Ni iz trte izvita misel, da je smeh pol zdravja. Ameriški komedijant Bob (Lester) Hope, ki se je rodil 29. maja 1903 v Londonu, je ljudi razveseljeval s humorjem, bil pa je tudi uspešen igralec, plesalec in pisatelj. Igral je na Broadwayu in imel menda najdaljšo kariero na televiziji, ki jo je nadaljeval po radijski. Bil je član neprofitne organizacije United Service Organization (USO), v okviru katere je od leta 1941 do 1991 zabaval ameriške vojake.

Uspehi na odrskih deskah so mu omogočili bogato radijsko in televizijsko kariero
Že pri 12 je zaslužil prvo žepnino z igranjem na ulici, petjem in plesom. Sodeloval je na več plesnih tekmovanjih, leta 1915 pa zmagal s posnemanjem Charlieja Chaplina. Nekaj časa si je služil kruh tudi kot mesarski pomočnik in električar. Zatem se je vpisal na plesni tečaj in začel delovati v svetu zabave. Najprej je nastopal z Georgeem Byrnom kot siamski dvojček, nato pa je po nasvetu prijateljev začel samostojno pot, saj naj bi bil sam bolj zabaven.

Po letu 1929 je nastopal pod umetniškim imenom Bob po dirkaču Bobu Burmanu ali preprosto zaradi tega, ker Bob zveni lepše kot Lester. Na začetku kariere je skupaj z ženo Dolores nastopal v vodvilih (krajša lahkotna komedija s pevskimi vložki) na Broadwayu. Leta 1934 je za kratek čas nadaljeval delo na radiu v serijah Woodbury Soap Hour, zatem pa za deset let podpisal pogodbo za izvajanje The Pepsodent Showa, ki je postal najbolj poslušan radijski šov v državi. Kariero je gradil na radiu vse do leta 1950, ko je ta medij malo zasenčila televizija, kamor je odšel tudi on. Na NBC-ju je naredil številne oddaje in bil eden izmed prvih, ki je začel uporabljati kartice za branje na televiziji. Dve božični oddaji je snemal celo v Vietnamu, in sicer leta 1970 in leto pozneje pred vojaško občinstvo, ravno v času, ko je bila vojna na vrhuncu. Oddaje so bile predvajane v najbolj gledanem terminu, zato si jih je ogledalo več kot 60 odstotkov gospodinjstev.

Med vojnami je s komičnimi predstavami zabaval vojake in bil za to tudi odlikovan
V okviru USO-ja je Hope zabaval vojake od leta 1941 do 1991. Skupaj s potniki se je kot prostovoljec vkrcal na ladjo RMS Queen Mary, ko se je leta 1939 začela druga svetovna vojna, in zabaval potnike. Prvi šov v okviru USO-ja pa je izvedel maja 1941 v Kaliforniji in potem vse do konca vojne zabaval vojaške enote - tudi pozneje v vietnamski in korejski vojni, libanonski civilni vojni, iransko-iraški vojni in v letih 1990-1991 v zalivski vojni. V 50 letih v USO-ju je skupaj z ekipo odšel na 57 turnej po svetu. Do vseh, ki so delali v vojski, je imel zelo visoko spoštovanje. Rad je šel kamor koli, saj je vedel, da se bodo sprostili in zabavali le med njihovimi zabavnimi nastopi. Med vietnamsko vojno je imel kar nekaj težav, da je prepričal izvajalce programa, da so odšli z njim. Tudi nekaj predstav je bilo ukinjenih ali pa so bile izvedene na skrivaj. Hope je zaposlil v USO-ju tudi nekaj družinskih članov, in sicer ženo Dolores in vnukinjo Mirando.

Na USO-turnejah je igralcem izrecno prepovedal, da bi jokali, kar je bilo včasih izredno težko, glede na to, da je bilo v vojnem stanju včasih zelo hudo, še posebej ko so videli toliko trpljenja. Vztrajal je, da so vedno nasmejani in dobre volje, saj so prav iz tega razloga tam. In potem je prav on to pravilo prekršil. Med obiskom v bolnici se je ustavil pri vojaku, ki je bil dva meseca v komi. Ko je stopil do njegovega ležišča, je ta odprl oči in rekel: "Živijo, Bob Hope!" Moral je zapustiti bolnišnico, da niso videli njegovih solz. Pisec scenarijev za predstave je zapisal, da občuduje Hopa pri njegovem delu, v katerega vloži neizmerno veliko truda in energije. Marsikdo ne bi nikoli mesece in mesece zdržal ob takem tempu. Leta 1997 ga je predsednik Bill Clinton imenoval za častnega veterana in ob izročitvi povedal, da je predal že mnogo nagrad, ampak še nobene ni predal s takšnim spoštovanjem do prejemnika.

Na televizijskih zaslonih in filmskih platnih ga lahko vidimo v več kot 70 vlogah
Med letoma 1934 in 1972 je blestel v filmski karieri, saj je nastopil v več kot 70 filmih. Hope je s studiom Educational Pictures v New Yorku podpisal pogodbo za šest kratkih filmov. Prva je bila komedija Going Spanish (1934), vendar s filmom ni bil zadovoljen, zato je z njimi sodelovanje prekinil, vendar je kmalu podpisal pogodbo z Warner Brothersom. Čez dan je snemal filme, zvečer pa igral na Broadwayu. Po podpisu pogodbe s Paramount Pictures se je preselil v Hollywood. Zaigral je v filmu The Big Broadcast of 1938. Skladba iz filma Thanks for the Memory je pozneje postala njegova blagovna znamka.

Kot filmska zvezda je bil najbolj znan po komedijah My Favourite Brunette in t. i. Road movies, v katerih je igral z Bingom Crosbyjem in Dorothy Lamour. Serija je štela sedem filmov, ki so nastali med letoma 1940 in 1962. Hope je spoznal Lamour, ko je pela v nočnem klubu v New Yorku in jo povabil na turnejo v okviru USO. Hope in Lamour sta bila dolgoletna prijatelja in ona je ena izmed igralk, ki je zelo povezana z njegovo filmsko kariero. Delal je tudi s Katharine Hepburn, Hedy Lamarr, Lucille Ball, Rosemary Clooney, Jane Russell in Elke Sommer.

Po smrti prijatelja Binga Crosbyja se je za nekaj časa zaprl v osamo
Po realizaciji TV-serije Road to Singapure se je Hopova televizijska kariera za nekaj časa končala in sledila je dolga in uspešna filmska kariera. Po 11-letni prekinitvi s televizijo sta Hope in Crosby posnela še zadnji del serije t. i. Road filmov, in sicer The Road to Hong Kong, v katerem je namesto Lamour igrala Joan Collins, saj sta menila, da je Lamour prestara, da bi odigrala ta del. Hope je med letoma 1938 in 1972 igral v 54 celovečernih predstavah, tudi z manjšimi vlogami, prav tako v kratkih filmih. Z Bingom Crosbyjem je želel posneti še zadnji film serije t. i. Road movies, vendar je umrl tik pred snemanjem. To ga je tako potrlo, da dneve in dneve ni zatisnil očesa. Ob njegovi smrti je doživljal najtežje trenutke svojega življenja.

Proti koncu kariere so se pojavile težave z vidom, zato ni več videl brati kartic. Leta 1993 je praznoval 90 let in tri leta pozneje oznanil, da bo končal 60-letno pogodbo z NBC-jem in v šali dodal, da bo od zdaj naprej svobodni agent. Zadnja televizijska oddaja Laughing with the Presidents je bila posneta novembra 1996, vendar ni bila preveč odmevna. Zadnjič pa se je pojavil na televiziji 1997 v enem izmed oglasov.

Številne nagrade so potrdile, da je bil med občinstvom zelo priljubljen
Bob Hope je v svoji karieri prejel za svoje delo približno 2.000 nagrad – oskarjev, državnih priznanj za zasluge državi, ki so mu jih podelili predsedniki John F. Kennedy, Lyndon Johnson, Bill Clinton, kraljica Elizabeta II. Med letoma 1941 in 1978 je prejel 14 nagrad Academy Award za odrske in televizijske vloge. Po njem so poimenovali tudi tri gledališča, in sicer v Londonu, Kaliforniji in Dallasu, letališče v Burbanku, ladjo, letalo idr. V Guinnessovo knjigo se je uvrstil zaradi najdaljše pogodbe pri eni televizijski hiši – z NBC-jem je sodeloval 61 let in zaradi največjega števila prejetih nagrad. Bil je tudi eden izmed najbogatejših televizijskih zvezd glede na zaslužek, in to med prvimi desetimi na lestvici med letoma 1941-53.

Filmi, kot sta The Cat and the Canary (1939) in The Paleface (1948), so bili s finančnega vidika zelo uspešni in bili tudi dobro ocenjeni. Sredi 40. let prejšnjega stoletja pa je z delom na radiu postal eden izmed najuspešnih komedijantov v ZDA. Ko je Paramount nameraval ukiniti produkcijo Road filmov leta 1945, je dobil 75.000 pisem v znak protesta. V 70. je začela njegova popularnost med vojaki upadati, poleg tega se je začela doba filmske industrije. Tudi Nancy Reagan ga je označila za najbolj častnega Američana in najboljšega šaljivca.

Oboževal je golf
Hope je imel tudi kratko boksarsko kariero, v kateri je dosegel tri zmage in en poraz. Hope je bil tudi navdušen golfist, ki je odigral več kot 150 turnirjev na leto. Nad igro se je navdušil, ko je igral v Winnipegu. Golf klub je postal sestavni del njegovih stand up nastopov na televiziji in v USO-šovih. V televizijski oddaji z Jamesom Stewartom je igral proti takrat dveletnemu Tigru Woodsu. Leta 1995 pa mu je uspelo zbrati tri predsednike, in sicer Geralda Forda, Georgea H. W. Busha in Billa Clintona, da so skupaj igrali golf.

Z Dolores Hope sta bila poročena 69 let
Z Dolores Reade, ki je bila tudi njegova soigralka na Broadwayu, se je poročil leta 1934 in bil z njo poročen 69 let. Bila je ljubezen na prvi pogled in že po treh mesecih sta se poročila. Posvojila sta štiri otroke; Lindo, Tonyja, Noro in Kelly, tako da so njuno življenje obogatili tudi vnuki. Poleg družine pa sta bila oba predana svojemu delu. Dolores se je bolj posvečala pevski karieri, vendar je del svojega življenja namenila tudi skrbi za otroke. Ves čas je podpirala moža in se mu pridružila tudi na turnejah, ko je po različnih koncih sveta pripravljal predstave za vojake. Najbolj pa ji je bil hvaležen za podporo ob izgubi prijatelja Binga Crosbyja.