Razstavo je pripravil Slovenski gledališki inštitut, na ogled pa je v Cankarjevem domu. Za 15. januar napovedan pogovor Patricije Maličev z Jovanovićevimi sodelavci in sopotniki je zaradi bolezni odpovedan oz. bo prestavljen na poznejši datum.

Razstava, ki jo odpirajo danes ob 20.00, predstavlja večplastni ustvarjalni opus enega najpomembnejših imen gledališke umetnosti pri nas. Obiskovalce popelje v 80. leta 20. stoletja, v čas vzpona Slovenskega mladinskega gledališča, pokaže na Jovanovićeve drame in drugo publicistično delo ter po pričevanjih študentov njegov vpliv na mlajše generacije. Razstava bo skušala ujeti Jovanovićev duh, zaznamovan z inovativnostjo, provokativnostjo in strastjo.

Zgodovina slovenskega in jugoslovanskega gledališča druge polovice 20. stoletja je usodno povezana z dramatikom in režiserjem Dušanom Jovanovićem. V družini z grškimi, nemškimi, hrvaškimi in srbskimi koreninami je prišel od zunaj, kot tujec, a kmalu postal gledališki reformator in drzen dramatik. Gledališče je zaznamoval z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnega provociranja.

Dušan Jovanović se je rodil leta 1939 in zgodnje otroštvo preživel v Skopju in Beogradu ter se pozneje z očetom preselil v Slovenijo, kjer je živel in ustvarjal vse do svoje smrti leta 2020. Najprej je deloval v Študentskem aktualnem gledališču, nato v Eksperimentalnem gledališču Glej in Gledališču Pupilije Ferkeverk. Največji pečat je pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je vodil med letoma 1978 in 1985. Uveljavil se je tako pri nas kot v vsej nekdanji Jugoslaviji, saj je režiral tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni pa tudi v tujini.

Postavil je temelje politični dramatiki
Vzporedno z gledališko režijo so nastajale njegove drame. Norci so bili uvrščeni na repertoar Odra 57, enega od prvih povojnih eksperimentalnih gledališč, vendar zaradi ukinitve niso bili uprizorjeni. Jovanović ni odnehal – uprizorili so jih sedem let pozneje v SLG-ju Celje. Uveljavil je eksperimentalno gledališko pisavo, npr. z Znamke, nakar še Emilija, in tudi obračunal z eksperimentom v Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka. Konec sedemdesetih let je postavil temelje politični dramatiki, ki pa je bila krvavo osebna, z Osvoboditvijo Skopja in Karamazovimi. Odpiral je tabuje in z njimi polnil gledališke dvorane od Avstralije do Združenih držav Amerike.

Jovanović je preobrazil jugoslovansko gledališče s pristopi, ki jim Josip Vidmar ni bil naklonjen, zato ga je uvrstil v skupino kulturnih teroristov – ob Jovanoviću so se v tej znašli še Ljubiša Ristić, Janez Pipan, Slobodan Šnajder in Rudi Šeligo.

Nikoli uresničena uprizoritev na Plečnikovem stadionu
Vsestranski intelektualec Jovanović je svoje gledališko delovanje dopolnjeval z eseji o družbeni stvarnosti, pozneje tudi s pesmimi in prozo. Navdihoval je naslednje generacije gledališčnikov kot profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Želel si je postaviti uprizoritev na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, kar mu ni uspelo, a kaže na njegovo prepričanje, da je treba nenehno sanjati o nemogočem.

Avtorji razstave, ki bo na ogled do 7. marca, so Matic Kocijančič, Gašper Troha in Primož Jesenko, soavtorji pa še Tea Rogelj, Ana Perne, Katarina Kocijančič in Sandra Jenko. V CD in Slovenskem gledališkem inštitutu bodo razstavo pospremili z bogatim programom – jutri ga bi moral uvesti pogovor Patricije Maličev z Jovanovićevimi sodelavci in sopotniki, a je zaradi bolezn prestavljen, 4. marca pa ga bo sklenil sprehod po Jovanovićevih ljubljanskih postojankah.