Iskreno, tako kot je od nje pričakovati, je spregovorila o svojih prvih službah, pisateljskem, gledališkem in televizijskem poklicu. Trenutno uživa v družbi svojih štirinožnih prijateljev in se vedno razveseli obiskov hčera. Ob branju njenih del človeka prevzamejo različna občutja, predvsem pa bralca ne pustijo praznih rok. Ko odložiš knjigo, še vedno razmišljaš o vsebini in likih ter njihovih pogledih na svet. Ravno tako se človek ob njenem razmišljanju v intervjujih, kolumnah in literarnih delih zamisli, kam smo zašli kot družba.

Najbolj vas ljudje poznamo po vaših knjižnih delih in nastopih na radiu, televiziji in v gledališču, vendar ste pred tem delali v vrtcu z otroki s posebnimi potrebami kot risarka. Kako se spominjate svojih prvih služb?
V službo sem šla, ko sem bila stara stara osemnajst let, in bila sem nepripravljena na vse, kar me je tam čakalo. Bila sem zelo svobodna in samosvoja duša, ki je imela naravni odpor do avtoritet. Predvsem do tistih, ki niso imele nobene realne podlage za to. Zato sem imela veliko težav že v šoli in zato so bili začetki v službi v vrtcu zame zelo težki. Morala sem požreti veliko ponosa, se učiti prilagajanja in tudi discipline. A sem vztrajala, ker mi drugega ni preostalo. V življenju sem za preživetje počela marsikaj in prestajala težka obdobja finančne negotovosti tudi pozneje, ko sem bila že mama, kar je še posebej hudo. Sem pa zdaj utrjena in izkušena ter v prednosti pred marsikom, ki mu je šlo v življenju gladko in ga lahko vsaka sprememba položaja na slabše vrže iz tira.

Danes bi nujno potrebovali enega supermena in ravno vaše prvo objavljeno besedilo je strip o Desovili - prvi slovenski supermanki. Če bi lahko vsaj za nekaj časa dobili super moči, kako bi jih uporabili?
Super moči so zame prevelika odgovornost. Nisem dovolj zrela, da jih ne bi vsaj majčkeno zlorabljala in tudi dvomim, da kdo je. Ljudem ne pripadajo.

Ob brskanju, kje bi našla vaš strip o Desovili, sem na koncu naletela na scenarij za otroški film. Ali je na podlagi stripa nastal scenarij za otroški film?
Bilo je obratno. Najprej je bil filmski sinopsis, ki sva ga napisali skupaj s Polono Sepe. Manca Košir, Polonina družinska prijateljica, ga je nesla na revijo PIL, ker ji je bil zelo všeč, in tam so me povabili, da napišem predlogo za strip. Ilustriral ga je Marko Derganc – Dergi. On naj bi v filmu igral hudobnega supermana Dergula, jaz pa dobro supermanko Desovilo. Filmski scenarij, ki sva ga pisali, pa je zavil v popolnoma drugo smer. Desovila je postala deklica, ki je prišla na zemljo iz vesolja, kjer se je zapletala v razne dogodivščine. Film se je že začel snemati, ko je prišlo do spora med producentom Viba filma ter kreativno ekipo, zato se je snemanje končalo po kakem tednu. Še vedno mislim, da je to nepopravljiva škoda, saj je tisto, kar je bilo posneto v tem času, kazalo, da bi utegnili imeti odličen slovenski otroški film. Najino idejo so potem brez zadržkov sunili za film Maja in vesoljček.

V literaturi ste pisali o tabutemah - duševne motnje, motnje hranjenja, spolnost, odvisnost, ljubezen. To so zahtevne teme za zelo zahtevne bralce, ki ste jih predstavili na duhovit način. Pisali ste jih, še preden so bile vaše hčere v najstniških letih, s čim ste si pomagali, da ste se vživeli v situacije? Ste izhajali iz svojih izkušenj, verjetno ste se pogovarjali tudi s strokovnjaki, ker na zabaven, vendar poučen način vodite bralca skozi knjigo.
Uporabila sem vse to, kar ste našteli, in še nekaj domišljije ter mnogo brskanja po čustvenem spominu.

Tematika, ki ste jo obravnavali v vaših delih za mladino, se zdi, da bo vedno aktualna. Menite, da je tu razlog, da vas tako radi berejo?

Samo en način je, da ostaneš dolgo aktualen, to je, da si iskren. Vem, banalno in tisočkrat zlorabljeno tole z iskrenostjo, ampak tako je. Ne smeš si prizanašati in pogosto je treba tudi tvegati.

Po navadi poveste, to, kar mislite. Iskrenost je danes redkost, vendar je osnova za dobro prijateljstvo, je povedal vaš prijatelj Mario Galunič. Zakaj menite, da je danes toliko zahrbtnosti? Se ljudje bolj bojijo iskrenih ljudi ali tega, da so sami iskreni do drugih?
Zahrbtnost ni nova na tem svetu. Neiskrenost pa je vedno nujno prisotna, kadar je človek projekt samemu sebi. Torej se za dosego določenih ciljev, za katere misli, da ga bodo osrečili ali osvobodili, mora pretvarjati, da je drugačen, kot je v resnici, ustreznejši. V medijih smo vsakodnevno priča ljudem, ki to počnejo na vseh področjih. In seveda je pri njih konstantno prisoten strah, da bi jih razkrili, saj bi potem po njihovem ves trud pri doseganju ciljev padel v vodo. Ironično je to, da so številni izmed njih v resnici veliko boljši, kot se kažejo, a ne ustrezajo merilom, ki so si jih postavili sami. Taki ljudje se tudi bojijo iskrenih ljudi, ker so nepredvidljivi, ljudje, ki so sami sebi projekt, pa morajo imeti ves čas kontrolo.

Prebrala sem, da ste se pogosto lotevali stvari, ki ste se jih bali, med drugim tudi literature, je še vedno tako, da imate pred sabo izzive, ki jih sprejmete, čeprav vas je malo strah?
Ja, še vedno to počnem, čeprav je takih izzivov vedno manj, pa tudi sama imam vedno manj energije. Taki izzivi pa je zahtevajo enormno.

Sami ste večkrat omenili, da pišete po naročilu. Vas je to kdaj utesnjevalo, da niste mogli biti popolnoma svobodni zaradi zahtev naročnika?
Ne. Nikoli. Morda sem se zato s kakim tekstom dalj časa mučila. Včasih mi je bila kakšna tema tudi tako tuja, da sem skoraj dobila živčni zlom. Toda to je moj poklic. Opravljam ga z vso odgovornostjo ne glede na to, ali mi trenutno delo ustreza ali ne. Tako kot je z vsemi poklici. Vsekakor pa sem se skozi pisanje po naročilu ogromno naučila. Za to sem hvaležna.

Po letu 2000 ste začeli pisati romane in gledališke igre za odrasle. Kako in zakaj se je zgodil ta preskok?
Najstniški jezik v meni je utihnil, ker sem ga zasovražila. Začel se mi je zdeti spakedran, zblefiran. Najbrž sem izčrpala ta način pisanja. Tudi glavna junakinja mojega prvega romana za odrasle je precej otročja. Veliko se mora še naučiti in njena govorica je še vedno mladostniška. Moj zadnji roman Odred, ki bo izšel v kratkem, je že bolj domišljen. Predstave za odrasle pa se še vedno učim pisati, čeprav so bile nekatere med njimi uspešnice. Nekako istočasno sem začela pisati tudi za majhne otroke. Nastala je Anica. Učila sem se in se še učim pisati za vse starosti.

Glede na to, da so po vaših besedah "odrasli samo otroci z izkušnjami", gre tu vendar za drug slog pisanja in like, ki nastopijo. Si kdaj predstavljate bralce, ki bodo vaša dela brali?
Nimam navideznega bralca, ki bi mu pripovedovala zgodbo. Nekateri avtorji ga imajo. Mogoče se tu pa tam razveselim, če mi uspe nekaj, za kar zagotovo vem, da bo všeč nekomu, ki mi je blizu. Sicer pa prijatelje pogosto vlačim v svoje knjige. Tu pa tam stranski junaki nosijo njihova imena, če jim pristajajo, seveda.

Televizija in gledališče, dva različna medija. Prebrala sem, da vam je gledališče bližje. Zakaj?
Bilo mi je nekaj časa. Zdaj mi postaja fizično prenaporno. Gledališče je težaško garanje, čeprav večina ljudi o tem nima pojma. V gledališču še obstaja čarovnija, ljubezen in druga močna čustva. Čeprav na odru blebetaš vedno isti tekst … no, jaz ga rada malo prirejam … je vsaka predstava svoja zgodba. Televizija, vsaj slovenska, pa je sama po sebi dovolj, da človek pade v depresijo. Nekaj tistih, seveda ne vsi, ki so odgovorni za ustvarjanje programa, je brez širine, okusa, strasti in poguma. Že desetletja trepetajo, da boš povedal ali storil kaj neprimernega, zato postaneš benigen, medtem ko včasih odločajo o tvojem delu in ti pamet solijo ljudje, katerih humor in kreativnost so na ravni umirajoče praproti. Pa že tako nisem kakšen genij. Zelo se zavedam svojih omejitev kot komičarka in to me včasih hromi. Televizija je kot človek, ki je samemu sebi projekt, kot sem govorila na začetku. Zato na televiziji ne obstaja niti en sam atom iskrenosti. Ne preživi. Pa toliko dobrih ljudi je tam zaposlenih, škoda jih je.

V življenju vam ni bilo ravno prizaneseno, saj ste ostali sami s tremi hčerami in goro dela. Od kod ste črpali vso energijo, saj danes se zdi, da je vse nemogoče, vendar če pomislim, je bilo včasih tudi težko vse uskladiti.
Zdaj je težje. Danes si za isto delo slabše plačan kot včasih. Včasih več kot pol slabše. Imam srečo, da me naročniki še iščejo, ampak včasih me globoko zaboli in poniža, ko delajo kakšni mladi povzpetniki z mano, kot da smo skupaj krave pasli in kot da sem lahko srečna, da mi ponujajo delo, ter so začudeni, ko zahtevam zanj tudi normalno plačilo. Pravijo, da bi njihov sosed Jože to naredil za manj denarja. Pod častjo mi je, da bi jih opozorila na svoj velikanski opus, branost, nagrade itd. Pa na to, da ti nič ne kane z neba. Oni hočejo vse takoj, da bo čim prej prineslo zaslužek. Živijo v prepričanju, da je treba ljudi čim temeljiteje izkoristiti in jih potlačiti, da ne bi kaj dvigovali glav. Skratka, danes velja mnenje, da dobiček in sočutje ne gresta skupaj.

Ste ljubiteljica živali in trenutno večino časa preživite sami s svojimi štirinožnimi ljubljenci, saj so hčere odšle vsaka svojo pot. Kako je to vplivalo na vaš vsakdan?
Psički sta dve, obe iz zavetišča, muce so pa samo še štiri. Preizkušena ekipa. Odhod hčera pa sem sprejela z olajšanjem, saj je to pomenilo, da sem opravila svojo nalogo kot mama. To ne pomeni, da sem jo brez napak. Nisem imela abstinenčne krize kot marsikatera mati, ko se hči preseli v sosednjo vas. Znam se zaposliti tudi sama, sploh pa niso šle živet v Burkina Faso. Videvamo se pogosto. Še vedno sem njihova zaupnica in svetovalka in ljubim jih božjastno. Sem pa vesela, da je zdaj v mojem domu mir, ki sem ga dolga leta pogrešala. Ko pridejo na obisk, se jih strašno razveselim in jih samo crkljam in razvajam. Čez nekaj dni pa že začnem previdno spraševati, ali nimajo v Ljubljani nobenih obveznosti.

Letos marca ste se vrnili na male zaslone. Maja ste posneli zadnjo oddajo Točno popoldne, v kateri ste igrali babico. V eni izmed vaših kolumn sem prebrala, da ste imeli tudi svojo staro mamo zelo radi. Kako se je spominjate?
Spominjam se popolnega občutka varnosti in pripadnosti. Spominjam se vonja njenega vedno vlažnega predpasnika po pralnem milu, cvrtju in cigaretah. Vonj po dimu jo je spremljal celo življenje. Bila je strastna kadilka. Pa ves čas garanje in skrbi. Nihče me ni imel tako rad kot ona, zato ji dolgujem svoje življenje. Pogosto me je obdržalo nad vodo prav to, da nisem hotela, da bi bila žalostna.

Se bo vaše življenje po 60. rojstnem dnevu kaj umirilo, saj skoraj v vsakem intervjuju piše, da ste s časom na tesnem, ker počnete toliko stvari.
Želim si, da bi se umirilo. Močno se želim upokojiti. Močno. Seveda ne bom nikoli nehala pisati, ampak samo, da se ne bi več neprestano mudilo. Da mi ne bi bilo treba povsod vlačiti s seboj računalnika in bi lahko brez slabe vesti počela tudi druge reči, ki me veselijo. Tudi zdravje me sili v upokojitev, ampak dokler moja dekleta ne bodo dobila dela, jim bom morala pomagati, čeprav se zelo trudijo, da bi same kaj zaslužile.