V tokratni oddaji bomo zato z zanimivimi sogovorniki potovali po različnih koncih sveta, ob koncu pa vam bomo ponudili tudi namige, katere manj poznane dele Slovenije lahko obiščete v poletnih dneh.

Na pot se bomo najprej odpravili z Andrejem Stermeckim, ki nas bo po svetu popeljal predvsem z glasbo. S svojih potovanj po svetu je vselej rad prinašal eksotične inštrumente in se jih tudi učil igrati. Danes igra na več kot 30 glasbil z vsega sveta: vse od džemb, kalimbe, indijskega sitarja in table do inštrumentov, ki jih je prinesel iz Kitajske in z drugih koncev sveta. Kot sam pravi, doživlja potovanja predvsem skozi glasbo in tako tudi lažje doživi kulturo, ljudi in bolje spozna tamkajšnji način življenja.

Andrej Stermecki je sicer po izobrazbi arhitekt, po poklicu profesor, po duši pa popotnik. Želja po potovanjih se mu je vzbudila pri 16 letih, ko je obiskal očeta v Libiji. Najprej je več let potoval sam, dodobra prečesal tako Evropo kot Združene države Amerike, Indonezijo in Kitajsko, v zadnjih letih pa veliko potuje z družino, otroki in danes že z vnuki. Pred časom so skupaj potovali po Indiji in križarili po Nilu, v prihodnje pa si želijo obiskati Turčijo in Južno Ameriko.

S potovanj rad prinese različne etnološke predmete in sploh različna glasbila. Kot pravi, ima pri potovanjih najraje to, da s svojimi očmi doživlja deželo, v katero gre. "Rad potujem med preprostim prebivalstvom, tisti čas, ko sem tam, živim tako kot oni in rad se naučim njihovega jezika in tudi pisave."

Pozna sedem različnih pisav, med drugimi arabsko, hebrejsko, hieroglife, kitajske pismenke. Kot učitelj umetnosti je dijake vselej spodbujal tudi k spoznavanju tujih pisav. Tudi sicer so njegova predavanja prava doživetja, kjer otrokom, pa tudi mladim in stanovalcem v domovih za starejše pripoveduje o svojih izkušnjah in dogodivščinah, ki jih je doživel na potovanjih. Dogodivščin na poteh se je v teh letih nabralo veliko, na vsakem potovanju je svoja doživljanja zapisoval v dnevnike. Ko bo imel čas, pravi, bo iz dnevnikov nastala knjiga.

Oliver Tič se je odločil prehoditi svet

Oliver Tič, bolj znan kot Oli Walker (Hodeči Oli), se je na prvo daljšo pot odpravil pred desetimi leti, ko je šel peš iz Lendave do Portoroža, pozneje, leta 2016, je v šestih mesecih prehodil pot od vzhodne do zahodne obale ZDA, leta 2018 pa se je odpravil peš iz Argentine do Aljaske in v treh letih prehodil 25.122 km. Od začetka aprila je Oliver spet na poti, mi pa smo ga ujeli v vasici na Hrvaškem. Vsak dan prepešači do 30 kilometrov, kar pomeni od pet do šest ur hoje, za celotno pot okoli sveta pa bo potreboval približno štiri leta.

Svet pa sta po dolgem in počez prepotovala tudi Arne Hodalič in Katja Bidovec, svetovna popotnika, fotografa, raziskovalca kultur in življenja v vseh oblikah, ki sta se ravno vrnila z delovnega potovanja po Turčiji. Kot profesionalna fotografa doživljata svet in okolico predvsem skozi fotografski objektiv in potovanja so, kot pravita, najlepši del njunega poklica. Brez fotoaparata verjetno ne bi toliko potovala, pravi Katja, čeprav med poletnim oddihom fotoaparat z veseljem zamenja za dobro knjigo, medtem ko Arne niti na dopust ne gre brez fotoaparata.

Arne Hodalič je po izobrazbi sicer biolog. A dovolj je bila ena odločilna fotografija, ki ga je prelevila iz popotnika v fotografa. "To je fotografija iz Indije, ko sem tam potoval kot neobremenjen popotnik. Ta fotografija je pritegnila nekega urednika, ki mi je takoj ponudil delo, in od takrat naprej me za fotografiranje plačujejo," v šali pove. Katjina ljubezen pa je ulična fotografija. "Ne iščem znamenitosti, midva nisva turistična popotnika; zame so pomembnejši trenutki, ki jih ujamem, svetloba, kompozicija, da se v kadru zgodi nekaj posebnega." Skupaj sta pred časom ustvarila tudi skupni projekt, poimenovan Izginjajoče kulture, pri katerem sta se podala na tiste koščke sveta, kamor niti zagrizeni popotniki ne pridejo.

A takšna potovanja so, kot razkriva Katja, vse prej kot preprosta. "To je daleč od romantike, velikokrat je težko, vidiš stvari, ki te zelo pretresejo. Midva sva recimo nekoč mesec dni živela v begunskem taborišču. To je tudi psihično težko predelati, taka izkušnja te za vedno zaznamuje."

S potovanj si želita prinesti predvsem dobre fotografije, ki jih navadno ponudita različnim revijam ali drugim naročnikom. Katjo navadno pritegnejo ljudje, mimika, ki jo izražajo, in duša, ki se vidi skozi fotografijo, ter dogajanje na ulici. Arne pa najraje dela podvodne fotografije, zelo ponosen je predvsem na svoje arheološke zgodbe. Zelo dobro delujeta tudi kot žensko-moški tandem, ker lahko v nekaterih delih sveta drug drugemu omogočata tako oporo kot varnost pri tem, da posnameta kar najboljše fotografije. A Katja in Arne sta zelo uigran par tudi doma, kjer je njun vsakdan prepojen s fotografijo. Na potovanjih pa se, kot pravita, še posebno dobro ujameta. "Z Arnejem sva si zelo podobna, potovanja so samo pika na i, ko lahko uživava še bolj kot doma." A kot ugotavljata, so prav potovanja po širnem svetu tista, ki nam pokažejo, kako zelo lepo je tudi doma in kako prekrasna je naša dežela.

S potepanj po svetu pa vas bomo ob koncu oddaje povabili še na potep po naši lepi Sloveniji. Predstavili vam bomo aplikacijo Moj izlet, ki nam ponuja ideje za izlete po domovini.