v tujini.

Klekljati se je sicer naučila v otroštvu, šest let nazaj pa se je odločila, da bi veščine rada dopolnila. Vpisala se je v šolo klekljanja, kjer je osvojila toliko različnih vzorcev čipke, da si je pridobila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo za izdelovalce čipke.

Rada vidim, da nekaj novega nastaja izpod mojih rok
"Del vzorca za prtiček sem vzela kot osnovo in iz črne niti izdelala uhan," doda gospa Valerija, ko pojasnjuje, kateri projekt ima trenutno v delu. Potem pokaže že izdelani uhan, ki čaka na svoj par. Videti je, da bodo, čeprav izdelani iz čipke, uhani narejeni v skladu s trenutnimi trendi, moderni, takšni, ki bi se lepo podali večerni toaleti. Dopolni, da je vzorec sicer iz knjige “Klekljarski drobižki”, ki jo je izdala Čipkarska šola Idrija. Pokaže še čudovito zapestnico v zlatorjavem tonu, ki jo je izdelala za vnukinjo. Tudi ta razkrije občutek za interpretacijo elementov, značilnih za znane kreatorje, kar skozi čipko. Dejstvo, da mlade gospodične z veseljem nosijo tak nakit, je gotovo svojevrstna potrditev ustvarjalne babice.

Prek Čipkarske šole Idrija je sodelovala tudi z oblikovalko Majo Štamol Droljc, izdelala je čipko za eno izmed njenih kreacij. Sodelovala je tudi pri predstavitvenem filmu o Idriji, kot posebna odposlanka pa je, da bi predstavila našo čipko, odpotovala tudi v Francijo.

Specifično življenje v Idriji
"Življenje v Idriji je bilo včasih težko, pa ga ne bi zamenjala za drugega," še doda sogovornica. Mame, ki niso hodile v službe, so z izdelovanjem čipke tudi nekaj malega zaslužile in tako nekoliko podprle družine, ki so bile na področju naseljene predvsem zaradi zaposlitvenih možnosti v rudniku.

Valerija je z delom začela že pri petnajstih letih, potem pa se je zaradi zdravstvenih težav s sladkorno boleznijo predčasno upokojila. Pred

nekaj leti so ji vstavili inzulinsko črpalko, po tem posegu se počuti veliko boljše, kot da bi začela znova. Poleg klekljanja jo navdihujejo tudi okoliški hribi, na katere se povzpne v prostem času. Dvakrat je bila tudi na Triglavu. Pri svojih petinšestdesetih letih je lahkotna, polna ljubezni do življenja, iz nje pa seva toplina.

Žensko druženje na ulicah
Pred pol stoletja je bilo v navadi, da so se skorajda vse deklice, nekje v tretjem razredu osnovne šole, vpisale v šolo klekljanja, pridružili pa so se jim tudi nekateri fantje. "Naše stare mame so vse klekljale, zato smo se želele naučiti tudi me," pravi gospa Valerija. Vsaka mlada ženska, ki se je poročila, si je morala izdelati komplet rjuh, opremljenih s čipko.

Še danes se rada spomni, da so se ženske v Idriji, v poletnem obdobju dobile kar na ulici, celo pred blokom. Tja so si prinesle punklje, kakor rečemo blazinicam za klekljanje in so ob lepem vremenu ves čas ustvarjale, prav vse do večera. "Mama je izdelovala rjuho, jaz pa okraske za blazinice," je dodala. Ob izdelovanju so tudi klepetale in tako izmenjale tekoče novice. Klekljarice -gospe, ki so se desetletja pridno učile te stare veščine vozlanja niti, so bile v skupnosti posebej spoštovane.

Začetne veščine nekje v 30 urah
Čipkarsko šolo v Idriji vsako leto obiskuje okrog 400 otrok in mladostnikov in 150 odraslih udeležencev. Med mlajšo generacijo je vedno tudi približno dvajset fantov. Odrasli udeleženci pa se v idrijsko šolo kleklanja vozijo iz vse Slovenije, celo iz tujine. Znanje o izdelovanju različnih vzorcev pridobijo na tečajih, potem pa je potrebno veliko vaje, da si gibe zapomnijo, pravijo poznavalke čipke. "Za popolnega začetnika bi na primer zadostovalo 30 ur v katerih bi se naučil samostojno sklekljati enostavno idrijsko čipko. Sicer pa je učenje klekljanja dolga zgodba, ki se meri v letih," je pojasnila Metka Fortuna, vodja Čipkarske šole Idrija.