Med arheološkimi testnimi izkopi na trasi tretje razvojne osi v Podgorju pri Slovenj Gradcu so v zadnjem testnem jarku 4. marca leta 2022 odkrili miljni kamen z napisom, v neposredni bližini pa še ostanke rimske ceste. Ta poteka skozi redko poraščen gozd na vzpetini v Mislinjski Dobravi, severno od Podgorja pri Slovenj Gradcu. Cesta je bila sestavljena iz dobro utrjenih prodnikov in peščene gline ter široka do 6 metrov. Miljni kamen so našli na globini približno 50 cm, kar dodatno potrjuje antično cestno infrastrukturo na tem območju.

Marmornati miljnik ni popolnoma ohranjen, saj mu manjka približno tretjina nosilca, površina je grobo odklesana. Napis je skoraj v celoti čitljiv, poškodovane so le skrajne črke. Te so neenakomerne in razmeroma nepravilne. Ločilna znamenja v obliki pik so bila uporabljena, a niso več povsod očitna.

Transkripcijo, prevod in komentar, ki ga navajamo v nadaljevanju, je naredila dr. Julijana Visočnik.

Imp(erator) Caes(ar), div[i] Severi nep(os), d[i]vi Antonini M[a]g(ni) fil(ius), M(arcus) Avr(elius) Sev[e]r(us) Alexander [A]vg(ustus) Pius Fel(ix), p[ontifex] [maximus], trib(unicia) p(otestate), co(n)s(ul)

Prevod:
Vladar Cezar, vnuk božanskega Severa, sin božanskega Antonina Velikega, Mark Avrelij Sever Aleksander Avgust pobožen, srečen, najvišji svečenik, tribun, konzul.
Aleksander Sever je bil zadnji vladar severske dinastije, ki je v Rimu vladala od leta 193 dalje. Obdobje Severov (Septimij Sever, Geta, Karakala, Elagabal, Aleksander Sever) je bilo gospodarsko stabilno, vladarji so uvajali nove davke in zmanjševali privilegije aristokracije.

Aleksander Sever je bil razglašen za cesarja pri 14 letih in je vladal pod močnim vplivom matere Julije Mameje. Zavzemal se je za pravne reforme in sodelovanje s senatom, vendar ni bil uspešen vojaški voditelj. Njegova nesposobnost pri spopadih z Germani je vodila do njegovega umora leta 235, s čimer se je začelo obdobje politične krize v rimskem imperiju.

Miljnika ni mogoče natančneje datirati, omejimo se lahko na čas vladanja cesarja Aleksandra Severa (222–235).

Miljnik – simbol politične lojalnosti
Miljniki so bili kamniti označevalci ob rimskih državnih cestah, ki so omogočali vpogled v oddaljenost od izhodiščne točke, hkrati pa nam napisi na njih omogočajo prepoznavo odgovornih oseb za gradnjo ali obnovo ceste. V provinci Norik, kamor je spadala tudi današnja Koroška, so bile izhodiščne točke največkrat municipiji in kolonije. Podoben sistem je bil v rabi tudi ponekod v Galiji in Afriki.

Poleg označevanja razdalj so miljniki pomemben zgodovinski vir, saj pomagajo pri rekonstruiranju rimskih cest in spremljanju gradbenih posegov na njih v različnih obdobjih.
Miljniki pa niso bili namenjeni le za praktične potrebe, temveč tudi za politično propagando. Cesarji so jih pogosto uporabljali kot sredstvo za utrjevanje svoje moči in prestiža. V 1. polovici 3. stoletja se je njihova vloga še bolj spremenila – postali so predvsem simbol politične lojalnosti, saj je bilo v nestabilnih časih ključno predvsem javno izkazovati pripadnost vladarju.

Kamnit pričevalec cesarske moči
Na območju Celeie je bilo do leta 2022 znanih 30 rimskih miljnikov, večinoma so datirani v 2. in 3. stoletje. Na miljnikih so bila izpisana imena cesarjev, ki so cesto zgradili ali obnovili, pogosto z natančno titulaturo, kar je poudarjalo njihovo oblast.

Kot je pri objavi o novoodkritem koroškem miljniku zapisala dr. Julijana Visočnik, sta bili gradnja in obnova cest ključni za rimski imperij, zlasti pod cesarji, kot so Avgust, Trajan, Hadrijan in Karakala.

Prvi miljni kamni v Noriku segajo v čas cesarja Trajana, sledijo Hadrijanovi, miljniki Antonina Pija in največ Septimija Severa. Poleg arheoloških najdb antični viri, kot so Tabula Peutingeriana ter itinerarja Antonini in Burdigalense, dodatno osvetljujejo potek rimskih cest na tem območju.

Pomembne poti, kot sta noriška glavna cesta in jantarna pot, so omogočale trgovanje in premike legij. Večina miljnikov ni ohranjenih na prvotnem mestu, saj so jih pogosto uporabili kot gradbeni material. V 3. stoletju so bile obnove cest predvsem v donavskih provincah, kar kaže na njihovo strateško vlogo v času vojaških pohodov ilirskih vladarjev.

*Saša Djura Jelenko je muzejska svetnica, arheologinja v Koroškem pokrajinskem muzeju.