V času, ki je že slutil, da se neskončna svetovna vojna preveša v končno fazo in je ob vojaških operacijah treba razmišljati tudi o tem, kakšen bo svetovni red po njenem koncu, so se na polotoku Krim srečali t. i. veliki trije – voditelj tedanje Sovjetske zveze Josif Stalin, britanski premier Winston Churchill in predsednik ZDA Franklin D. Roosevelt – in začrtali daljnosežno razdelitev interesnih območij v Evropi.

"Koordinacija med zavezniki je obstajala praktično ves čas vojne. Sprva prek dopisovanja, v dobi pred internetom je to zahtevalo svoj čas, potem je bilo tukaj vprašanje varnostnih kanalov, tako da so zelo kmalu prišli do tega, da se morajo srečevati iz oči v oči. Najprej je to teklo na ministrski ravni, a so se pojavile določene zadeve, o katerih se ministri niso mogli več dogovarjati in je bil potreben dogovor med voditelji držav," je v pogovoru, objavljenem v Središču za javno zgodovino, pojasnila dr. Kornelija Ajlec iz Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

V času druge svetovne vojne se je tako zvrstilo 31 zavezniških konferenc na ministrski in na najvišji državni ravni. Med njimi so najbolj izstopajoče Teheranska konferenca konec leta 1943, Jaltska konferenca februarja 1945 in Potsdamska konferenca junija 1945, torej že po zaključku vojne na evropskem bojišču. Churchill se jih je udeležil kar 17, Roosevelt 12, Stalin pa sedem. "Te številne udeležbe največjih voditeljev zavezniškega tabora kažejo na to, kakšen pomen so pripisovali tej tako imenovani posvetovalni diplomaciji, ki je nato postala temelj Organizacije združenih narodov, ki je prav tako posledica teh zavezniških konferenc v času druge svetovne vojne," pojasni zgodovinarka Ajlec.

Dogovarjanje o kraju srečanja

Zakaj so se Josif Stalin, Winston Churchill in Franklin D. Roosevelt leta 1945 sestali ravno v slikovitem obmorskem letovišču v Jalti? Ko je postalo jasno, da se o odločitvah za povojni svet zdaj več ne morejo usklajevati le odposlanci in ministri, je bil sestanek samega vrha nujen. Predsednik Roosevelt je 17. julija 1944 po telefonu sporočil Stalinu: "Stvari se odvijajo tako hitro in tako uspešno, da menim, da bi se morali srečati vi, gospod Churchill in jaz." Deset let pozneje so v reviji Times objavili izseke iz strogo zaupnih sporočil in zapisali, da "so se veliki trije prepirali o kraju srečanja kot družina, ki se prepira, kje bo preživela poletje."

Roosevelt je Stalinu najprej predlagal, da bi bila "najbolj osrednja točka za vas in mene sever Škotske". Stalin je to zamisel odpravil z odgovorom, da je imel po potovanju v Teheran leta 1943 težave z ušesi in da so njegovi "zdravniki menili, da bi vsaka sprememba podnebja slabo vplivala". Sam bi torej veliko raje videl, da se sestanejo nekje ob Črnem morju. Roosevelt in Churchill sta si v naslednjih mesecih dopisovala tudi glede tega, kako se izogniti tej lokaciji, in tehtala o tem, kako Stalina spraviti v Atene, na Ciper, Solun, Carigrad, celo Jeruzalem. Na koncu je Roosevelt sporočil: "Pripravljen sem iti na Krim in se sestati v Jalti." Churchill mu je odvrnil: "Ali imate ime za to operacijo? Če ne, predlagam Argonaut, ki ima lokalno, a ne deduktivno povezavo." V grški mitologiji so namreč argonavti spremljali Jazona na poti iskanja zlatega runa – plul pa je med drugim tudi po Črnem morju.

Vsak s svojo agendo

In kaj je bilo to zlato runo, ki so ga iskali novi argonavti? Kakšna naj bo podoba povojne Evrope po zlomu nacistične Nemčije. Če je prebiranje njihovih dogovarjanj o kraju srečanja lahko tudi komično, so bile posledice tega sestanka nato izjemno pomembne za svetovno ureditev. Čutimo jih še danes. Po mnenju številnih je namreč jaltska konferenca tlakovala pot hladni vojni, ki je v naslednjih desetletjih delila Evropo, pa tudi ves svet.

Vzdušje v Jalti je bilo bistveno drugačno kot na srečanju 'velikih treh' v Teheranu leta 1943. Če je bila v Teheranu v ospredju zlasti koordinacija vojaške strategije v boju proti Nemčiji, so se zadeve do februarja 1945 pomembno spremenile – zgodila sta se izkrcanje v Normandiji, silovit napad zaveznikov z dveh strani na Nemčijo in lahko rečemo, da je bila Nemčija na začetku leta 1945 že poražena država. Trije voditelji so tako prišli na srečanje z drugačnimi agendami kot v času usklajevanja vojaških operacij. "Tukaj je morda v najbolj nezavidljivem položaju Churchill. Vodil je državo, ki je bila tik pred finančnim zlomom zaradi velikih naporov, ki so jih vlagali v boje proti silam osi, in želel je pridobiti vsaj nekaj prednosti v vzhodni Evropi," pojasnjuje Kornelija Ajlec.

Churchill je že pred tem mimo Roosevelta predlagal Stalinu delitev interesnih sfer, zlasti na Balkanu. V Londonu se je med Grčijo in Jugoslavijo poskušala skovati nekakšna unija, kar je nakazovala tudi poroka med jugoslovanskim kraljem Petrom II. Karađorđevićem in grško princeso Aleksandro marca 1944. Unijo je želel vzpostaviti tudi med Poljsko in Češkoslovaško, pa razdeliti Madžarsko, sovjetskemu vplivu prepustiti Romunijo in Bolgarijo. A na Jalti so se ti računi spremenili.

"Churchill je sicer računal na podporo Združenih držav Amerike, vendar je Roosevelt prišel z idejo, ki Evrope ni dajala v ospredje," poudari zgodovinarka Ajlec in nadaljuje, da sta bili za ameriškega predsednika najpomembnejši točki sestanka, da bi Sovjetska zveza čim prej vstopila v boje na Japonskem in da Stalina prepriča, da Sovjetska zveza vstopi v Organizacijo združenih narodov. "To se mu je zdelo ključno, kajti če Sovjetska zveza postane ustanovna članica in aktivno deluje, potem zagovorniki izolacionizma v Združenih državah Amerike izgubijo vse argumente. Zelo si je prizadeval pri ustanavljanju Organizacije združenih narodov, da se mu ne bi ponovil Wilsonov scenarij ob koncu prve svetovne vojne z ustanavljanjem Društva narodov."

A v tajnem sporazumu je nato dobil zelo nedoločljivo obljubo, da bo Sovjetska zveza stopila v vojno proti Japonski nekaj mesecev po nemški kapitulaciji, za povračilo pa bodo dobili oporišče Port Arthur, skupno upravo železnice v južni Mandžuriji s Kitajci, Kurilske otoke in južni Sahalin. Američani so bili namreč pod vtisom črnogledih napovedi nekaterih vojaških svetovalcev, ki so bili prepričani, da je zmaga na tihomorskem bojišču še daleč. Roosevelt je bil v tem času zdravstveno že izjemno šibek, kar je zmanjšalo njegovo pogajalsko moč. Umrl je zgolj dva meseca po jaltskem srečanju.

Razdelitev Nemčije

Najprej so se zavezniki sicer lotili vprašanja, kako razdeliti Nemčijo. Roosevelt se je strinjal, da so Nemci zagrešili strahovite zločine, in priznal, da lahko zdaj bolj kot v Teheranu razume, zakaj so si nakopali toliko sovraštva. Zagovarjal je, da bi bilo treba Nemčijo razdeliti na pet ali sedem delov. Podobnega mnenja je bil Stalin, medtem ko je bil Churchill za formiranje severnonemške in južnonemške države in za internacionalizacijo Porurja. Strinjali so se tudi, da bo eno okupacijsko območje dodeljeno Francozom. Dokončno razdelitev na štiri cone in razdelitev Berlina so sicer dorekli na naslednjem srečanju avgusta 1945.

Dotaknili so se tudi vojne odškodnine. Sovjetske zahteve so bile visoke: stroji in naprave iz nemških tovarn kot nadomestilo za lastno uničeno industrijo, poleg tega pa še desetletno odplačevanje vojne odškodnine. Churchill in Roosevelt sta sicer razumela sovjetske želje, vendar sta se bala, da jih ne bo mogoče uresničiti. Spomnila sta na neuspeh z vojno odškodnino po prvi svetovni vojni.

Vprašanje statusa Poljske

Tudi Stalin je prišel v Jalto z jasno strategijo varovanja Sovjetske zveze v povojni ureditvi. To je želel doseči z oblikovanjem interesnih sfer in t. i. tamponsko cono držav, na ozemlju katerih bi se bojevala morebitna naslednja vojna. Te države naj bi bile ali nevtralne ali naklonjene Sovjetski zvezi. Stalin je namreč trdil, da je predvsem vprašanje Poljske vprašanje varnosti – stoletja je bila namreč odskočna deska za napade na Sovjetsko zvezo. V zadnjih 30 letih so Nemci kar dvakrat izkoristili Poljsko v ta namen.

Churchill se je tega zavedal, zato je na vsak način želel obraniti samostojnost Poljske. "Ne nazadnje je bila Poljska tista država, zaradi katere je Velika Britanija vstopila v drugo svetovno vojno," dodaja zgodovinarka. Tudi Roosevelt je pritiskal na Stalina glede Poljske, ta pa je na koncu privolil na to, da se bo Poljska lahko obnovila, da bo dobila nazaj svojo državnost, a ne na račun ozemelj, ki so bila nekoč del Sovjetske zveze in jih je ta izgubila v poljsko-sovjetski vojni po 1. svetovni vojni. "To je bil tudi eden izmed glavnih motivatorjev, zakaj je Sovjetska zveza sodelovala pri razkosanju Poljske po sporazumu Ribbentrop-Molotov leta 1939," pojasni Kornelija Ajlec.

Poljsko vprašanje je postalo najbolj neprijeten problem, ki je z vso težo pritiskal na odnose med zavezniki. Rezultati mučnih pogovorov so bili selitev poljske meje za dvesto kilometrov proti zahodu in Stalinova obljuba, da bo tam izpeljal svobodne volitve.

Govor tudi o Jugoslaviji

Med tem se je postavilo še vprašanje Jugoslavije. V tem času je bilo partizansko gibanje pod vodstvom Josipa Broza Tita sprejeto kot tisto, ki nudi odpor proti okupatorskim silam v Jugoslaviji, zato so se osredotočili, kako najti kompromis med narodnoosvobodilnimi oblastmi in kraljevo vlado v izgnanstvu. Sprejeli so sklep, da Titu in predsedniku jugoslovanske emigrantske vlade Ivanu Šubašiću priporočijo, naj uresničita sporazum, dosežen med Nacionalnim komitejem osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in kraljevsko vlado. V njem je bil kompromis, da bo Jugoslavija imela začasno vlado, dokler ne bi o obliki oblasti, torej monarhiji ali republiki, po vojni odločile demokratične volitve. V Jalti so pozvali, da se predstavniško telo v tem času razširi z izvoljenimi poslanci predvojnega jugoslovanskega parlamenta, ki niso sodelovali z okupatorji.

S temi idejami v mislih so zavezniški voditelji vodili pogovore in izid je bila razdelitev Evrope na vzhod in zahod. Pozneje se je tudi na teh temeljih razvila desetletja trajajoča hladna vojna.

Zatekanje k 'duhu Jalte'

In kje smo danes? Pozivi, naj se o svetovnem redu dogovarjajo najmočnejši, niso tako redki. Ruski predsednik Vladimir Putin je na primer eden izmed tistih, ki se vedno zatekajo k 'duhu Jalte'. "Poznan je njegov govor ob priključitvi Krima k Rusiji leta 2014, kjer je denimo želel Jalto obnoviti v smislu, da je suverenost Rusije absolutna, suverenost držav, ki so nekoč bile del ruskega imperija ali pa Sovjetske zveze, je pa pogojna. Torej, vedno so interesi Rusije nad interesi teh držav. Tedaj je namignil zahodnim državam, da se je treba pogovarjati o novi Jalti, kar je z drugimi besedami pomenilo o oblikovanju novih interesnih sfer. Če gledamo iz gledišča Rusije, je dejansko povedal, da se ne počutijo varno in potrebujemo neko tamponsko cono," spomni Kornelija Ajlec, predavateljica sodobne in novejše zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Doda še en primer, ko je Putin ob 75. obletnici konca druge svetovne vojne prav tako v govoru obujal duha Jalte, vendar v kontekstu zmagovalcev druge svetovne vojne, se pravi Rusije, Francije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike in Kitajske, ki da bi mimo uveljavljenih mednarodnih organizacij oblikovale medsebojno posvetovalno telo, kjer bi razpravljale o največjih problemih. "Povzročil je paniko zlasti v državah, ki so nekoč spadale pod interesno sfero Sovjetske zveze. Pojavila se je namreč bojazen, da se bodo velike sile znova pogovarjale o njihovi usodi brez njih in da bodo znova neki met na šahovnici svetovnih velesil."

Glede na trenutno razmerje sil in odprtih konfliktov v svetu, se zdi strah majhnih upravičen. Še posebej zato, ker Organizacija združenih narodov, ki bi morala biti neki forum razprav in zaščite ranljivejših, z ohranjanjem pravice do veta najmočnejših članic, svoje vloge ne opravlja učinkovito. Tudi to je posledica dogovarjanj pred 80 leti.