V preteklosti je bilo za menstruacijo več poimenovanj: ženska nevola, mesečno vrejmen, svojo vrejmen; mèsečina, mejsečno perilo (Prekmurje); teta z rdečo kapico, ma rdečo, cigl vozi (Haloze); perilo, krvavi, tota pa ciga nosi, urezala se je – izraz so uporabljali predvsem moški, bolna, ima svoje stvari, perioda, si tisti klump dobila (Prekmurje, Podravje). Da je menstruacija, kri in z njo ženska, veljala za nečisto in umazano, kaže ostanek nekdanje prekmurske šege, ko ženska v času menstruacije ni smela sejati pšenice, da ne bi bil pridelek postal snetljiv. Verjeli so, da je ženska v času menstrualnega ciklusa lahko uročila dete, zato je k njemu smela pristopiti le z besedami: "Fuj te boj," kar je pomenilo, da otroku ne more škodovati.

Sorodna novica Razbijanje tabuteme: kako je zgodba o menstruaciji tudi zgodba o inventivnosti in aktivizmu?

Nekatere ženske so imele bolečine, ki so jih blažile s čaji, žganjem in tiste dneve niso fizično delale. Premočne krvavitve so zdravile z različnimi naravnimi zdravili in zelišči, včasih so povprašali tudi babico za pomoč. Neredno menstruacijo so 'zdravile' z različnimi zelišči, pile so rdeče vino; za umiritev krvavenja so nemalokrat pile žganje. Menstrualno obdobje je velikokrat pomenilo nedotakljivost žena, saj možem niso dovolile spolnih odnosov.

Védenje o menstruaciji
V času med obema svetovnima vojnama se o menstruaciji ni govorilo. "Bila sem stara kakšnih osem, devet let, pa sem videla sosedo skozi kuhinjsko okno, ko je plezala po lestvi. Imela je krvave noge in sem vprašala mamo: 'Mama, zakaj imajo Trejza krvave noge, pa bedre, pa vse?' Ko je šla po lestvi navzgor, čeprav je imela široka krila, ji je tekla kri, ko je stopala, je bilo vse krvavo. Pa ne, da bi mi mati razložila, skregala me je: 'Kaj pa gledaš! Ko boš ti toliko staro, boš tudi krvave noge imelo!'"

Moški so se velikokrat iz menstruacije norčevali. Matere svojim hčerkam o tem niso govorile; redke so s svojimi hčerkami o tem spregovorile in jih poučile. O menstrualnem ciklu so dekleta pogosto izvedela od starejših deklet, iz knjig ali v šoli. Kolikor se je dalo, so ženske skrivale menstruacijo pred otroki in ostalimi družinskimi člani. "O menstruaciji mi je govorila mama: 'Da se ne boš ustrašila, boš cvetela kot jablana, enkrat na mesec.' Spominjam se, da mi je tako govorila."

Vložki
Vložki za enkratno uporabo so se na ameriškem tržišču pojavili leta 1920. Leta 1923 podjetnik Franc Kocjančič s trgovcem Francem Gutmanom ustanovi družbo Kocjančič & Drug v Domžalah oziroma Viru, v kateri začnejo pakirati sanitetne izdelke in izdelovati damske vložke iz več različnih kakovosti: vložke iz vate in gaze, pletene vložke in vložke, sešite iz frotirja. Leta 1927 se pojavi vložek iz vate in opleten z bombažno mrežico, izdelan na ročno gnanem stroju. V katalogu družbe K&D je bila pred drugo svetovno vojno ženskam na voljo široka paleta damskih higienskih artiklov.

Sorodna novica Marodiranje: kako in tudi zakaj je menstrualna kri pronicala v javni prostor galerije

Vendar za Pomurje nimamo podatkov, da bi takšne vložke ženske kupovale pred drugo svetovno vojno, pa tudi takoj po njej ne. V Prekmurju, Podravju in na Kozjanskem so vložkom rekli: krpe za spodnji obraz, krpe, plenišče, pojazi, pinte, binte, vložek. Ženske so si vložke šivale same, matere hčeram ali izbrane šivilje. V 30. letih 20. stoletja so v mestnem okolju uporabljali flanelaste vložke iz dveh delov: vložka in pasu (na katerega so nataknile vložek). Konec 40. let 20. stoletja, po drugi svetovni vojni, so si posameznice šivale vložke na delovnem mestu, za strojem v tovarni Mura:

"Ko so imele menstruacijo, so imele vložke. To je bilo tistega časa, ko sem hodila v Muro. V Muri si je tudi vsaka za sebe zašila vložek od odpadov, flanele. Jaz sem si tudi sama šivala vložke. Iz tistega materiala, ki je bil v Muri, so bili vložki boljši, bolj kompaktni. To smo tam šivale na skrivaj; štiri plati flanela, tisto, kar si skupaj zašila, si na sredi pustila odprto in tam si dala noter vato, coto. To si z gumbi pritrdil na pas. Moja mama si je tudi sama doma šivala vložke; mehki material je vložila v črn vložek, črno bombažno platno. Pri črnem platnu si lahko prikril kri, ni se videlo tako zelo kot na beli podlagi. Vložek je imela pritrjen na pašček."

Šivilje so šivale menstrualne hlačke iz porhanta. Ker vložkov ni bilo mogoče kupiti, so se znašle tako, da so uporabile kose raztrganih srajc. Za vložek so si same zlagale blago in ga vstavile med nogami. Po ustnem izročilu so si nekdaj pomagale na različne načine, tudi s predpasnikom, ki so ga namestile med noge. Od 50. let 20. stoletja dalje so vložke ženske že kupovale v Murski Soboti. Posamezni možje na podeželju (velja za izjemo, ne pravilo) so svojim ženam kupovali vložke v trgovini. Še konec 80. let 20. stoletja so trgovke na podeželju strankam vložke zavijale v papir z namenom, da so prikrile artikel.

Krvave spodnje hlače so ženske namakale v mrzli vodi; vložke so prale in sušile naskrivaj, na podstrešju, ločeno od ostalega perila, na štedilniku, v posebnem loncu. To intimno opravilo so skrivale pred moškimi in sosedi.

Higiena ob menstruaciji
Kmečke ženske v 30. letih 20. stoletja niso nosile spodnjih hlač, zato je menstrualna kri tekla po nogah navzdol. Kasneje so nosile gor vrezane lače, med nogami razklane hlače. Te so poskušale zvezati tako, da bi čim manj teklo po nogah. Če je imela ženska močno menstruacijo, je kar torila po cesti. Velikokrat je bilo opaziti menstrualno kri na tlaku v cerkvi, kjer so stale ženske med mašo. V času menstruacije so imele ženske oblečene več spodnjih kril, spodnjih hlač pa niso nosile.

"To je bilo nekje med 1950 in 1960. Eden je umrl, pa so ga nesli v kapelo, tam je maša bila. Sedem v klop, poleg mene sede ena ženska. Sem si mislila: 'Kdaj bo že maše konec?' Imela je verjetno pet jank spodaj, ali smrdela kak nevola! Imela je spodnja krila, ki so se videla izpod zgornjega črnega krila. Na glavi je imela zvezan robec tako, kot so ga nosile stare ženice. Ko je vstala, sem zagledala madež. Takrat sem prvič to videla. Pa sem si mislila: 'Kaj ona tega ni opazila?' Ženska, kot kaže, ni nosila spodnjih hlač. Jaz sem imela tak občutek. Pa ni bila stara ženica, ne vem, ali je imela 40 let."

Zagotovo je bilo v času menstruacije ženskam neprijetno tudi ob mlatitvi, ko je bilo potrebno težko fizično, s hitrim tempom v sinergiji z ostalimi delati v vročini in prahu. "Včasih je menstrualna kri prišla skozi in so se fantje posmehovali. Ko sem imela menstruacijo, nisem šla rada med ljudi, na veselico pa sploh ne. Še v cerkev nisem šla takrat rada. Oče mi je večkrat dejal: 'Če tega ne bi imela, te še vrag ne bi mogel ukrotiti.'"