrozili, da v ZDA ne bodo več izvažali raketnih motorjev, če bodo te uporabili za vojaške namene. Ameriške rakete, ki v vesolje pošiljajo vojaške in obveščevalne satelite, namreč v prvi stopnji uporabljajo ruske raketne motorje RD-180.
Kaj bodo Rusi naredili z denarjem, ki bi ga namenili ISS-ju, niso razkrili, a na začetku maja je v javnost prišel načrt ruske vesoljske agencije Roscosmos, po katerem naj bi ruski kozmonavti od leta 2030 lahko živeli na Luni, kjer nameravajo vzpostaviti stalni observatorij.
Načrt je zastavljen velikopotezno. V prvi fazi od leta 2016 do leta 2025 bodo na Luno poslali robotska plovila. Druga faza do leta 2030 predvideva misije s človeško posadko v orbito Lune, a ne vključuje pristanka na luninem površju. To je namen odprav do leta 2040, ko bodo kozmonavti začeli graditi infrastrukturo za stalno navzočnost.
Za prihodnje vesoljske misije nameravajo Rusi razviti tudi nove superrakete, ki lahko v vesolje ponesejo do 120 ton tovora.
"Luna je vesoljski objekt za prihodnje osvajanje, ki ga bo izvajala civilizacija na Zemlji, 21. stoletje pa bo morebiti prizorišče geopolitičnega tekmovanja za lunarne naravne vire," je zapisano v ruskih načrtih.
Tako kot ameriška vesoljska agencija Nasa, ki si je za glavni cilj zastavila osvajanje Marsa, tudi Rusi iz svojih načrtov ne izpuščajo rdečega planeta in tudi raziskovanja asteroidov, vendar je vse to del načrtov "kolonizacije Lune in njej bližnjega vesolja".
"Luna ni vmesna postaja v tekmi. Ta proces ima začetek, a ne konca. Na Luno prihajamo za vedno," je že aprila odločno napovedal Rogozin.
V načrtih je izpostavljeno, da so dozdajšnje sovjetske in ameriške misije na Luni odkrile sledi železa, titana in druge uporabne snovi, pri čemer so znanstveniki prepričani, da bi bilo na Luni mogoče izkopavanje tamkajšnjih naravnih virov za uporabo na Zemlji.
Kitajska presenetila s protisatelitskimi izstrelki Polete na Luno v svojih vesoljskih načrtih omenjajo tudi Japonska, Indija in Kitajska. Prav ta s svojim vesoljskih programom verjetno povzroča največ skrbi Američanom. Čeprav je Kitajska v svojem raziskovanju vesolja še na ravni Rusije in ZDA iz sredine 60. let prejšnjega stoletja, pa dela pospešene korake in uresničuje zastavljene cilje od začetka svojega vesoljskega programa leta 1992, pri tem pa lahko izkorišča vesoljske dosežke drugih držav.
Prvega tajkonavta so v vesolje poslali leta 2003, Jang Livej pa od takrat uživa status narodnega junaka. S tem je Kitajska postala šele tretja država, ki je v vesolje neodvisno od drugih poslala človeka. Pet let pozneje so Kitajci opravili prvi vesoljski sprehod in lani decembra na Luno prvič poslali tudi svoje robotsko vozilo Žadasti zajec.
Tudi Kitajska ima v načrtu gradnjo postaje na Luni, ki bo pomenila enega izmed korakov do osvajanja Marsa in drugih planetov. Končni cilj tega načrta je vzpostavitev stalne človeške navzočnosti na Luni.
Poleg tega nameravajo do leta 2020 vzpostaviti lastno vesoljsko postajo, katere jedro bo tvoril vesoljski laboratorij, ki so ga izstrelili pred tremi leti. Ko bo prenehal delovati ISS, bodo imeli tako Kitajci edini vesoljsko postajo, ki bo krožila okoli našega planeta.
Toda bolj kot s kitajskim civilnim vesoljskim programom se v Washingtonu ukvarjajo z vojaškim ozadjem, ki je očem javnosti in drugim državam skrito. Leta 2007 je Kitajska šokirala svet, ko je s posebnim izstrelkom uničila vremenski satelit. Od takrat je še napredovala pri protisatelitskih izstrelkih in razvija metode, s katerimi bi satelite lahko sklatila, ne da bi za njimi ostale razbitine, ki bi lahko pozneje poškodovale njene satelite.
Lani je uspešno preizkusila satelit z robotsko roko, ki se ga lahko uporabi za napad ali spreminjanje tirnice drugih satelitov. Američani seveda niso stali križem rok in so leta 2008 tudi sami sestrelili satelit z novim protisatelitskim izstrelkom.
A strokovnjaki opozarjajo, da je tukaj v prednosti Kitajska, katere vojaške sposobnosti niso tako odvisne od satelitov, kot je ameriška vojska, in se še vedno v večji meri zanaša na konvencionalno orožje.
Ameriški kongresniki so se januarja pri strokovnjakih seznanili z napredkom kitajske vojaške vesoljske tehnologije in ob tem slišali opozorila, da so ameriške vojaške sposobnosti preveč odvisne od nekaj satelitov, ki so ob tem še izredno ranljivi. Kljub tako pomembni vlogi, ki jo pri ameriških vojaških operacijah igrajo sateliti, pa imajo Američani na voljo malo manj možnosti za njihovo hitro zamenjavo ob morebitnih poškodbah.
Veliko težavo za obnovitev arzenala satelitov v ZDA predstavljajo varčevalni ukrepi, ki so oklestili proračun tako vojske kot Nase. V vesolju je trenutno okoli sto kitajskih satelitov, kar je malo manj kot ruskih, medtem ko jih imajo ZDA več kot obe rivalki skupaj. A Kitajska trenutno vodi pri vesoljskih izstrelitvah na leto.
Z naraščanjem napetosti med Rusijo in ZDA ter z vzpenjajočo se kitajsko vojaško močjo lahko računamo, da bodo v prihodnosti omenjene velesile še več vlagale v razvoj vesoljskih obrambnih in napadalnih zmogljivosti, na stranskem tiru pa bi lahko s tem ostal razvoj civilnega vesoljskega programa.
S takimi napovedmi lahko človeštvo upa, da se bo z dosežki vesoljske oboroževalne tekme še naprej razvijala tudi tehnologija, ki bo uporabna v civilne namene, kot se je to že večkrat zgodilo v zadnji vesoljski tekmi.
Intervju z Draganom Živadinovom in Miho Turšičem
KSEVT - "Nismo popularizacija znanosti"
Pina Gabrijan
Na letošnjem beneškem arhitekturnem bienalu bo Slovenijo zastopal KSEVT , ki mu je pri organizatorjih uspelo doseči, da so jih s siceršnje lokacije slovenskih predstavnikov Galerije A+A preselili v ...
Na letošnjem beneškem arhitekturnem bienalu bo Slovenijo zastopal KSEVT, ki mu je pri organizatorjih uspelo doseči, da so jih s siceršnje lokacije slovenskih predstavnikov Galerije A+A preselili v Arsenale, kar je ena izmed dveh osrednjih lokacij dogajanja.
To pa lahko olepšamo še s podatkom, da bo Slovensko muzejsko društvo v kratkem ovenčalo KSEVT z Valvasorjevim nagljem, saj, kot pravi utemeljitev, "kot inovativna muzejska ustanova doma in v svetu promovira slovenske raziskovalce in slovensko znanje o vesolju, si prizadeva za demokratične cilje in mir, odpira možnosti mladim raziskovalcem ter povezuje Vitanje z vsem svetom". Pogovarjali smo se z Draganom Živadinovom in Miho Turšičem.
Na arhitekturnem bienalu v Benetkah se boste predstavili s projektom, ki je sestavljen iz treh delov ... Živadinov: V nasprotju z Beneškim bienalom, ki je namenjen vizualni umetnosti in se na njem umetnost predstavlja na mnogotere načine, se na arhitekturnem bienalu največkrat razstavljajo predstavitveni modeli in makete mišljenja arhitekture. Mi se predstavljamo s tremi moduli.
Turšič: Prvi modul je Supre:človek, ki ga predstavljajo ikone Hermana Potočnika Noordunga. To je nekaj njegovih risb, ki so same po sebi ikone in seveda veljajo za ikone dvajsetega stoletja, saj je z njimi vzpostavil nekaj, kar prej ni obstajalo. Del teh ikon so tudi ruski kozmonavti, ki berejo njegovo besedilo na Mednarodni vesoljski postaji. Torej ljudje, ki živijo tam, kar je on pravzaprav zasnoval. Naslednji je Supre:kompozit, ki je posvečen arhitekturi KSEVT-a - Bevk Perovič arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, OFIS arhitekti, Sadar Vuga arhitekti -, ki je rezultat modernosti 20. stoletja v Sloveniji. Dejansko je seštevek vsega, kar se je pri nas zgodilo v arhitekturi od prve svetovne vojne do danes. Zadnji del je Supre:živo, ki vzpostavlja vesoljsko arhitekturo kot vejo arhitekture, saj je v polju arhitekture vesoljska arhitektura vse preveč dojeta kot zgolj inženiring, strojništvo, elektrotehnika - v glavnem kot nekaj, kar se dela brez arhitekturnega razmisleka. Naša naloga je, da izpostavimo teoretike in praktike, historične in aktualne, ki omogočajo, da se začne misliti vesoljsko arhitekturo kot vejo arhitekture. S tem želimo spodbuditi, da se arhitekti dejansko začnejo ukvarjati z mišljenjem form za človeka v vesolju.
Ali predpona supre- v naslovu Supre:arhitektura nakazuje neko povsem idejno preseganje kot rezultat najvišje umske dejavnosti ali zelo konkretno fizično preseganje, saj gre za vesoljsko arhitekturo? Živadinov: Oboje hkrati. Ne pozabimo, da govorimo o arhitekturi za vesolje. Sama predpona supre- označuje nekaj, kar je "najvišje" oziroma "največ". V tem smislu je naslov razstave izbral suprepozicijo iz historične avantgarde. Že sama arhitektura je "nadgraditeljstvo", ne zgolj graditeljstvo, torej je suprearhitektura "naj-nad-graditeljstvo". Izhodišče je uvod v oblikoslovje bodočih arhitektur v realnem vesolju. Saj na eni strani imamo filmsko psevdo futuristično arhitekturo, na kateri na primer temelji tudi znanstvenofantastična hollywoodska produkcija. Mi pa tukaj naredimo kategorično zarezo in izhajamo iz osnovnih oblikoslovnih izhodišč; suprematizma na eni, konstruktivizma na drugi in produkcionizma na tretji strani. Izhajamo iz morfoloških vprašanj.
Kam datira začetek vesoljske znanosti, iz katere izhajate? Živadinov: Začne se z ruskim kozmizmom filozofa Nikolaja Fjodoroviča Fjodorova ter znanstvenikom, teoretikom in starim očetom kozmonavtike Konstantinom Edvardovičem Ciolkowskim. Prišla sta do preprostega spoznanja, da imamo na planetu Zemlja veliko težavo, saj ena ogromna skupina ljudi trdi, da Bog obstaja, druga prav tako ogromna skupina pa to zanika, kar seveda neizbežno vodi v konflikt. Kozmisti so tako predlagali, da se človeštvo že enkrat neha to spraševati in gre preprosto pogledat, ali Bog obstaja, kar pa lahko doseže z vesoljskimi aparati. Ciolkowski je na tej točki začel pisati novele, risati načrte in ustvarjati izdelke, ki bi lahko bili vesoljski aparati. S tem smo torej dobili prve oblikoslovne strukture, ki so idealne za preboj atmosfere, se pravi za vesoljski dvig. In mi izhajamo iz te kozmistične, slovanske, prej omenjene suprepozicije. Seveda obstajajo tudi drugi popolnoma drugačni postopki, ki so morda celo učinkovitejši in porajajo več izdelkov. Vendar pa je naša pozicija tista, iz katere izhaja kulturalizacija vesolja.
Ali ne kaže podatek, da velja Mednarodna vesoljska postaja za najdražji objekt, ki je bil do zdaj zgrajen, na to, da je vesoljska arhitektura že kar dobro vzpostavljena?
Turšič: Skozi prizmo stroška izdelave ocenjevati zadeve, ki so zgrajene v vesolju, je precej nepomembno, saj sama cena ne določa njihove vrednosti. Vse, kar se počne v vesolju, je seveda drago. Nam se zdi ta postaja pomembna predvsem, ker omogoča bivanje človeka v vesolju, in tukaj ne gre več zgolj za neki preživitveni moment, saj je danes že skorajda preprosto priti tja, bivati tam in početi funkcionalne stvari. Torej je za nas še posebej pomembno, da se lahko v osnovi tam proizvaja tudi umetnost oziroma se tam vsaj izvaja z umetniškega vidika pomembne dejavnosti. Predvsem gre za civilizacijski korak omogočanja bivanja človeku, kjer je to sicer zanj nemogoče.
Tehnologija na eni strani človeku marsikaj omogoči, hkrati pa z njo - brez moralističnega podtona - pehamo naš planet v pogubo. Vendar pa je prav tehnologija tista, ki je neizogibna za človekov fizični premik s tega planeta … Gre za neko dvojnost na tem mestu?
Turšič: Zadeva je povsem preprosta. Človek je tehnologija, tehnologija je človek - enega brez drugega ni. Človek ni to, kar je, če ni tudi najprimitivnejše tehnologije. Na primer tudi brez ognja ni to, kar je. Vsa kultura, ki jo je razvil - od prehranjevanja, gradnje do vsega drugega - prav to je človek. Nesmiselno bi bilo govoriti, da je tehnologija sama tista, ki uničuje planet. Živadinov: Prometejev mit ponazarja prestop od narave h kulturi; ogenj je sicer prisoten, vendar potrebuješ tehnologijo, da je ta lahko ves čas prisoten. Zato je med naravo in kulturo veličasten človeški napor, ki ga vsakodnevno vlagamo v veliko kontinuiteto. Hkrati pa obstaja partikularnost, na katero najverjetneje namiguje vprašanje, saj je tehnologija neka grozilna aparatura. Vendar imamo v KSEVT-u seveda afirmativen odnos do tehnologije, nismo pa naivni. Za nas je tehnologija prometejevsko zmagoslavje na eni strani, na drugi pa se borimo proti militarizaciji in komercializaciji vesolja. Turšič: Na tem mestu bi izpostavil prav zgodbo Hermana Potočnika, ki se je v vojaških šolah izobrazil za inženirja, se bojeval v prvi svetovni vojni na vseh frontah. Tukaj je seveda - še posebej zaradi svoje izobrazbe - izkusil, kako se vse to znanje in iz njega izvirajoča tehnologija izrabljata za uničevanje. Po koncu vojne je končal študij in se v nasprotju z drugimi, ki so svoje znanje uporabili za razvoj tehnologije same, posvetil uporabi tehnologije za omogočanje bivanja v vesolju. Kar pomeni, da se ni ukvarjal s tehnologijo samo, temveč s tem, kako lahko ta pomaga človeku. Iz tega pa je vzbrstela prva arhitektura za vesolje, kar pomeni omogočanje kulture, kjer ta prej ni bila mogoča, in s tem je Potočnik tudi začetnik kulturalizacije vesolja. On je tudi prvi, recimo v nasprotju s Ciolkowskim, ki je sestavil funkcionalno celoto za bivanje v vesolju.
Potočnik ob koncu svojega dela Problem vožnje po vesolju - raketni motor, ki je izšlo konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, kljub svojemu izrazitemu vizionarstvu uporabi besede oziroma besedne zveze, kot so: utvara, sejanje vere, smotrna uporaba obstoječega. Očitno je šlo za skrajno nepretenciozno osebo, od katere bi se tudi toliko let pozneje lahko naučili bistveno več kot "zgolj vožnje po vesolju" … Živadinov: Hvala za to opažanje. Ko v Sloveniji izgovoriš 'vesolje', 'tehnologija', kaj šele 'visoka tehnologija', deluješ pretenciozno, elitistično, med slovenskimi znanstveniki pa naivno. Ko vstopi umetnik v prostor znanosti, je po navadi le gost. Ko pa vstopi znanstvenik v prostor umetnosti, je po navadi zgolj amater. Prav KSEVT si prizadeva to preseči, odpreti hoče prostor za diplomatske protokole med umetnostjo in znanostjo. Na drugi strani pa obstaja strah pred prej omenjenimi pojmi. Vendar v okviru govora o slovenskih znanstvenikih hkrati ne smemo pozabiti, da je v tem trenutku direktor razvojnega oddelka Evropske vesoljske agencije (ESA) Slovenec - dr. Marcos Bavdaž. V naši skupnosti je pogosto na delu lažna skromnost; ponižne besede v ozadju pa velike lopovščine.
Potrebujemo torej precejšnjo mero psihonavtike, da bi lahko uspešno izvajali kozmonavtiko? Turšič: Sam bi to prej imenoval humanonavtika …
V delu Problem vožnje po vesolju - raketni motor je izpostavljeno tudi to, kako zelo pomembno je, da ne izdamo več denarja za pridobivanje energije, kot je sama vredna. TEŠ 6? Turšič: Potočnik že takrat govori o solarnih elektrarnah - in to v vesolju! Pri njem je res ključno, da razume težave in tudi pozna rešitve zanje. In po vseh teh letih to potrjujejo aktualni strokovnjaki, znanstveniki in kozmonavti, ki ob prebiranju njegove knjige pravijo, da je danes tako v vesolju. Gre za njegov način podajanja rešitev, ki so danes na nekaterih področjih dejansko tako realizirane. Tukaj ne mislim umetne gravitacije, temveč nekatere osnovne prvine - okna, vrata, stopnice in podobni elementi ali pa način gibanja po breztežnostnem prostoru.
Če se torej navežemo na te osnovne arhitekturne prvine, na katere se osredotoča letošnji arhitekturni bienale - tla, strop, vrata itd. Jih je pri vašem projektu mogoče razumeti tudi metaforično, glede na to, da gre za vesoljsko arhitekturo? Torej tla so Zemlja, strop je vesolje, vrata pa tehnologija … Turšič: Pravzaprav je bil to res povod, da smo se prijavili na razpis - torej moment prevpraševanja teh osnovnih prvin v arhitekturi. Vse, kar človek počne v vesolju, počne tudi na Zemlji - in s tem je prevpraševanje arhitekture v vesolju tudi prevpraševanje arhitekture na Zemlji. Pri Potočniku so v vesolju prav ti osnovni elementi: vrata, okna, stopnice in stene. So pa seveda hkrati enaki in drugačni. V vesolju vrata seveda niso zgolj prehod iz notranjosti v zunanjost, temveč pomenijo prehod iz radikalno drugačne notranjosti v radikalno drugačno zunanjost. Notranjost je bivanjska, zunanjost pa seveda ni. Tudi vloga oken je drugačna, saj v vesolju ne omogočajo nekega razgleda, služijo predvsem za dovod svetlobe. Tukaj tudi ni tal in stropa, imamo le šest sten, ker telo lebdi v prostoru. Posebnega pomena pri njem pa so stopnice, gre za njegovo ikonično prvino - zasnuje jih kot prehod iz umetne gravitacije v breztežnost. Zaradi tega prinašajo s seboj velikansko poetičnost, ki je lastna arhitekturi. Ne gre zgolj za gradnjo, tudi ne zgolj gradnjo hiše v vesolju, ki bo pač omogočala bivanje. Arhitektura je torej oboje - in konceptualizacija in poesis.
Smo s tem torej nekako blizu refleksiji znanstvenih konceptov na umetnostni način? Turšič: Da, dejansko se posvečamo kulturalizaciji vesolja, s tem pa tudi kulturalizaciji znanosti. Tukaj nam je bistveno, da napravimo razliko med kulturalizacijo in popularizacijo znanosti, saj ta pomeni poenostavljanje. Živadinov: Mi nismo popularizacija znanosti, mi nismo popularizacija znanosti. Klicaj! Naša misija je kulturalizacija vesolja in kulturalizacija znanosti. Turšič: Kulturalizacija znanosti pomeni, da pri znanosti vzameš prvine, ki imajo neko vrednost, in to postaviš v prostor tako, da njihovo vrednost izpostaviš in poudariš. Na ta način lahko ljudje to vrednost tudi razumejo, ne da bi jo bilo treba pretvoriti v svojo lastno ilustracijo prek momenta poenostavitve. Znanost je seveda predčasna, večinoma pa nam je širše žal predstavljena - če se lahko tako izrazim - prek rumenega tiska, kar seveda pogosto povzroči napačno dojemanje.
Na neki način znanost in umetnost sploh nista pojma, ki bi bila tako zelo vsaksebi. Je ustvarjalnost tista, ki jima je najbolj skupna? Živadinov: Bolj se poslužujemo pojma produkcionizma. Za naše pojme je samo Bog tisti, ki ustvarja. V KSEVT-u dejansko ne uporabljamo pojma ustvarjalnosti … Turšič: Znanost in umetnost ločimo predvsem z vidika tega, da se znanost ukvarja s tem, kar je okoli nas, umetnost in humanistika pa se ukvarjata s tem, kar smo mi. Prav zato, ker se vesoljski programi v osnovi ukvarjajo zgolj s tem, kar nas obdaja, ne pa z vprašanjem, kaj se dogaja s človekom samim v vesolju, dodajamo temu še humanistiko in umetnost. Noben izmed vesoljskih programov se seveda ne sprašuje, do kod smo še ljudje oziroma kaj še je človeško in kaj ni ter kako razumeti človeško produkcijo v vesolju - se pravi nekaj, kar lahko človek počne zgolj v vesolju. Veliko tega pade pod kategorijo znanosti, vendar pa ima ta svoje omejitve, saj ne more uporabiti določenih procesov. Zelo rad izpostavim, da sicer človek počasi zapušča svojo zibelko Zemljo, vendar če bo šel v vesolje brez umetnosti, to ne bo več človek.
Za konec pa še nekaj besed o aktualni razstavi v KSEVT-u, saj - že skorajda simptomatično - predstavlja delo Slovenca, ki sodi v sam svetovni vrh na svojem področju, na naših tleh pa nam najbrž ni ravno znan … Turšič: Do konca avgusta je na ogled razstava Voyager/Dr. Mavretič. Gre za znanstvenika, ki že več kot štirideset let razvija vesoljske tehnologije. Voyager je eden izmed ključnih projektov, pri katerih je sodeloval, razvil je namreč inštrument za merjenje solarne plazme, krajše PLS. Nujno moramo izpostaviti, da je vesoljsko plovilo Voyager prvi in do zdaj edini človeški proizvod, ki je zapustil naše osončje. Pomeni torej, da ko ne bo več ne človeka ne Zemlje niti Sonca, bo to še vedno obstajalo. Zato gre najbrž za največjo manifestacijo človekovega obstoja, ki presega njegov čas in prostor. To seveda odpira vprašanje, kaj je z umetnostjo v takih pogojih. In tukaj seveda pridemo do suprematizma oziroma do vzpostavljanja mišljenja skozi formo, oblikoslovja. Hkrati pa je neizogibno, da prevprašujemo računalniško umetnost, saj je na Voyagerju tudi prvi digitalni računalnik. Naj dodam, da Mavretič živi nekaj sto kilometrov stran od Edwarda Zajca, torej Slovenca, ki je pionir računalniške umetnosti ...
Od simbolizma in raziskav do oglaševanja
Kaj smo poslali v vesolje? Zvoke Zemlje, pepel očeta Zvezdnih stez in legokocke
Tanja Kozorog Blatnik
Kranjska klobasa, poročni prstani, zastave, legofigurice, žogici in palica za golf, zlata plošča z zvoki z Zemlje in celo svetlobni meč Luka Skywalkerja - vse to je odpotovalo v vesolje.
Kranjska klobasa, poročni prstani, zastave, legofigurice, žogici in palica za golf, zlata plošča z zvoki z Zemlje in celo svetlobni meč Luka Skywalkerja - vse to je odpotovalo v vesolje.
V desetletjih človeškega raziskovanja tega majhnega dela vesolja, ki ga poznamo, so astronavti s seboj "tja " odnesli ali poslali zanimiv nabor predmetov. Stvari, ki so dovolj majhne in lahke, da so jih lahko spravili v plovila, s katerimi so se odpravili v vesolje. Nekateri predmeti so imeli za astronavte simbolni pomen, spet druge so v vesolje poslali v raziskovalne namene - ali pa zgolj oglaševalske.
Glasba v vesolju: Oda radosti ... Najpogosteje potniki v vesolje za spomin in za srečo s seboj odnesejo poročne prstane, medaljone s fotografijo svojih najdražjih, pest kovancev ali zastave svoje države, piše Nasa na svoji spletni strani. Včasih pa združijo tisto, kar jim je pri srcu, s širšim simbolnim pomenom. Astronavtka Stephanie Wilson, sicer tudi glasbenica (v mladosti pa je nekaj časa delala v trgovini z glasbili), je tako leta 2007, ko je poletela na Mednarodno vesoljsko postajo, s seboj vzela del notnega zapisa Beethovnove Ode radosti, ki so ji ga podarili pri bostonskem simfoničnem orkestru.
... in zvoki Zemlje To pa še zdaleč ni prva glasba z Zemlje v vesolju. Znano je, da so leta 1977, ko so Američani v vesolje poslali oba Voyagerja, na dve zlati plošči "naložili" 116 analognih slik in tudi številne zvoke, značilne za Zemljo - od šumenja morja, padanja dežja in piša vetra do oglašanja različnih živali in celo zvoka matere, ki poljublja otroka. Morebitne razvite oblike življenja tam zunaj bodo poleg tega (če jim seveda uspe ugotoviti, kako glasbo zvabiti s plošče) lahko poslušale tudi pozdrave v 55 različnih jezikih ter nagovora tedanjih ameriškega predsednika Jimmyja Carterja in generalnega sekretarja Združenih narodov Kurta Waldheima.
Tudi kranjska klobasa Pogosto se je v vesolju znašla tudi najljubša hrana katerega izmed astronavtov. Sunita Williams, ameriška astronavtka indijsko-slovenskega rodu, se je tako na ISS-u krepčala s "slovensko" kranjsko klobaso, ki ji jo je tja kot božično darilo (s pismi in pozdravi) poslala njena teta Mary Ann.
V 60. in 70. letih so s seboj v vesolje nosili (ali tja pošiljali) številne precej nenavadne predmete. Slovit je primer Alana Sheparda, ki je na Apollo 14 vzel palico za golf in dve žogici, nato pa na Luni "uprizoril" igro golfa. No, bolj udarec ali dva. Fotografija, ki je nastala 6. februarja 1971 in na kateri Shepard pošilja žogico za golf "milje, milje in milje daleč" v neznano, velja za eno najbolj ikoničnih iz obdobja prvih poletov na Luno.
Družinski portret namesto na steno na Luno Leto pozneje je astronavt Charles Duke med sprehodom po površju Lune na tla položil fotografijo svoje družine - in vse skupaj fotografiral. Šele čez nekaj let je priznal, da je zaradi visokega sevanja in močne svetlobe fotografija začela bledeti in se zvijati že po nekaj minutah. A vseeno je verjetno edini, ki se lahko pohvali, da je fotografija njegove družine ležala na Luni - in ne zgolj visela na steni v domači dnevni sobi.
Že v prvih letih potovanj v vesolje se je pokazalo, da se cena predmeta, ki je bil v vesolju, močno dvigne. Podjetna posadka Apolla 15 je tako s seboj vzela kar 385 različnih razglednic. Ko so se astronavti vrnili domov, so jih prodali na dražbi in mastno zaslužili.
Med nenavadne predmete, ki so v svojem "življenju" prepotovali na tisoče in tisoče kilometrov, lahko štejemo tudi svinčeno ploščo iz Jamestowna v ameriški zvezni državi Virginia, ki so jo arheologi našli na dnu nekega vodnjaka in za katero domnevajo, da so jo ameriški priseljenci leta 1611 prinesli iz Anglije. Stoletja pozneje, leta 2007, je nato ta ploščica na krovu Discoveryja odpotovala še v daljno vesolje.
Lukov svetlobni meč nazaj v vesolje Najbolj simboličen predmet, ki smo ga ljudje poslali v vesolje, pa je zagotovo svetlobni meč, s katerim se je junak iz franšize Vojna zvezdLuke Skywalker bojeval v Jedijevi vrnitvi. V vesolje so ga poslali ob 30-letnici predvajanja izvirne trilogije, na pot iz Los Angelesa, kjer so ga hranili v studiih Georgea Lucasa, do vesoljskega centra v Houstonu pa so ga pospremili številni oboževalci omenjenih filmov. Držalo svetlobnega meča je na krovu Discoveryja po vesolju potovalo 14 dni.
Tja poslali tudi pepel očeta Zvezdnih stez A niti Zvezdne steze niso zapostavljene, saj ima ta serija tam zgoraj nekaj "svojega": oče Zvezdnih stez Gene Roddenberry si je namreč zaželel, da bi po njegovi smrti del njegovega pepela poslali v vesolje. Leta 1992 so z njim napolnili kapsulo v velikosti šminke, jo v vesolje poslali na krovu Columbie, od koder so jo nato odvrgli v širno prostranstvo.
Po njegovih stopinjah si je želel tudi James Doohan, ki je igral Scottyja v prvi televizijski seriji in številnih filmih, ki so sledili. Dve leti po njegovi smrti (umrl je leta 2005) so tako del njegovega pepela v vesolje poslali v zasebni raketi, a je ta v suborbitalnem prostoru zdržala le kratek čas, nato pa strmoglavila v puščavo ameriške zvezne države Nova Mehika. Izjalovil se je tudi podoben poskus leto pozneje, ko je (še ena) zasebna raketa z njegovimi posmrtnimi ostanki eksplodirala nad Tihim oceanom.
Legokocke in druge igrače Zadnja leta je precej bolj priljubljeno v vesolje pošiljati - igrače. Leta 2012 je japonski astronavt Satoshi Furukava na mednarodno vesoljsko postajo odnesel paket legokock in iz njih tam sestavil - vesoljsko postajo. Že leto prej je Nasa na krov Juno, vesoljskega plovila, ki bo raziskovalo Jupiter (ko do njega pride, to bo julija 2016), postavila tri plastične potnike: legofigurice. Ena predstavlja rimskega boga, po katerem je planet dobil ime, druga Jupitrovo ženo Juno, tretja pa astronoma Galilea Galileja, ki v eni roki drži teleskop, v drugi pa miniaturo planeta Jupitra. Nasa je želela s tem sodelovanjem z družbo Lego spodbuditi otroke k raziskovanju znanosti in tehnologije.
Že leta 2008 pa je z Discoveryjem na ISS odpotovala figurica iz filma Svet igrač (Toy Story), Buzz Lightyear. Plastični Buzz (poimenovan po Buzzu Aldrinu, seveda) je na postaji preživel 450 dni. Ko se je vrnil, ga je pričakal veličasten sprejem v zabaviščnem parku Disneyland, kjer je dobil tudi častno mesto.
Edina žival, ki preživi vse, tudi vesolje: počasnik Od začetka vesoljskih odprav so pogosto v vesolje potovale tudi živali - od miši, podgan, bolh, ščurkov do želv, pajkov, opic in nepozabne psičke Lajke. A eno bitje, poslano v vesolje, izstopa.
Leta 2008 so namreč v vesolje poslali mikroskopsko majhna bitja z osmimi nogami, poimenovana počasniki (tudi tardigradi ali medvedki), za katere velja, da se lahko prilagodijo praktično kakršnemu koli okolju. Preživela so ekstremne temperature (od globokega "minusa" do vrelišča), močno sevanje, visok tlak, vakuum, celo desetletja brez vode. In celo vesoljsko izkušnjo. Ko so namreč pripotovala nazaj, so bila ta bitja povsem zdrava. In zdaj se lahko ponašajo z laskavim nazivom: edina žival, ki je preživela potovanje v vesolje v nenadzorovanih pogojih.
Kolumna Slavka Jeriča (64)
Športni "vesoljčki" - dosežki s planeta SajNiRes
Slavko Jerič
Športniki nas s svojimi rezultati in rekordi pogosto navdušujejo.
Športniki nas s svojimi rezultati in rekordi pogosto navdušujejo. Redki in dragoceni pa so tisti trenutki, ko njihove dosežke pospremimo zgolj z izbuljenimi očmi in izjavo: "To ni mogoče, gotovo je z Marsa."
Na MMC-ju imamo danes tematski dan, ki je posvečen vesolju. Svoj kamenček dodajamo tudi v športnem uredništvu, kjer smo zbrali "zunajzemeljske dosežke". Teh je bilo v zgodovini športa precej, prinašamo zgolj šopek desetih.
Pri tem smo upoštevali kriterij, da gre za enkratni dogodek (torej za eno tekmo ali sezono), s čimer smo izključili športnike, ki so se proslavili s karierami in rekordi, ki bodo težko kadar koli popravljeni. Dogodki, ki so razvrščeni po časovnem ključu, so pomembni tudi v kontekstu družbe in časa.
V nadaljevanju kolumne je navedenih 10 dogodkov. Kateri so vas najbolj navdušili? Vas dvignili na noge? Vzeli sapo? Vabljeni h komentiranju in k dodajanju svojih predlogov.
Za uvod nekaj dosežkov v zadnjih 20 letih: - Jonathan Edwards je leta 1995 na SP-ju v atletiki v troskoku poletel 18,29 metra. Njegov rekord je nedotaknjen 19 let, najbolj se mu je približal Kenny Harrison (18,09). - Michael Johnson je leta 1996 v teku na 200 metrov postavil dva svetovna rekorda, dosežek je izboljšal kar za 40 stotink (z 19,72 na 19,32). Dosežek je bil še toliko bolj impozanten, ker je bil prejšnji rekord dosežen na visoki nadmorski višini (Pietro Mennea, Mexico City, 1979). - Oboleli Michael Jordan je v finalu Lige NBA dosegel 38 točk (zgodba, video). - Ronnie O'Sullivan je leta 1997 pospravil mizo za snooker s 147 točkami v neverjetnih 5 minutah in 20 sekundah (v povprečju 9 sekund na kroglo z vračanjem krogel nazaj na mizo!). - Hermann Maier je v Naganu 1998 na olimpijskem smuku zletel s proge, tri dni pozneje osvojil zlato na superveleslalomu, še tri dni pozneje pa na veleslalomu. - Tiger Woods je bil med letoma 2000 in 2001 aktualni zmagovalec vseh štirih turnirjev major (t. i. Tiger slam). - Kobe Bryant je leta 2006 na eni tekmi Lige NBA dosegel 81 točk. - Košarkar Tracy McGrady je v zadnjih 35 sekundah tekme zadel štiri trojke (13 točk) in popeljal Houston do zmage nad San Antoniom (81:80). - Smučarska tekačica Petra Majdič je v Vancouvru 2010 s polomljenimi rebri osvojila bronasto olimpijsko medaljo. - Tina Maze je marca 2013 zaokrožila neverjetno sezono, ko je v svetovnem pokalu v alpskem smučanju zbrala 2.414 točk.
1. Gertrude Ederle: Prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv (1926)
Ameriška plavalka je leta 1924 na svojih edinih olimpijskih igrah osvojila tri medalje (zlata je bila s štafeto 4 x 100 metrov, v obeh posamičnih preizkušnjah na 100 in 400 metrov prosto pa se je okitila z bronom). Njen največji podvig se je zgodil leta 1926, ko je pri 20 letih kot prva ženska preplavala Rokavski preliv. Pred njo je to uspelo le petim moškim, plavala je 14 ur in 39 minut, absolutni rekord Enriqueja Tiraboschija je popravila skoraj za dve uri, s čimer je šokirala in osupnila svetovno javnost. Njen ženski rekord je veljal kar 26 let. Ob vrnitvi v rojstni New York sta jo na ulicah pričakala kar dva milijona ljudi.
Vir: YouTube.com
2. Jesse Owens: Štirje svetovni rekordi v eni uri (1935)
Ameriški atlet sodi med velikane svetovne atletike, ki svoje veliko sporočilo nosi zaradi svojih štirih zlatih olimpijskih medalj v Berlinu 1936, s čimer je ujezil Adolfa Hitlerja in njegov politični sistem. A Owensa še bolj opredeljuje drug četverček, ki je še leto starejši. 25. maja 1935 je pri 21 letih na študentskem tekmovanju v Michiganu v 45 minutah postavil tri svetovne rekorde, enega pa je izenačil. Najprej je izenačil svetovni rekord na 100 jardov (9,4), nato pa je popravil rekorde v skoku v daljino (8,13 metra - rekord je bil veljaven kar 25 let), na 220 jardov (20,3 sekunde) in 220 jardov z ovirami (22,6). Čeprav je bil v Berlinu 1936 velik "protisimbol" ideji nacizma, je bil po koncu kariere kot Afroameričan sam žrtev rasne diskriminacije. "Osvojil sem štiri zlate medalje, a zlatih medalj ne moreš jesti. V mojih časih ni bilo televizije, številnih medijev in sponzorjev, vsaj za temnopolte ne," je njegov znan izrek.
Vir: YouTube.com
3. Wilt Chamberlain: 100 točk na eni tekmi (1962)
Če bi bilo treba v zgodovini Lige NBA izbrati najbolj dominantnega košarkarja, bi se nemalo strokovnjakov ustavilo pri imenu Wilt Chamberlain. Bil je pojem centrskega položaja, s katerega je polnil koše nasprotnikov. Je edini igralec, ki je v celotni karieri presegel povprečje 30 točk in 20 skokov na tekmo. In ne samo to, nikomur drugemu ni teh povprečij uspelo preseči niti v eni sami sezoni, njemu pa je kar devetkrat! V najbolj dominantni sezoni 1961/1962 je presegel magično povprečno mejo 50 točk in 25 skokov (50,4 točke in 25,7 skoka), kar se z današnjega vidika zdi prava znanstvena fantastika. V tisti sezoni je tudi dosegel rekord po številu točk na eni tekmi - 2. marca 1962 je na tekmi med Philadelphio in New Yorkom (169:147) dosegel natanko 100 točk. Pred tisto sezono je bil rekord po številu doseženih točk 71. Njegovi stotici se je najbolj približal Kobe Bryant, ki je 22. januarja 2006 na tekmi med LA Lakersi in Torontom (122:104) dosegel 81 točk. Do zdaj so igralci v Ligi NBA na 22 tekmah dosegli vsaj 65 točk, Chamberlain se je podpisal kar pod 15 takih tekem! Njegova dominanca je vplivala tudi na razvoj pravil, zaradi njega so namreč v Ligi NBA razširili območje rakete.
Vir: YouTube.com
4. Bob Beamon: Skok v novo tisočletje (1968)
V letu olimpijskih iger 1968 je bil Bob Beamon najboljši skakalec v daljino, saj je dobil 22 od 23 tekem, na katerih je nastopil. Njegov osebni rekord je znašal 833 centimetrov, kar je bilo le dva centimetra manj od svetovnega rekorda, ki ga je leto prej v Mexico Cityju postavil Igor Ter Ovanesjan. V kvalifikacijah olimpijskih iger se je za las prebil v finale, saj je imel težave s prestopom. Veliki finale pa je začel sanjsko, saj je poletel daleč, daleč, celo prek elektronskih naprav, ki so merile dolžino skoka. Tega so nato le izmerili s pomočjo traku, ki je pokazal 890 centimetrov. 22-letnik je svetovni rekord popravil kar za 55 centimetrov oziroma za neverjetnih 6,6 odstotka! Pri norem rekordu mu je precej pomagala visoka nadmorska višina, a skok se je vseeno zapisal v zgodovino. Svetovni rekord je trajal kar 23 let, njegov rojak Mike Powell je leta 1991 v Tokiu poletel 895 centimetrov. Od tistega rekorda je spet minilo 23 let in nič ne kaže, da bi bil lahko kaj kmalu porušen. S tem smo le dobili potrditev, da je Beamon pred skoraj pol stoletja poletel na rob mogočega. V tem stoletju sta 866 cm preskočila le dva atleta: Dwight Phillips (874) in Irving Saladino (873).
Vir: YouTube.com
5. Nadia Comaneci: Sedem desetic na enih igrah (1976)
Romunka sodi med najuspešnejše telovadke v zgodovini olimpijskih iger, kjer je osvojila pet zlatih medalj. Nesporni vrhunec je dosegla v Montrealu 1976, kjer si je nadela tri zlate medalje, v zgodovino pa se je zapisala s kar sedmimi vajami, ki so bile ocenjene s popolno oceno 10,0. Predtem ta podvig v zgodovini olimpijskih iger ni uspel nobenemu telovadcu, na to oceno niso bili pripravljeni niti organizatorji, ki na semaforju niso imele pripravljene desetice. Nadia Comaneci je sicer prvo desetico prejela že marca na tekmovanju v New Yorku. Na velikih tekmovanjih je desetico pred Romunko prejela le še Čehinja Vera Časlavska na evropskem prvenstvu leta 1967. Sedem popolnih ocen je leta 1988 v Seulu prejela še ena Romunka Daniela Silivas. Svetovna gimnastična zveza je leta 2006 spremenila sistem točkovanja, ocene tako niso več navzgor omejene.
Vir: YouTube.com
6. Wayne Gretzky: 50 golov na 39 tekmah (1981)
S štirimi osvojenimi Stanleyjevimi pokali je daleč od rekorda igralca z največ prstani (Henri Richard 11), a Ligo NHL je zaznamoval precej bolj kot kateri koli igralec pred ali za njim - Wayne Gretzky. Ko se je upokojil, je imel v lasti kar 61 rekordov v Ligi NHL. V 15 letih je izgubil dva, enega pa dobil, s čimer je število rekordov zdaj okroglih 60. V svoji karieri je zbral kar 2.857 točk, kar je skoraj tisoč več od prvega zasledovalca (Mark Messier, 1.887). A ker se v tem pregledu izogibamo kariernih pregledov, omenimo le dva izjemna mejnika, ki ju je dosegel v eni sezoni. Njegov rekord po številu točk v eni sezoni je težko predstavljivih 215, kolikor jih je dosegel v sezoni 1985/1986 (2,69 na tekmo). Prejšnji rekord je znašal 152 točk (Phil Esposito, 1970/1971). Med 11 najplodovitejšimi sezonami v zgodovini Lige NHL je kar devet njegovih. Za edini izjemi je poskrbel Mario Lemieux (199 in 168). Kronisti Lige NHL pri napadalcih izjemno cenijo dosežke "50 golov v prvih 50 tekmah sezone". To je do zdaj uspelo le peterici igralcev, med njimi tudi Gretzkemu, ki je v svoji tretji sezoni NHL-a za to potreboval le 39 tekem! Rekord je padel 30. decembra 1981 na tekmi proti Philadelphii, ko je v dresu Edmontona dosegel kar pet golov. Sezono je končal z 92 goli, kar je tudi danes rekord lige.
Vir: YouTube.com
7. Florence Griffith Joyner: Nora svetovna rekorda na 100 in 200 metrov (1988)
To, kar danes pomeni Usain Bolt, je pred četrt stoletja v tekih na 100 in 200 metrov pomenila Florence Griffith Joyner. Leta 1988 je v četrtfinalu kvalifikacij za nastop na olimpijskih igrah 100 metrov pretekla v času 10,49, s čimer je svetovni rekord zrušila za neverjetnih 27 stotink sekunde. Naprava za merjenje vetra je pokazala, da veter ni pihal (0,0 m/s), a bližnja naprava ob tekmovališču za troskok je v istem hipu pokazala, da je pihal veter s hitrostjo 4,3 metra na sekundo, kar je krepko nad dovoljeno mejo dveh metrov na sekundo. Svojo premoč je dokazala tudi na olimpijskih igrah, kjer je v teku na 200 metrov slavila s časom 21,34, svetovni rekord pa je popravila kar za 37 stotink sekunde. Še danes sta rekorda težko dosegljiva, najbolj sta se jima približali Carmelita Jeter (10,64) in Marion Jones (21,62) Tudi zaradi nenadne smrti leta 1998 so nekateri prepričani, da so ji neverjetni teki uspevali zaradi nedovoljenih poživil, a z neverjetnima rekordoma še danes ostaja v družini tistih, ki so v hipu osupnili svet.
Vir: YouTube.com
8. Steffi Graf: Zlati slam (1988)
V svetu tenisa je precej junakov, ki so svoj podpis pustili s številnimi rekordi. V enem samem letu pa na največjih turnirjih nihče ni tako blestel, kot je leta 1988 blestela Steffi Graf, ki je dobila vse štiri turnirje za grand slam, i-ju pa je dodala še zlato piko v podobi zlate olimpijske medalje - kar imenujemo "zlati slam". Karierni grand slami so sila redki (to je uspelo sedmim moškim in desetim ženskam), grand slami v enem letu so še redkejši (v odprti eri le Rod Laver, Margaret Court in Steffi Graf), če pa jim dodamo še olimpijske igre, dobimo eno samo ime - Steffi Graf. Dosežek je še tako redkejši, ker so olimpijske igre na sporedu le vsako četrto leto.
Vir: YouTube.com
9. Usain Bolt: Svetovna rekorda v Berlinu (2009)
Svetovni rekordi v najprivlačnejši atletski disciplini so bili praviloma popravljeni za stotinko ali dve. Potem je prišel on, ki je podrl vsa pričakovanja, vse napovedi in razumevanje šprinta - Usain Bolt. Jamajška raketa je medalje začel zbirati leta 2007. Na svetovnem prvenstvu v Osaki je na 200 metrov osvojil srebro. Leto pozneje je začel tekmovati še na pol krajši razdalji. Svetovno javnost je osupnil v New Yorku, kjer je popravil prvi svetovni rekord (9,72). Kar je še bolj neverjetno - to je bil šele njegov peti uradni nastop v članski kategoriji na tej razdalji. V Pekingu je na olimpijskih igrah rekord popravil na 9,69, nato pa leto pozneje na svetovnem prvenstvu v Berlinu na 9,58. Podobna zgodba se je ponovila na 200 metrov, v Pekingu je postavil rekord 19,30, nato pa ga v Berlinu še popravil - na 19,19.
Vir: YouTube.com
10. Michael Phelps: 18 zlatih olimpijskih medalj (2004-2012), od tega osem na enih igrah (2008)
Za konec delno kršimo svoje pravilo, saj navajamo še športnika in njegovo celotno kariero - Michael Phelps. Iztrelek iz Baltimora je v osmih letih osvojil kar 22 olimpijskih medalj, od tega 18 zlatih. Omenjamo ga, ker je ta številka tako izstopajoča. Nihče drug namreč nima več kot devetih zlatih medalj (Larisa Latinina, Paavo Nurmi, Mark Spitz in Carl Lewis). Seveda ima Phelps srečo, da se udejstvuje v športu, v katerem lahko na enih olimpijskih igrah zbere tudi po osem nastopov in medalj. A tudi drugi plavalci imajo tak privilegij. Mark Spitz je v Münchnu 1972 pobral sedem zlatih medalj, a tega ni več mogel ponoviti. Phelps se je šel to igro kar trikrat in spravil številke v povsem novo sfero. V knjigo rekordov se je zapisal v Pekingu 2008, kjer je osvojil osem zlatih medalj. Njegova vrnitev pred tedni nakazuje, da ima v načrtu, da v Riu 2016 še popravi skupno število medalj. V posnetku je njegova najtesnejša zmaga, ko je v Pekingu na 100 metrov delfin slavil za vsega stotinko. Za konec pa še zanimivost: rekord po številu zlatih olimpijskih medalj z antičnih olimpijskih iger znaša 12 - Leonidas iz Rodosa je na kar štirih olimpijskih igrah (164, 160, 156 in 152 pr. n. št.) osvojil po tri zlate medalje.