Pravi, da mu zato manjka nekaj let. Po vrnitvi domov se je lotil tudi zbiranja spominov, predvsem v fotografijah in razglednicah:

“Morate vedeti, da je leta 1955 imela cela Slovenija 15 000 vozil, torej motornih vozil. Danes jih ima verjetno več Vižmarje Brod, ta kompleks. Tukaj je vozil avtobus, redna proga Cerklje–Ljubljana, in mulci smo mu rekli žužek. In ko je oče od tu hotel v Ljubljano, sem skozi okno pogledal – ceste so bile makadamske, – se je kadilo kot hudir. Tam pri cerkvi se je zakadilo, pa sem rekel, oče avtobus gre, zdaj je v Šmartnem, in je potreboval šest minut od Šmartnega do sem.”

Janez in njegova žena Pavla Petač pa se spominjata tudi, kako se je včasih hodilo na Šmarno goro. Do Vižmarij z vlakom, potem pa na poti nanjo tudi skozi vrata kakšne gostilne. Ena je bila tudi v hiši, v kateri smo posneli tokratne spomine:

“Z vlakom do Vižmarij, kjer je bila postaja, potem so s seboj imeli malico, so šli gor k maši pa potem še malo v gostilno. Se je šlo za ves popoldan ali pa za ves dan, ne tisto, da tečeš gor pred službo pa nazaj.”