Le kdo ne pozna Dnevnika Ane Frank, tega pretresljivega zapisa, pretresljivega pričevanja o grozotah druge svetovne vojne? O holokavstu, pogromu nad Judi, uničenem otroštvu med drugo svetovno vojno. Po zaslugi dveh puljskih zgodovinarjev se zdaj, z zgodbo Anice Kovačič, dopolnjuje to poglavje zgodovine. Tudi literarne.

Anica Kovačič se je kot Anica Mislej rodila 28. marca 1923 v Velikem Polju pri Sežani. V življenje je prišla v temnih časih, ko je po Primorskem lomastil fašizem. Deklica Anica se je rodila v zavedni družini. Že zelo mlada je sodelovala v odporniškem gibanju, iz fašističnega zapora v Trstu je rešila brata, pozneje je odšla v partizane. Bila je kurirka. Kot je zapisala v kratkem življenjepisu, je padla v nemško zasedo. "Nemci so me odpeljali v goriški zapor," beremo, "in že takoj naslednji dan v taborišče Bergen-Belsen."

Dolgo nihče ni vedel za njeno povezanost z Ano Frank, dokler zgodbe nista odkrila puljska profesorja zgodovine, Igor Jovanovič in Igor Šaponja, ki sta zbirala pričevanja preživelih žrtev holokavsta iz Istre. Pripoveduje profesor Igor Jovanović: "Bilo je leta 2006, ko sva s kolegom Igorjem Šaponjo v kraju Montič obiskala gospo Rino Smajila, ki je preživela taborišče Bergen-Belsen. Pokazala nama je časopis iz leta 1965. Novice v sredo, tako se je imenoval zagrebški časopis, ki že dolgo ne izhaja več. Vprašala naju je, ali lahko poiščeva žensko na fotografiji, s katero sta bili skupaj v taborišču. Naslov članka je bil Poznala sem Ano Frank, podnaslov pa Edina Jugoslovanka, ki je poznala Ano Frank."

Veliko iz časopisnega članka nista izvedela, le ime in priimek – Anica Kovačič. Pa da je živela v kraju Idrija pri Bači na Tolminskem in bila zaposlena v tovarni Metal Flex. Po poizvedovanju med domačini sta puljska zgodovinarja Anico Kovačič našla v domu upokojencev v Tolminu. "Čeprav v jeseni življenja, bilo ji je 80 let, je bila vedra in zelo prijetna ženica," pove Igor Jovanović. In bila je pripravljena pripovedovati o življenju v taborišču ter o svojem prijateljstvu z Ano Frank.

Ana in Anica ob bodeči žici

Bilo je konec januarja 1945, ko so Anico Kovačič, takrat Mislej, pripeljali v taborišče Bergen-Belsen. Dodelili so jo v barako tik ob krematoriju. Ves čas je gledala, kako so ljudi vodili v smrt. Nekega dne je ob bodeči žici zagledala malo deklico. Tako je o srečanju pripovedovala Anica Kovačič: "Tam ob ograji sem zagledala drobno deklico, ki je strašno jokala. Bila je popolnoma sama. Mama in sestra sta umrli, oče je bil v drugem taborišču in ni vedela, kako je z njim. Ves čas je jokala. Prižela sem jo k sebi in jo tolažila. Govorila sem ji, naj ne joče. Postali sva prijateljici in se vsak dan srečevali ob bodeči žici."

Sporazumevali sta se v mešanici jezikov. Ana Frank je govorila nizozemski in nemški jezik. Ker pa je bila najprej v taborišču Auschwitz in potem v Bergen-Belsnu, se je od sojetnic naučila tudi nekaj poljskega in češkega jezika. Slovanski jeziki so si nekako podobni in tako sta se Ana in Anica lahko razumeli. Anica je vedela, da je Ana zelo bolna, da ji zmanjkuje moči in da je izgubila upanje. O zadnjih dneh življenja Ane Frank je puljskima zgodovinarjema Igorju Jovanoviću in Igorju Šaponji takole pripovedovala: "Vedela sem, da je zelo bolna. Rekla je, da ne bo zdržala. Objemala sem jo in ji rekla, naj potrpi, naj zdrži. Naj ne umre. Pa je rekla, da ne bo zdržala. Držala sem jo za roke. In potem je umrla."

Ana Frank je umrla na pragu svobode. Anica Kovačič, le nekaj let starejša od Ane Frank, je preživela taborišče Bergen-Belsen, se vrnila v domači kraj, se poročila, zaposlila in živela. Spominov na grozote, na kupe trupel v taborišču in spomina na prijateljstvo z Ano Frank do svoje pozne starosti ni delila.

Anica Kovačič naj dobi svoje mesto tudi v literarni zgodovini

Anica Kovačič je za Dnevnik Ane Frank izvedela po njegovem izidu. Bila je ponosna in zadovoljna, da je drobna deklica, s katero sta delili gorje smrtonosnega nacističnega taborišča, za seboj pustila tako veliko zapuščino. Da gre mesto v literarni zgodovini tudi Anici Kovačič, slovenski prijateljici Ane Frank, meni literarna zgodovinarka, profesorica Milena Mileva Blažić. S prezrtim prijateljstvom se ukvarja zadnji dve leti: "Po drugi svetovni vojni je bila objavljena knjiga o prijateljih Ane Frank. Omenjenih je dvainštirideset ljudi, ki so posredno ali neposredno poznali Ano Frank. V tej knjigi Anica Kovačič ni omenjena. Puljska kolega sta mi prijazno odstopila vso dokumentacijo, prepisala sem pričevanje Anice Kovačič in napisala znanstveni članek. Poslala sem ga vsem relevantnim institucijam. To je moja literarna, etična dolžnost, pa tudi dolžno spoštovanje do Anice Kovačič, ki te svoje zgodbe ni nikoli pripovedovala. Članek z vsemi zbranimi dokumenti sem poslala tudi v Hišo Ane Frank. Pričakujem, da v Muzej Ane Frank postavijo tudi Anico Kovačič."

Njeno ime bi morali dodati tudi v knjigo o prijateljih Ane Frank. Kot bi morali, je prepričana profesorica Milena Mileva Blažić, v učne načrte naših šol vrniti Dnevnik Ane Frank.

Ana Frank je upala na boljši svet, Anica Kovačič ga je doživela. In v kakšnem svetu danes živimo mi? Morda na vprašanje odgovori misel, ki jo je zapisala Ana Frank: "Kako lepo je, da nikomur izmed nas ni treba čakati niti enega dneva, da bi že danes začel izboljševati svet."