Lahko mu rečemo alpinistični zvezdnik 20. stoletja, za mnoge je najboljši alpinist v zgodovini. Za prepoznavnost gorništva in ohranitev gora je naredil veliko in še dela, saj pravi, da ima vedno vizijo, zato za končanim projektom vedno sledi kaj novega. Poznan je kot alpinist, avanturist, raziskovalec in pisec številnih knjig. Brez dvoma se je vpisal v alpinistično zgodovino kot prvi človek, ki se je na najvišji vrh sveta, Mount Everest, povzpel brez dodatnega kisika, prvi pa je osvojil tudi vseh 14 osemtisočakov. Napisal je več kot 63 knjig in večina je prevedeny v tuje jezike, nekaj jih je tudi v slovenščini. Sam govori nemško, italijansko in angleško.

Nad plezanjem se je navdušil že v otroštvu
Rodil se je 17. septembra 1944 na Južnem Tirolskem v Brixnu v Italiji. Ima osem bratov in sestro. V otroštvu je plezal v Alpah in se zaljubil v Dolomite. Prvič je plezal že pri petih letih z očetom, mamo in starejšim bratom. Z dve leti mlajšim bratom Güntherjem sta bila že pri 20 letih najboljša plezalca v Evropi.

Od vseh alpinistov ga je najbolj navdušil Avstrijec Hermann Buhl, ki je zagovarjal plezanje s čim manj opreme in brez dodatne pomoči. Sam meni, da je bistvo alpinizma pustolovščina, iskanje skrajnih meja, in da s pretirano uporabo tehnike ubiješ svobodo duha.

Izziv je bil plezanje novih smeri
Do 70. let prejšnjega stoletja so Messnerja že poznali kot zagretega alpinista, saj je med letoma 1950 in 1964 opravil več kot 500 vzponov, večino v Dolomitih. Pogosto se je odločil za nove smeri, in sicer po severni steni je dosegel Ortler, leto pozneje je plezal na Grandes Jorasses. Leta 1967 je opravil prvi vzpon na severovzhodni steni Agnerja in prvi zimski vzpon na Agner, ravno tako na Furchetto. Leta 1968 se je pridružil ekspediciji v Ande, na kateri je s Petrom Habelerjem dosegel vrh Yerupajá. Opravil je tudi nekaj uspešnih solovzponov, in sicer na Droites, Civetto in Marmolato di Rocca.

Smrt brata na Nanga Parbatu ga je zaznamovala za vse življenje
Messnerjev prvi pomembnejši vzpon na Nanga Parbat leta 1970 se je končal tragično za njegovega manj izkušenega brata Günterja, s katerim je plezal, zato je bilo to leto prelomno v njegovem življenju. Sicer sta dosegla vrh, vendar je Günter dva dni pozneje pri sestopu umrl pod plazom, kot je povedal Messner. Nekateri so dvomili o tej pripovedi, vendar so truplo njegovega brata našli junija 2005, ko se je po nenadnem vročinskem valu stopilo veliko snega, kar je potrdilo Messnerjevo pripoved o bratovi smrti. Reinhold je na tej odpravi zaradi ozeblin izgubil šest prstov na nogi. Messnerja so nekateri alpinistični kolegi večkrat kritizirali zaradi vztrajanja pri tem vzponu, ker naj bi za svoj uspeh žrtvoval bratovo življenje.

Leta 2010 so po njegovih pripovedovanjih posneli film Nanga Parbat, vendar je bil deležen nemalo kritik drugih članov odprave, ki pri snemanju niso sodelovali. Tako je bila predstavljena samo Messnerjeva plat zgodbe brez mnenj drugih članov ekspedicije. A četudi je bila bratova smrt zelo boleča, ga ni ustavila pri nadaljnjih alpinističnih podvigih, saj se je kmalu podal novim izzivom naproti. S Petrom Habelerjem se je po severni steni povzpel na Eiger (Alpe), kar je bil najhitrejši vzpon do takrat, saj sta vrh osvojila v desetih urah. Večji uspeh, o katerem se takrat ni pisalo, je dosegel leta 1975 - v treh dneh je bil osvojen Gasherbrum I, in sicer po novi poti. Leto pozneje pa je preplezal Steno polnočnega sonca na Mount McKinleyju.

Prvi alpinist, ki je stal na vrhu Mount Everesta brez dodatnega kisika
Že v 70. letih je razmišljal o vzponu na Mount Everest brez dodatnega kisika v jeklenkah, vendar mu zdravniki, različni strokovnjaki, niti alpinisti niso verjeli, saj so menili, da je to nemogoče. To tezo sta leta 1978 ovrgla s prijateljem Habelerjem, saj sta prva osvojila Everest brez dodatnega kisika. Z njima je bil tudi Reinhard Karl, prvi Nemec, ki je osvojil vrh, vendar s kisikom. Messner je s tibetanske strani ponovno osvojil Everest leta 1980, in to je bil prvi solovzpon na najvišjo goro sveta.

Leta 1986 je dopolnil zbirko 14 osvojenih osemtisočakov
Gore so bile zanj kot magnet, saj se je zdelo, da ne sme zamuditi nobenega leta. Tako se je po osvojenem Everestu prvič sam povzpel na Nanga Parbat, v naslednjem letu pa v navezi s šestimi alpinisti na K2. Vrh sta zaradi slabih vremenskih razmer dosegla le Messner in Nemec Michl Dacher. Njegova plezalska kariera je sestavljena tudi iz padcev in napak, iz katerih se je vedno nekaj naučil. Pozimi 1982 mu ni uspelo doseči Čo Oja, to je bil prvi zimski vzpon na to goro. Dosegel je le 7500 metrov nadmorske višine, nato se je moral zaradi snega vrniti. Goro je osvojil maja 1983 s Hansom Kammerlanderjem in Michlom Dacherjem.

Spomladi 1984 mu ni uspelo osvojiti Daulagirija, mu je pa s Kammerlanderjem uspelo prečkati oba Gašerbruma. Naslednje leto sta osvojila še Anapurno po zelo težki severozahodni steni in pozneje še Daulagiri. Istega leta sta mu umrla oče in brat, ki ga je zadela strela.

Po vzponih dolgi pohodi
Nikoli se ni umiril, vendar si je cilje postavljal glede na svoje zmožnosti. Vedno je hodil po robu in preizkušal meje mogočega, to so bili tudi njegovi pohodi po peščenih in ledenih prostranstvih. Tri leta po osvojenih najvišjih vrhovih sta s prijateljem Arvedom Fuchsom prečkala Antarktiko na smučeh prek Južnega tečaja in pri tem prehodila 2800 km. Leta 1992 se je najprej odpravil na Chimborazo in nato pa prečkal še puščavo Takla Makan od juga proti severu. Leta 1993 sta z bratom Hubertom prepešačila 2200 km ob prečkanju Grenlandije, ponesrečilo pa se mu prečkanje Arktičnega oceana od Sibirije do Kanade.

Skok v politiko
Med svojimi podvigi je postal tudi član zveze Zelenih/Evropske svobodne zveze v Evropskem parlamentu. Julija 2000 je skušal znova priti na Nanga Parbat po Diamirskem ledeniku, vendar je moral s kolegi zaradi zapadlega snega odnehati. Leto 2002 je bilo mednarodno leto gora, zato je obiskal Ande in se povzpel na Cotopaxi v Ekvadorju, leto pozneje – ob 50. obletnici prvega uspešnega vzpona na Mount Everest, ki sta ga leta 1953 opravila Novozelandec Edmund Hillary in nepalski šerpa Tenzing Norgay, pa se je odpravil na potovanje proti Mount Everestu in Nanga Parbatu in v Diamirski dolini odprl Šolo Güntherja Messnerja. Med njegove občudovanja vredne projekte sodi tudi 2000 kilometrov dolg pohod po puščavi Gobi leta 2004.

Občutja v gorah in potepanja po neskončnih prostranstvih je strnil v knjigah, filmih in TV-serijah
Napisal je več kot 60 knjig o svojih avanturah in četrtina od njih je prevedenih v druge jezike. Leta 1984 se je predstavil v filmu The Dark Glow of the Mountains, ki ga je režiral Werner Herzog. Poleg tega, da je po njegovem vzponu posnet film Nanga Parbat, so posneli tudi več delov serije za nemško televizijo ZDF z naslovom Wohnungen der Götter.

Pravi, da je urejanje zbirk v muzejih njegov petnajsti osemtisočak
Messnerjev gorski muzej (Messner Mountain Museum – MMM) na Južnem Tirolskem v severni Italiji sestavlja pet muzejev, ki ležijo na različnih lokacijah. Eden je na dvorcu Sigmundskron v Firmianu blizu Bozna, kjer je tudi uprava celotnega muzeja. Tam prirejajo koncerte, predstave, festivale, filmske dneve in vsi dogodki so povezani z gorami. Drugi muzej je na gradu Juval (približno 1000 let staro poslopje) med Vinschgaunom in Schnalstalom, ki naj bi razjasnil različne mite, povezane z gorami. V njem je tudi Messnerjeva letna rezidenca. Na Monte Riteju (2181 m) pri Cortini je postavljen muzej na gradu, ki ga imenujejo tudi Muzej na oblakih, od koder se razteza pogled na Dolomite, v njem pa je predstavljena njihova zgodovina.

Izjemno zanimiv je tudi muzej v Suldnu, ki so ga odprli leta 2004 ob 200-letnici prvega vzpona na Ortler. V njem so na ogled slike Arktike in Antarktike, plezanje po ledu, slike Ortlerja, skratka, vse se vrti okrog ledu. Muzej na gradu Bruneck pa je posvečen gorskim ljudem v Aziji, Afriki, Južni Ameriki in Evropi v povezavi s turizmom, verovanji in kulturo.

Zdaj se posveča predvsem urejanju zbirk po muzejih in se še naprej ukvarja z gorništvom, vendar drugače. Pravi, da se je veliko naučil ravno iz napak. Morda je bil za neuspešen vzpon kriv partner, oprema ali pa priprave – fizične, predvsem pa psihične. Ko si uspešen, ne veš vedno, zakaj je tako, pri napakah pa zelo dobro veš, kaj si naredil narobe, in to naslednjič popraviš. Ravno zato ima za sabo toliko uspehov, saj pravi, da ga je edino močna volja gnala naprej, da se je po padcih znova pobral. Pravzaprav so ga neuspehi naučili, kako živeti in preživeti. Trdi, da se odgovornosti naučimo v gorah, ne v družbi, kjer lahko prelagamo stvari na druge. V gorah si odvisen samo od sebe in dobrega občutka.

Tako kot večina alpinistov tudi Messnerja opisujejo kot moža, ki veliko tvega, ima visoko mero adrenalina in željo po premagovanju ovir. Vedno mora imeti pred sabo nove cilje, sicer mu postane dolgčas. Med plezanjem je prišel do spoznanja, da ko si enkrat sam v naravi, moraš sprejeti njene zakone in moč. Svoboda v gorah mu je pomenila osvoboditev od vseh ljudi. Če znaš v mladosti prepoznati svoje cilje in imaš močno voljo, da premagaš težave, ki so vedno in povsod, ter naletiš na prave ljudi, ki ti lahko pomagajo, boš zagotovo uspešen, zapiše Messner, ki mu je to uspelo.