Dobrodelnost ni nova "pogruntavščina". V antiki se je pričakovalo, da bogatejši financirajo javne gradbene projekte in ustanavljajo socialne sklade za najšibkejše. Takšne donacije pomenijo civiliziranost. Po egipčanski Knjigi mrtvih si vladar lahko zagotovi pot v nesmrtno življenje samo z reševanjem težav najrevnejših.

Za ustanovitelja moderne filantropije velja ameriški jeklarski magnat Andrew Carnegie. Po svoji dobrodelnosti je dobro znan še en ameriški industrialec, John Davison Rockefeller. Z njima so se vzniknile dobrodelne fundacije, ki so vodene podobno kot korporacije. Carnegiejeva in Rockefellerjeva delujeta še danes.

Korporativno vodena dobrodelnost prinaša več težav kot rešitev. Profesor Rob Reich s Centra za filantropijo in civilno družbo Univerze v Stanfordu v Združenih državah Amerike pravi, da je filantropija oblika moči, ki nima odgovornosti in je obrnjena v donatorja, ta pa zaradi svoje dobrodelnosti vedno uživa obilne davčne prednosti. Največja kritika moderne dobrodelnosti, ki jo izvajajo velike mednarodne fundacije, je, da na noben način ne spreminjajo neenakosti in ne sveta na bolje, ampak utrjujejo trenutni družbenoekonomski sistem, kjer ima en odstotek najbogatejših v lasti toliko kot polovica najrevnejšega prebivalstva na svetu.

Odpravljanje revščine v resnici sploh ni na "seznamu" dobrodelnih fundacij. V ZDA, ki veljajo za najbolj dobrodelno državo na svetu po količini sredstev, vloženih v dobrodelne namene, na primer deluje več kot 90.000 dobrodelnih organizacij, a jim po desetletjih dela še ni uspelo spremeniti niti najosnovnejših razmer za najrevnejše prebivalce. Poleg tega so ustanovitelji fundacij po navadi najpremožnejšimi posamezniki, ki so svoje bogastvo pridobili z neetičnimi poslovnimi praksami.

Kritika moderne filantropije ne pomeni, da družba vendarle ne potrebuje tudi nevladnih humanitarnih organizacij. Njihov vpliv je namreč lahko neprecenljiv pri delovanju v lokalni skupnosti, pri spodbujanju posameznikov in skupin, da naredijo "premik". Ta je lahko tudi sprememba zakonodaje, torej boljša sistemska rešitev za vse.

Dobrodelnost je tudi preprostejša oblika pomoči, taka, kjer "navaden" človek pomaga drugemu "navadnemu" človeku. In pri tem smo v Sloveniji zares dobri – če samo pomislimo na gasilska društva. Tudi svetovna statistika pravi, da največ pravzaprav podarijo družine in posameznike t. i. srednjega družbenega sloja. Tu ne gre samo za denar, ampak za čas, znanje ali spretnost.

Opravljenih je bilo več kognitivnih raziskav o tem, zakaj in kako pomagamo sočloveku. Ena od teh pravi, da nas v resnici bolj osreči, če "zapravljamo" za druge, kot če "zapravljamo" zase.

Morda je konec leta čas, da preizkusimo, ali izsledki raziskave veljajo tudi za nas. Postati prostovoljec namreč sploh ni težko. Za začetek lahko kliknemo na Slovensko filantropijo.