Spoprijemanje z njimi zahteva pogum, odpornost, pogosto tudi pomoč drugih in predvsem ljubezen. Da ta premaga vse, nas je učila tudi nepozabna in vsestranska Manca Košir. Ta njena lekcija in predvsem trdna povezanost pri premagovanju težkih trenutkov pomaga Ladeji Godina Košir in Tini Košir. Ko je svet v začetku maja izgubil izredno žensko, sta onidve izgubili predvsem mamo, prijateljico in sopotnico.

Kot pravi Ladeja, postaja zdaj tisto bistveno, kar je vsadila vanju, čedalje bolj bistro, čedalje bolj jasno, in vse to zdaj opazuje tudi v svojih otrocih. Vez in vrednote se tako prenašajo skozi generacije. Kljub bolečini ob izgubi ljube mame pa obema uspe na ustnicah ohraniti tudi iskren in topel nasmeh. Kot pravi Tina, je to zato, ker je v tem tudi veliko lepega: "Manca nas je učila, tudi s svojo ljubeznijo, iskati, kakor je ona temu rekla, kolateralno lepoto." Življenje je kompleksno in več stvari je lahko prisotnih hkrati, še dodaja Tina Košir. Če se usmerjamo k svetlemu, ne pomeni, da zanikamo tisto, kar je težko, ampak prav nasprotno. To pomeni, da smo bolje opremljeni, da se lahko oprimemo virov, ki nam omogočajo, da gremo skozi težke preizkušnje prisotno in z več življenjske moči.

In ko postane res težko? Ladeja Godina Košir pravi, da se takrat opre na globoko zaupanje, ki ga nosi v sebi, da je vse prav tako, kot je. Družinski "koširizem", po katerem se ravnajo, je: "Vsaka stvar je za nekaj dobra." Ob tem sicer starejša od sester Košir priznava, da je kdaj jezna na ta stavek, a izkušnje so jo naučile, da se ob pogledu nazaj vedno izkaže, da se je tisto, kar se je zgodilo, res moralo zgoditi. Tina pa ob tem razkriva še eno družinsko pravilo: "Ko je problem najhujši, je rešitev najbližja; če rešitve še ni na vidiku, problem očitno še ni tako zelo hud."

Obe sestri tudi priznavata, da ju je življenje že večkrat preizkušalo in ju hkrati tudi oblikovalo. Ladeja se je med drugim že v najstniških letih spopadla z resnimi zdravstvenimi težavami in kljub mladosti dobila jasnejšo sliko o tem, kaj je v življenju res pomembno. Tina pa dodaja, da je pomembno vsak dan negovati tisto, kar nam bo nato kljub težki poti omogočilo ohraniti lahek korak. Za učiteljico joge in meditacije je to predvsem hvaležnost, a pri tem poudarja, da ni treba, da smo hvaležni za vse, v vsakem trenutku pa smo lahko hvaležni za nekaj.

Bolečina je v življenju neizogibna, sklene Tina Košir, trpljenje pa je v našem odzivu na bolečino. In te odzive lahko spreminjamo: "Tudi če smo v otroštvu dobili neoptimalne tovarniške nastavitve, lahko to v življenju spreminjamo." V življenju se učimo do zadnjega diha. Odprtost in radovednost pa je tudi definicija živosti, kot nas je učila neponovljiva Manca Košir.

Da so izgube, žalost in razočaranja del življenja, se strinja tudi psihologinja Tjaša M. Kos, pomembno pa je, da se tega ne ustrašimo, da smo potrpežljivi in predvsem sočutni, najprej sami s sabo. To pa pomeni, da sprejmemo svojo žalost in svojo bolečino, kar je v današnjem hitrem potrošniškem svetu še posebej pomembno. Prepogosto se namreč zgodi, da hočemo trpljenje kar preskočiti, saj nas sodobna družba uči, da je z njim nekaj narobe, pa ni, dodaja Kos.

Kako se spopademo z življenjskimi preizkušnjami, je seveda odvisno od različnih dejavnikov. Ena od dokazano najučinkovitejših strategij pa je po besedah psihologinje socialna povezanost. Tudi njej so v mladosti, ko ji je bolezen vzela vid, najbolj pomagali ljudje, ki so ji bili blizu in so ji bili pripravljeni podati roko. Dejstvo pa je, da so strategije žalovanja zelo individualne, zato je pomembno, da ne iščemo nekega univerzalnega recepta ali navodil. Kako žalovati, bomo morali odkriti v nas samih. Ob tem pa Tjaša M. Kos dodaja še, da bomo pot naprej najlaže našli tako, da bomo stopili v stik s svojimi vrednotami. Tudi ona je podobno kot Ladeja Godina Košir in Tina Košir prepričana, da nam s tem, ko nam izgube nekaj vzamejo, na drugi strani tudi nekaj dajo, več globine, širine in dostopa do drugih dimenzij.

Najhujša možna preizkušnja pa je doletela Doris Kukovičič, ki je morala pred dobrimi tremi leti sprejeti nesprejemljivo, kot pravi sama: izgubo otroka. Matic je bil star 18 let, ko je izgubil bitko z rakom. Doris vez z njim ohranja tako, da piše pisma in mu jih pošilja na izmišljeni elektronski naslov v nebesih. Že takoj v prvem pismu mu je obljubila, da ne bo pustila, da bi jo žalost zlomila. Na to, kako držati tako težko obljubo, pa odgovarja, da enoznačnega odgovora ni. Vsekakor pa si dovoli, da bolečino občuti v vsej njeni razsežnosti. Pisma, ki so izšla tudi v knjižni obliki, pa so postala njena terapija.

Doris je sicer iskala odgovore na vprašanja, zakaj in kako, a je na koncu sprejela, da bodo vprašanja ostala neodgovorjena. Izbrala je pot, da obstaja neki višji načrt in da je pravi odgovor ljubezen. Kot nam je dokazala v oddaji Ah, ta leta!, pa svojo moč dokazuje s tem, da si dovoli biti tudi šibka.

Ko se spoprijemamo z življenjskimi izzivi, se spomnimo, da nismo sami. Podpora družine, prijateljev in strokovnjakov ima lahko ključno vlogo pri premagovanju težav. Prav tako je pomembno, da si vzamemo čas za skrb za lastno duševno zdravje in gradnjo odpornosti, kar nam bo pomagalo, da bomo iz izzivov izšli močnejši in bolj pripravljeni na prihodnje preizkušnje.

Vabljeni k ogledu celotne oddaje: