V Sloveniji naj bi možganska kap vsaki dve uri prizadela enega človeka.

Posledice so lahko hude in trajne, zato sta pravočasno prepoznavanje bolezni in ukrepanje nujna. Dr. Nataša Milivojevič, vodja oddelka nevrološke in intenzivne medicine na Nevrološki kliniki UKC-ja Ljubljana, pravi, da tistemu, ki doživi možgansko kap, sami ne moremo pomagati, lahko pa mu rešimo življenje, če poskrbimo, da ga kar najhitreje prepeljejo na urgenco.

Pomagajo lahko samo v bolnišnicah, saj je CT-slikanje, ki ga je nujno opraviti pred zdravljenjem, trenutno dostopno le tam. Trombolizo ali razgradnjo krvnih strdkov lahko opravijo v kateri koli bolnišnici, mehansko trombektomijo ali odstranitev krvnega strdka pa samo v univerzitetnih kliničnih centrih v Ljubljani in Mariboru.

V Sloveniji imamo sicer vzpostavljen sistem Telekap, ki omogoča, da se zdravniki v oddaljenih bolnišnicah kadar koli posvetujejo z izkušenimi strokovnjaki, specializiranimi za možgansko kap, v UKC-ju Ljubljana.

Cerebrovaskularni insult ali možganska kap je nenadna motnja delovanja dela možganov, ki nastane zaradi bolezni možganskih žil. Največkrat je vzrok kapi nenadna zapora možganske žile, ki jo povzroči krvni strdek. V tem primeru gre za ishemično možgansko kap, saj del možganov ostane brez prekrvitve in dotoka kisika ter postopoma odmre. Redkeje, v približno 20 %, pa žila poči, čemur pravimo možganska krvavitev ali hemoragična možganska kap.

Simptomi možganske kapi se pojavijo nenadoma, vendar niso vedno enaki, ker je lahko okvarjen kateri koli del možganov. Značilna je nenadna, a neboleča motnja funkcije telesa. Vrsta motnje ali motenj je odvisna od tega, kateri del možganov je prizadet. Najpogostejša je ohromelost dela telesa. Hromost leve strani telesa običajno spremlja tudi nezmožnost govora. Ob kapi v malih možganih pride do motenj ravnotežja. Če človek doživi kap v možganskem deblu, je lahko še veliko bolj prizadet, navadno so moteni tudi njegova zavest, razmišljanje, čustvovanje. Kar naenkrat se lahko pojavi na primer zmedenost ali motnja govora, človek ne najde besed ali se mu zatikajo, lahko ima motnjo vida ali ne more premakniti roke, noge ali cele polovice telesa, lahko ima nenadno motnjo ravnotežja.

Čeprav sami ne moremo pomagati, ob možganski kapi šteje vsaka minuta – več časa kot preteče, preden bolnik dobi pomoč, večje so posledice kapi, zaradi katerih lahko tudi umre. Zato je pomembno, da znamo prepoznati najpogostejše simptome, ki kažejo na možgansko kap.

Ker možganska kap udari nenadno, pride kot GROM. Vsaka črka te besede obenem označuje simptom.

G – govor: bolnik popolnoma molči, poskuša se sporazumevati z rokami ali kimanjem. Lahko tudi veliko govori, vendar se izraža nepovezano, nelogično, saj narobe tvori stavke in uporablja besede, ki nimajo smisla. Včasih izgovarja smiselne besede, ki pa so zabrisane, slabo razumljive.

R – roka: bolniku nenadoma ohromi ena stran telesa, največkrat sta to roka in noga skupaj. Z roko ne more več držati predmetov, zaradi šibkosti noge pa pade na tla. Ko mu rečemo, naj dvigne roke in noge, bo to storil samo na eni strani.

O – obraz: Ustni kot na eni strani postane priostren, negiben, povešen. Po navadi se to zgodi na isti strani kot šibkost okončin. Obraz se zato spremeni. Hkrati se večkrat opazi, da so oči obrnjene v nasprotno stran kot šibkost obraza.

M – minuta: pri možganski kapi šteje vsaka minuta. Ukrepati moramo zelo hitro, saj z vsakim odlašanjem povečujemo možnost trajne možganske okvare. Takoj je treba poklicati reševalce na 112 in povedati, da ste ob bolniku, ki je verjetno doživel možgansko kap.

Čeprav so omenjeni simptomi najpogostejši, se možganska kap včasih lahko kaže tudi drugače, na primer z začasno izgubo vida, govora, nezmožnostjo požiranja. Včasih gre samo za prehodno motnjo, kar pomeni, da se ena žila malo zamaši in potem spet odmaši. Če simptomi izginejo v 24 urah, je to prehodni ishemični napad. Takrat se simptomi popravijo brez posledic, vendar so opozorilo, da imamo resne zdravstvene težave, zaradi katerih smo ogroženi, da nas res lahko zadene kap. Obiskati moramo zdravnika, da ugotovi vzrok in poskuša žilo očistiti, vstaviti žilne opornice in predpiše zdravila.

"V akutni fazi življenje bolj ogrozi možganska krvavitev, ki je pogosto usodna, ker se zaradi mase krvi možgani v lobanji stisnejo, zaradi česar se prekinejo življenjske funkcije. Če pa je možganska krvavitev manjša, se pogosteje lahko bolje izteče kot ishemična možganska kap, saj se prizadeto možgansko tkivo lahko bolje popravi kot pri ishemični kapi, kjer je poškodba za del možganov, ki je ostal brez kisika, veliko bolj nepovratna. Zdravljenje obeh je seveda različno. Zamašeno žilo je treba odmašiti, pri krvavitvi pa je treba poskrbeti, da popusti pritisk na možgane," pojasnjuje nevrologinja Nataša Milivojevič.

Možganska kap prizadene tako tistega, ki jo doživi, kot njegove svojce. Tako je bilo tudi pri Pavletu Rogelji, ki po kapi ni mogel več opravljati svojega poklica, zaradi spremenjenega življenjskega sloga pa je izgubil številne prijatelje. Breme kapi je pretrgalo njegov zakon, a si je življenje po kapi osmislil na novo: s skrbjo za zdravje, redno vadbo, pomočjo sinu v delavnici in skrbjo za vnuke. Veliko časa preživi s svojimi "kapniki", kot se šaljivo imenujejo člani Združenja bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo (CVB), ki imajo klube po vsej Sloveniji.

Podpredsednica združenja Tatjana Erjavec, ki je vrsto let delala na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije Soča, pravi, da so taka podporna združenja nujna, saj so bolniki in njihovi svojci po končanem zdravljenju pogosto prepuščeni samim sebi, saj za oskrbo bolnikov po možganski kapi, takrat ko njihova bolezen postane kronična in morajo z njenimi posledicami živeti naprej, ni ustrezno poskrbljeno.

Združenje deluje na treh ravneh; najprej gre za "opolnomočenje bolnikov, da dobijo skupaj s svojci dobre informacije o bolezni, posledicah in življenju s to dolgotrajno boleznijo. Drugo področje so naši programi, ki jih izvajamo v 26 klubih po Sloveniji in s katerimi poskušamo bolnikom omogočiti, da vzdržujejo stopnjo telesne zmogljivosti, ki so jo dosegli po rehabilitaciji. Pomembno je tudi druženje, ki pomeni ustvarjanje novih socialnih stikov, še posebno pa ozaveščanje – vendar ne samo o dejavnikih tveganja in prvih znakih možganske kapi, ampak tudi o tem, da bolniki s trajnimi posledicami možganske kapi resnično potrebujejo vseživljenjsko pomoč in oporo, a ne samo oni, ampak tudi njihovi svojci. Kajti zavedati se moramo, da posledice možganske kapi niso samo okrnjeno gibanje in govor, ampak številne druge, predvsem kognitivne posledice, ki jih pravzaprav ne vidimo."

Obe zdravnici ter specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine Zdenka Topolić iz zdravilišča Thermana Laško, ki je eno izmed slovenskih zdravilišč, kamor pošljejo bolnike po zdravljenju v bolnišnici, pravijo, da je rehabilitacija lahko zelo uspešna, saj jo izvaja posebej izurjen strokovni tim delovnih terapevtov, fizioterapevtov, logopedov, psihologov, dietetikov in zdravnikov različnih specializacij, ki izvajajo skupinsko in individualno rehabilitacijo. Ta navadno traja dva tedna, njen cilj pa je bolnika pripraviti na vrnitev v normalno življenje. Po zdraviliški rehabilitaciji je na vrsti še rehabilitacija v URI Soča in številni, zlasti mlajši bolniki, se lahko vrnejo tudi na svoje delovno mesto.

Žal pa ni vedno tako. Nekateri okrevajo le delno ali ostanejo hudo funkcionalno prizadeti. Naša družba še ni našla dobre rešitve za bolnike, ki ostanejo tako prizadeti, da jim zdravljenje in rehabilitacija ne moreta več pomagati in so za vedno ostali delno ali popolnoma odvisni od tuje pomoči. "Če teh bolnikov svojci ne prevzamejo v svojo oskrbo, jih po tem, ko je zdravljenje končano, iz bolnišnice nimamo kam premestiti. Vsekakor bi morali omogočiti več kapacitet za rehabilitacijo, poskrbeti za negovalne bolnišnice in tudi opolnomočiti ljudi v domačem okolju," pravi Nataša Milivojevič, ki obenem vsem polaga na srce, naj bomo prijazni in skrbni do sebe, saj bomo le tako lahko zmanjšali možnost, da utrpimo možgansko kap.

Vabljeni k ogledu celotne oddaje Ah, ta leta!