Če sta bili prva in druga svetovna vojna izzvani za implementacijo industrijske dobe, se zdaj postavlja nova doba, ki prinaša umetno inteligenco in digitalizacijo. "Zgodovina človeških družb kaže, da vsakokratne ključne tehnologije težijo k popolnemu prežetju družb, in to za vsako ceno," pojasnjuje Mateja Ratej, zgodovinarka z Inštituta za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), ki v kulturnozgodovinskih študijah raziskuje biografije bolj ali manj anonimnih posameznikov ter skuša zajeti duha obravnavane dobe med svetovnima vojnama.

Poudarja, da je 80 let pričakovani čas trajanja dogovorjenih razmerij med državami, in ravno letos se spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne. Pred nami je več kot očitno nova doba v nastajanju. "Digitalna doba bo popolnoma preoblikovala družbo," pravi sogovornica in dodaja, da se iz zgodovine lahko marsikaj naučimo, a ne kot iz kakšne kuharske knjige, saj je zgodovina enako nestabilna, kot sta naša sedanjost in prihodnost.

Vabljeni k branju pogovora.

Konec druge svetovne vojne je, podobno kot konec prve svetovne vojne, vzpostavil novo razmerje sil v svetu, novo družbeno realnost, hkrati pa tudi neko novo upanje o gradnji drugačnega, pravičnejšega sveta. Po prvi svetovni vojni se je to upanje kar hitro razblinilo in posledično je izbruhnil nov velik konflikt. Po drugi svetovni vojni je bil svet kmalu spet na bojni nogi, a neka ohlapna pravila medsebojnih odnosov so obstala. Smo glede na mednarodno dogajanje preteklih let zdaj znova na nekem zgodovinskem prelomu?

Smo v izteku povojne epohe, ki se je začela vzpostavljati med drugo svetovno vojno s konferencami angloameriških zaveznikov v Teheranu ali Jalti, kjer so bile vzpostavljene glavne koordinate povojne ureditve sveta. Veliki geopolitični premiki in nuja strukturnih sprememb družb so bili tudi med glavnimi razlogi za obe vojni velikega obsega v 20. stoletju. Tako prva kot druga kažeta, da je v stanju vojne, ko mirujejo, razpadejo ali se rahljajo uveljavljeni stebri družb, lažje razrešiti nakopičene družbene antagonizme in izpeljati velike družbene reze, ki jih zahteva doba zaradi novih ključnih izumov in tehnologij. Pri tem vojne ne smemo enačiti s kaosom, nasprotno, vojna je nadzorovano dogajanje per se, ravno tako čas pred začetkom vojne, saj so vložki (potencialnih) nasprotnikov izjemno veliki. Res pa kaos grozi na prehodih iz vojne v mir … Človeške družbe doslej niso pokazale talenta za izpeljavo velikih družbenih preoblikovanj v okviru mirnodobnih razmerij.

Prva in druga svetovna vojna sta neločljivo povezani, obe sta bili izzvani za implementacijo industrijske dobe, za popolno prepojitev družbenega in zasebnega prostora z novimi tehnologijami. Povojna doba temelji na avtomobilizaciji družb, zato je danes tako ključnega pomena, kaj se dogaja z avtomobilsko industrijo v Evropi. Ko bo padla, se bodo začeli tudi v Evropi dogajati orjaški družbeni in politični pretresi. Ko Donald Trump grozi evropski avtomobilski industriji, grozi temeljem povojne ureditve.

Kako so svetovne vojne in ti novi procesi vplivali na družbeni ustroj?

Veliki tehnološki izumi v drugi polovici 19. stoletja so izluščili nove nosilce kapitala, novo industrijsko aristokracijo, ki je zahtevala svoje družbeno mesto. Obe svetovni vojni sta reševali tudi vprašanje družbenega mesta novih socialnih slojev, delavskega in kmečkega prekariata, ki je terjalo socialno emancipacijo, ter ženskega spola. Kako to, da vplivne posameznice, s katerimi je posejana zgodovina, niso že v preteklih tisočletjih "izborile" javnega mesta ženskemu spolu? Ženska emancipacija v prvih desetletjih 20. stoletja izvorno ni bila stvar političnih gibanj, temveč zapoved dobe, ki vselej brezkompromisno vzame tisto, kar potrebuje. Industrijska doba je v kompleksnih delovnih procesih med drugim potrebovala ženske.

Večkrat ste dejali, da ko se ljudje začnejo zanimati za zgodovino, iščejo stebre za spreminjajočo se družbo, ker nimajo dobre perspektive. Kaj je tisto, kar trenutno maje te temelje?

Danes lom epohe narekuje implementacija digitalnosti. Zgodovina človeških družb kaže, da vsakokratne ključne tehnologije težijo k popolnemu prežetju družb, in to za vsako ceno, kar se zgodi v nekaj desetletjih po iznajdbi. Pravkar začenjam raziskavo o percepciji avtomobilizacije družb med svetovnima vojnama, vstopala je na enako brutalen način kot danes digitalizacija in z jasnim zavedanjem, da za seboj pušča žrtve. Tehnologija se nikoli ne prilagaja človeškim družbam, temveč se, nasprotno, družbe mukoma prilagodijo tehnologiji.

Zato je pravkar aktualna pobuda za prepoved telefonov v šolah sicer ganljiv, ampak jalov poskus zoperstavljanja dobi. Spominja na čas, ko so prihajali pralni stroji, a jih babice niso želele sprejeti v hiše, ker so stroji krnili njihovo tradicionalno vlogo skrbnice družine. Prepoved je zmeraj prvi refleksni vzgib ob penetraciji nove tehnologije, vendar ničesar ne rešuje, v najboljšem primeru zgolj nekoliko zamakne nujnost prilagoditve. Ker po letu 2000 rojena populacija telefon razume kot del telesa, njegov odvzem pa kot amputacijo uda. Omenjena pobuda obenem dodatno povečuje globok medgeneracijski prepad in napetosti.

V knjigi Vojna po vojni zapišete, da vas kot zgodovinarke ne privlači, da bi opisovali zaslužne ljudi iz preteklosti, temveč predvsem rehabilitacija anonimnih. Nam tak fokus torej pokaže ta drugačni pogled na zgodovino oziroma nam zgodovinske dogodke približa v drugačni luči?

Zagotovo. Raziskovanje preteklosti skozi oči podrejenih nas najbolj približa resnici obdobja, medtem ko vsakokratne elite težijo k idealiziranju družbenih prvin, ki so jih soustvarile, zato je tudi pogled na preteklost skozi optiko "zaslužnih" osebnosti ali skupin le patetično skrivenčena slika časa. Seveda mora raziskovalec oziroma raziskovalka nujno poznati tudi pogled elit, ki ustvarjajo družbena pravila in mehanizme za njihovo delovanje. Napaka, ki jo pogosto vsiljuje površno, popularno branje zgodovine, pa je, da so večinski podrejeni sloji prebivalstva ubogi, neizobraženi ljudje, ki ničesar ne razumejo in ki so pripravljeni zaradi represivnih ukrepov ubogati in delati za dobrobit elitnih družbenih struktur. No, prav takšna je v tem hipu večina vseh nas. Kajti podrejeni deli družb brez naporov prebojnih političnih praks ne uvidijo svojega položaja kot družbene anomalije, saj jim je skozi ideološke strukture časa predstavljen kot normalen, pravilen in samoumeven.

Odlično polje za raziskovanje fenomena, kako ideologija prežame celotno javno in zasebno sfero nekega časa, je globoko razslojena predvojna slovenska družba, v kateri je bila socialna mobilnost nezaželena. Prevladujoča katoliška etablirana struktura, ki je obvladovala slovensko predvojno družbo v času prve jugoslovanske države, je težila k socialni distanci.

Se pravi, da se kmečki sloj ne bi mešal z delavskim?

Da, ker bi to pomenilo podvojeno moč podrejenega prebivalstva, ki je z vznikom komunizma oziroma na Štajerskem hitlerizma grozilo z izpostavitvijo zahteve po socialni enakosti. Zaradi velikega obsega novega razreda industrijske dobe in njegovih zahtev po zagotovitvi družbenega mesta etablirana politika, ki je bila hkrati v primežu kapitalskih interesov, z uveljavljenimi strankarskimi orodji ni več zmogla reševati socialnih napetosti. V slovenskem primeru so bili ob delavstvu, ki je bilo skrčeno na maloštevilne industrijske centre, družbeno problematični predvsem večinski mali kmetje, kočarji oziroma bajtarji z do največ petimi hektarji zemlje, po navadi manj, ali kmečki najemniki, ki so delali kot dninarji na večjih kmečkih gruntih in veleposestvih, med drugim cerkvenih. Katoliška stranka SLS je sicer nagovarjala kmete, ampak gruntarske, se pravi bogatejše kmete, ki so imeli kapital, medtem ko so bili bajtarji slepa pega strankarske politike. Da je lahko politična stranka učinkovito stičišče interesov v javnem prostoru, potrebuje kapital, zato se ozira po podpornikih, ki si njeno politično zastopstvo lahko privoščijo. Donald Trump, denimo, izhaja iz ultra bogatega vplivnega kroga, zato lahko nagovarja najrevnejše sloje prebivalstva, ki sicer nimajo denarja, vendar zaradi socialnega nezadovoljstva posedujejo udarno človeško moč – poleg kapitala naslednji nujni element za ustvaritev učinkovitega političnega fanatizma.

Danes največji politični potencial vnovič generira prekarni razred, ki ga je in ga še bo naplavila digitalnost – postaja odvečen, izgublja službe … Predstavljajmo si, kaj se bo zgodilo, ko bodo začeli množično izgubljati službe ljudje, zaposleni v evropski avtomobilski industriji in v dejavnostih, ki so povezane z njo. Po vsej verjetnosti ne bodo slišani pri etablirani politiki, ki nima vzvodov za reševanje tako orjaških družbenih problemov – radi rečemo, da ne sliši ljudi. Ti bodo zato mrzlično iskali svoje družbeno mesto mimo uveljavljenih strank. Takrat lahko pričakujemo rapidni vzpon novih političnih fanatizmov tudi v Evropi.

Vzpon privrženosti fašizmu in nacizmu lahko opazujemo že kar nekaj časa.

Demonstracije nekdanjega fašizma in nacizma, ki jih lahko trenutno opazujemo, so še naprej trdno pod družbenim nadzorom, saj je povojna antifašistična arhitektura zanje vzpostavila izredno močne obrambne mehanizme. Medtem pa ne premore nikakršnih orodij za zaščito pred novimi fanatizmi. Prav zaradi njihove potrebe po kapitalu se je bati, da bodo fanatizmi digitalnega prehoda demonizirali izbrano veliko in imovito družbeno skupino. Današnji ostanki nekdanjih skrajnih ideologij so kot dežurnega krivca za velikanske antagonizme pograbili migrante, vendar eksplozivni in potentni fanatizmi za vzpon na oblast in predvsem za prestrukturiranje družb, ki sledi in utemeljuje njihov obstoj, potrebujejo ogromne vsote denarja. Nacistična Nemčija in z njo tudi druge evropske države so potrebni kapital za implementacijo industrijske dobe dobile od okradenih in uničenih Judov. Natanko iz tega dejstva izvirata današnja molk in zadrega evropske politike ob izraelskem genocidu nad Palestinci.

Stari politični razred je izgubil stik s potrebami ljudi – ta stavek lahko verjetno apliciramo na vsa obdobja pred velikimi svetovnimi ali vsaj lokalnimi spremembami: revolucijami, spremembami družbenih ustrojev, velikimi vojnami … In točno tak občutek se poraja, ko opazujemo, kaj se je zgodilo v ZDA na zadnjih volitvah, to pa lahko zdaj opazimo tudi v Nemčiji, Avstriji.

V evropski zgodovini je 80 let spodoben in pričakovan čas trajanja urejenih in dogovorjenih razmerij med državami. Hitler je vstopil v vojno s predpostavko, da bo Evropo v industrijsko dobo peljala nacistična Nemčija. Ustvarjamo ureditev za naslednjih sto let, je obljubljal. Od prihoda na oblast leta 1933 so mu v tej ideji sledile številne evropske države, pri čemer jih niso motili nečloveškost nacistične rasne teorije, pogromi nad Judi ipd. Vodilni slovenski politik Anton Korošec je kot jugoslovanski kulturni minister sprejemal protijudovsko zakonodajo. Poletne olimpijske igre v Münchnu leta 1936 so bile ob prisotnosti celotnega sveta triumf nacistične države.

Hitler je tedaj od Evrope pričakoval enotnost za skupen vstop v novo dobo, ki bo temeljila na jeklu, premogu ter cestnih, telefonskih, električnih in drugih povezavah. Hitlerjev gospodarski minister je govoril o oblikovanju evropske gospodarske skupnosti, ki jo danes poznamo kot Evropsko unijo. Šele ko je prišlo med evropskimi državami do odkritih trenj za primat, se je nacistična Nemčija odločila "evropsko enotnost" doseči zgrda. In šele takrat se je začel veliki boj zaveznikov proti nacizmu, medtem ko je Hitler podobno kot danes evropske države politično argumentacijo za vojno oprl na zaščito evropske civilizacije ("našega življenjskega sloga") ter na strah pred "boljševiško" Rusijo in "plutokracijo" v ZDA. To so bile velike entitete, ki so konkurirale za primat v novi industrijski dobi – ZDA, Evropa in Rusija.

Vrhunski paradoks današnjega političnega trenutka je, da je morala Evropska unija leta 2025 prevzeti politični govor nacistične Nemčije za zagotovitev svojega mesta v nastajajoči svetovni geopolitični sliki. Zdi se, da prejemajo nasledniki povojne zmagovite evropske arhitekture v tem času izstavljene račune za kompromise ob obračunu z nacistično Nemčijo, ki verjetno vse do danes niso bili v celoti predstavljeni javnosti. Zato je stara celina zdaj najbrž še v slabšem položaju kot pred drugo vojno: zaveda se, da jo lahko velike sile, ki jo tokrat razvojno opazno prekašajo, razdelijo na nove interesne sfere, še večja nevarnost pa je, da bo vstal evropski akter, ki bo "evropsko enotnost" tako kot Hitler skušal doseči zlepa ali zgrda.

Politična trenja lahko opazujemo skoraj v živo – tako v klasičnih medijih, še bolj pa na družbenih omrežjih, ki so jih politiki že zdavnaj prilagodili za nagovarjanje volilnega telesa in nekritično širjenje svojih idej in interpretacij. Kakšni družbeni procesi pa potekajo v ozadju?

V svetovni geopolitični shemi se glavni akterji poravnavajo na startu velike tekme za vire, vplivna območja ter končno temeljne obrise svetovnega reda za naslednje stoletje. Digitalna doba bo popolnoma preoblikovala družbe, vendar danes še ni implementirana vanje. Ni naključje, da vojna moderne dobe traja nekaj let – ne več in ne manj. Tako se finančno obrestuje, saj vojaška industrija pospeši nacionalna gospodarstva in nadomesti manko demokratičnih ureditev za izvedbo tektonskih družbenih preoblikovanj. Hkrati pa umrejo milijoni ljudi, ki jih nato z nastopom miru objokujemo, ker je akt komemoracije potreben za normalno delovanje mirnodobnih družb. To ne spremeni dejstva, da države sprožijo vojno tudi zato, da odplakne prebivalstvo, ki ga nova realnost ne potrebuje več, in z njim povezana velika družbena neravnovesja. Zavedam se, da govorim zelo krute stvari, a smo na točki, ko si nima smisla zatiskati oči.

Če bi se še enkrat vrnili v obdobje tik pred drugo svetovno vojno – v knjigi Svastika na pokopališkem zidu ste obdelali pojav simpatiziranja s Hitlerjem na Štajerskem v tridesetih letih 20. stoletja. Govorite o t. i. hitlerizmu. Tega ne moremo povsem enačiti z nacizmom? Če sem prav razumela, gre za upanje na boljši socialni položaj teh najbolj brezpravnih ljudi oziroma kmečkega proletariata?

Tako je. Pri štajerskem hitlerizmu gre za naklonjenost posameznikov politiki nacistične Nemčije, ki je po anšlusu preraščala v množično psihozo, ne pa tudi za njihovo organizirano politično delovanje v nacistični stranki. Štajerska in okolica Maribora sta bili pred drugo svetovno vojno ena najrevnejših slovenskih pokrajin. Tako je bilo še iz časa Avstro-Ogrske, ko so urbani centri, ki so se postopno industrializirali, v svoji okolici ustvarjali bazene revščine kot vire poceni delovne sile. Za potrebe avstrijskega Gradca in okolice je bil (in je danes spet) tak bazen revne delovne sile širši mariborski prostor. Večinoma je bilo to bajtarsko prebivalstvo, ki ga je prevzela Hitlerjeva socialna politika, o kateri so ljudje slišali iz ust sezonskih delavcev in nemške narodne manjšine, ki je imela na Štajerskem tudi po prvi svetovni vojni približno 40 odstotkov gospodarske pobude. Bajtarji so bili zato v pogojih svetovne gospodarske krize mnogokrat usodno ekonomsko odvisni od nemških delodajalcev, hkrati so bile slovenske stranke gluhe za vprašanje njihovega socialnega položaja, saj so se med vojnama ukvarjale predvsem z – za bajtarje irelevantno – nacionalno emancipacijo Slovencev.

Razrast štajerskega hitlerizma je v desetletju pred drugo vojno znatno omogočila etablirana katoliška politika, ki je v tem času videla svojega glavnega antagonista v ilegalnem komunizmu zaradi njegove zahteve po socialni enakosti. Ko je postalo jasno, da se bo revno štajersko prebivalstvo vnelo ali za hitlerizem ali komunizem, je Anton Korošec izbral prvega, kar se je skladalo z jugoslovansko politiko približevanja nemškemu rajhu. Kljub terorju je naklonjenost ali vsaj tiha privolitev štajerskega prebivalstva in zlasti Mariborčanov za priključitev nemškemu rajhu ostajala tudi po nacistični okupaciji ter se začela prvič resno krhati šele po padcu Pohorskega bataljona januarja 1943.

Kako pa je bilo po propadu nacističnega režima in koncu vojne? Kaj se je dogajalo z bajtarji širše mariborske okolice?

Danes lahko raziskujemo pojav štajerskega hitlerizma, ker je bil v prvi jugoslovanski državi prepovedan in zato kazensko preganjan. Lahko pa se vprašamo, zakaj je bilo treba čakati do leta 2020, da sem več kot 150 kazenskih spisov združila v knjigo. Odgovor se skriva v značaju nacionalnih zgodovin, ki zatemnjujejo svoje patologije, in v prizadevanju povojne oblasti po čim tesnejši pritegnitvi drugega največjega slovenskega mesta tako v nacionalno kot državno socialistično skupnost. V Mariboru je bil oblikovan močen industrijski center, ki je posesal nekdanje okoliško bajtarsko prebivalstvo in ga pretvoril v industrijsko delovno delo. Po državni osamosvojitvi so tovarne propadle, danes Maribor izgublja še zadnje sledi nekdanje povezanosti. Zadnjih 30 let goji mesto globoko zamero do slovenske države, ki ni zmogla podpreti njegovega razvoja. Več kot 20 tisoč ljudi hodi na delo v Avstrijo. Ni treba veliko domišljije za sklep, da bo Maribor v prihajajočih političnih in družbenih perturbacijah spet točka nacionalne dezintegracije slovenske skupnosti.

Več knjig ste napisali na podlagi sistematičnega obdelovanja kazenskih spisov in sojenj za različna kazniva dejanja. Kaj najdete v kazenskih spisih? Zakaj so pomemben vir? Kazenski spis zmeraj pokaže patologijo, raziskovalno pa me ta izredno zgovoren vir za seciranje mentalitet, hierarhij ipd. zanima, kadar se patologija izkaže za družbeno, o čemer priča množina kaznivih dejanj v določeni družbeni skupini in sorazmerno ozkem časovnem pasu. Monografija Rožengrunt je bila tako posledica odkritja večjega števila spisov v povezavi z nasiljem žensk nad zakonskimi partnerji v štajerski okolici med svetovnima vojnama in že kmalu se je izkazalo pričakovano – da je šlo tudi pri tem za bajtarske družine, v katerih so bile ženske ob vsem omenjenem zaradi patriarhalnega ustroja predvojne slovenske družbe trdo potisnjene v vlogo skrbnice, ki je vsako leto svoje rodne dobe rodila. To je pomenilo približno 10 ali 12 otrok na podhranjeno in zgarano mater, od teh otrok pa sta najmanj dva umrla zaradi otroških bolezni že v predšolski dobi. Ker je bil abortus prepovedan, je ob mestnih ženskah, ki so lahko plačale za ilegalni splav zdravniku, tudi mnogo bajtarskih žensk našlo pot do mazačic, pri katerih pa so po zapletih večkrat umrle, zato lahko o njih beremo v kazenskih spisih.

V svojih kolumnah preizprašujete tudi aktualne razmere, ki jim dodajate pomembne poudarke iz preteklosti. V zadnjih letih so nas doma zaznamovali epidemija, dolgotrajna stavka zdravnikov, opozorila o razpadanju javnega zdravstva, pomanjkanje učiteljev … Te družbene podstati, o katerih bi se morali kot družba zediniti, da so pomembne tako za posameznika kot za celotno družbo, drsijo v nedostopnost. Ni sicer tako kot med vojnama, ampak nekakšne paralele pa se same vlečejo.

V zadnjih letih veliko poslušamo o zdravstveni reformi, a ta bo nastopila šele z implementacijo umetne inteligence … Še zmeraj egalitarna slovenska družba večinsko podpira dostopno zdravstvo, vendar egalitarizem v splošnem ni paradni konj digitalnosti, temveč digitalne družbe organsko težijo k nadzoru. Zdi se, da jim je precej bližja modifikacija modela stanovske države, h kateremu so stremele predvojne družbe. Tedaj so bili ljudje ločeni in nadzorovani po poklicnih kategorijah, medtem ko smo danes državljani potrošniki nadzorovano razpršeni v mnogotere "življenjske sloge". S tem je ideologija najbolj od vseh doslej znanih nevidna, saj s psihološkimi mehanizmi in brez očitnih prisilnih ukrepov ukaluplja navidezno popolnoma svobodne posameznike, deklarirane individualiste, ki jim celo ideologijo servira "po meri".

Je to neko umanjkanje družbene solidarnosti?

Arhetip slovenske skupnosti je vaška srenja, prežihovska soseska – Jamnica, Požganica. V prihajajočih družbenih prelomih lahko slovensko skupnost še enkrat rešujejo ravno globoki sentimenti bajtarske miselnosti. Kajti poglavitno vezivno tkivo vaških skupnosti je brezhibno delujoča medsebojna skrb ob nastopu nesreče člana ali grožnji za skupnost. Skozi angažirano zavzetost ob krizah se potrjuje članstvo v skupnosti in legitimira njen obstoj, čemur nato v politični izreki rečemo solidarnost.

Najbolj afirmativno je arhetip slovenske vaške srenje zaživel v času odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno, ko je bila Osvobodilna fronta edinstven primer odziva skupnosti na teror in grožnjo uničenja. V poletnih mesecih bo izšla moja monografija Foltrefer, historično-antropološka študija odporništva v Mariboru, ki je izredno poveden primer mesta na meji kulturnih svetov, v katerem živi na eni strani nemštvu privrženo prebivalstvo, na drugi pa odporniško gibanje. Gre za odprtje kontroverzne teme, ki doslej ni bila tematizirana, saj prebija meje pedagoško-didaktičnih usmeritev nacionalnega zgodovinopisja.

Se vam zdi, da smo po osemdesetih letih od konca druge svetovne vojne sposobni govoriti tudi o takih stvareh, torej o hitlerizmu in o nekih odklonih, ki ne spadajo v naracijo nacionalnega pogleda na dogajanje? Maribor je na primer med vojno doživel močno zavezniško bombardiranje, ki je povzročilo opustošenje in smrt mnogo ljudi. Se tega v času po vojni in tudi danes sploh kako spominjamo?

Med bombardiranjem Maribora je umrlo več kot 500 ljudi, ki nimajo javnega pomnika, pri čemer gre za nadaljevanje neizpovedane zgodovine ambivalentnosti Mariborčanov v odnosu do nacističnega reda pred in med drugo vojno. Leto in pol trajajoče zavezniško bombardiranje, ki je poleg ljudi uničilo skoraj polovico mesta, je bilo ob prizadevanju za uničenje nemške oboroževalne industrije tudi dejanje kaznovanja prebivalstva. Maribor je bil po vojni eno najbolj porušenih jugoslovanskih mest in edino večje, ki ob koncu vojne ni bilo deležno katarze vkorakanja partizanske vojske, ampak so mesto osvobodili Bolgari kot del zavezniške vojske. Imeli so nemške zemljevide in z mislijo, da prihajajo v nemško mesto, so grdo ravnali z ljudmi. Takoj potem je bilo mesto pritegnjeno v socialistično skupnost, ko je moralo hitro pozabiti na vse politične in družbene zdrse v letih okupacije in pred njo; med drugim tudi na vsa kruta maščevanja tistih avstrijskih članov nacističnih struktur, ki so bili po prvi vojni z Maistrovim prevzemom oblasti potisnjeni v okolico Gradca in so se leta 1941 krvoločno vrnili. Maribor je bil v 20. stoletju v nekaj desetletjih iz različnih centrov moči večkrat zlorabljeno mesto, prepojeno s strahotnim nasiljem, kar je v miselnosti Mariborčanov prisotno tudi danes.

Kljub temu raziskovanje kazenskih spisov s področja pregona sodelavcev okupatorja ali članstva v nemškem Kulturbundu v letih po vojni ter delovanje komisije za odkrivanje vojnih zločinov, s katerimi je regulirano odtekala vojna travma, kažejo, da se je ta celo v tako ranjenem mestu, kot je bil Maribor, polagoma pomirila od pet do deset let po vojni. Ljudje so po grozi vojne, ki jim je odvzela osebno, intimno življenje, naravno težili k čimprejšnji vrnitvi v normalnost. Želeli so življenje brez grenkobe in maščevanja, k temu jih je silil samoohranitveni nagon. V slovenskem primeru je vojno travmo v desetletjih po vojni provocirala in potencirala etablirana politika, najprej socialistična, ko je z demonizacijo sicer benignega pojava domobranstva eliminirala opozicijo, po državni osamosvojitvi pa zlasti politika desnega pola, ki se vse do danes v političnem prostoru profilira z nenehnim obujanjem vojne travme – nazadnje z anahronistično zahtevo po uvedbi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Vendar danes govorimo o prelomu dobe in digitalnih generacijah, rojenih po letu 2000, ki jih tovrsten politični diskurz absolutno ne nagovarja več.

Iz zgodovine se torej lahko marsikaj naučimo, predvsem v smeri, kakšno dediščino nosimo za sabo, ter kot opozorilo, kam lahko posamezne prakse pripeljejo.

Vsekakor. Zgodovina je učiteljica življenja, vendar je ne smemo brati kot kuharsko knjigo. Kar vemo iz zgodovine, nas ne obvaruje pred človeškim trpljenjem, krutostjo ali neumnostjo v prihodnosti. Na strukturni ravni ter ob predpostavki motrenja časovno in prostorsko primerljivih družb pa je lahko zgodovinopisje v veliko pomoč pri razumevanju stvarnosti v spektru daljših časovnih dogajanj in družbenih procesov. Pri tem je spet nujno raziskovalno branje, ki komunicira z viri, medtem ko so osrednje sintetične zgodovinopisne naracije spoznavno prazne, saj so vselej podrejene dobrobiti nacionalnega kanona; imajo pedagoško-didaktično in kohezivno funkcijo za nacionalno skupnost, zato so nagnjene k idealiziranju svetlih in zatemnitvi temnih etap njenega zgodovinskega razvoja.

Zgodovinopisje je zmeraj delo v nastajanju, saj naključne arhivske ostaline in približno razumevanje preteklih kulturnih kodov premošča s človeško imaginacijo, ki pa ni stvar preteklosti, ampak trenutka, v katerem zgodovinopisje nastaja. Zgodovina je torej enako nestabilna tvarina kot sedanjost ali prihodnost. In smo spet pri kaosu kot prastrahu človeka, močno ga čutimo tudi v sedanjem družbenem trenutku zaradi razpadanja družbenih struktur. Hlepimo po dejanjih prizemljitve, ki so v okoliščinah razpadanja veljavnega reda temeljne emancipacijske točke za posameznika in skupnost, v katerih strah preide v povezovanje, organizacijo, upor. Vse to so prvine človeku inherentnega instinkta preživetja, zato ni bojazni, da bi umanjkale ob tokratnem zgodovinskem času, ki bo pričakovano generiral tudi represijo in teror.