Po spletu življenjskih naključij sta se po 20 letih znova srečala in našla skupne interese, ki ju povezujejo. To je predvsem literarno ustvarjanje, kjer se odlično dopolnjujeta, pravi Rudi Mlinar. Ustvarjalni navdih ju spremlja že vse od najstniških let, saj sta že v osnovni šoli rada pisala.

Kako se spominjata otroških dni?
Ivana: Moje otroštvo je bilo zelo pestro. Rodila sem se v Banatu. Po drugi svetovni vojni so bili starši kolonizirani v Gudurico, v občino Vršac. Ko sem bila stara tri leta, smo se vrnili na mamin dom v Belo krajino. Osnovno šolo sem obiskovala v Dobličah, potem v Črnomlju. To so bila moja najlepša leta. Spomnim se ulice, ki je bila vsa v cvetju, drevesa so cvetela, mislim, da so bile višnje. Drugi spomin je vezan na zeleno otroško kolo s tremi rdečimi kolesi, ki ga je imel sosedov oficir Slavko. Dovolil nam je, da se je vsak enkrat zapeljal in potem smo rekli, da gremo v Vršac. Zatem smo bili tri leta na kmetiji. Najprej kot podnajemniki, potem v svoji hiši. To je bilo na vasi, malo na bregu s krasnim razgledom na njive in breze. To je bil najlepši čas, ki mi je ostal v spominu.
Rudi: Prihajam s Prevalj oziroma z Dolge Brde. Oče je bil rudar. Živeli smo na hribčku, s katerega je bil zelo lep razgled. V osnovno šolo sem hodil na Prevalje, tam sem se seznanil s takratnim ravnateljem Leopoldom Suhodolčanom. On nas je pogosto učil in me tudi malo zastrupil s pisanjem. Ko sem bil v šestem razredu, smo se selili v Mežico, kjer smo ostali dve leti, potem smo odšli v Leše, kjer je oče kupil hišo. Veselila me je kemija, vendar sem se potem odločil za industrijsko šolo, ker mi angleščina ni ravno šla. Potem sem bil 30 let zaposlen v železarni.

Imata zelo veliko obveznosti, kako pa je videti vajin vsakdan?
Ivana: Začne se s prebujanjem. Jaz zelo rada dolgo spim, medtem ko se Rudi vstane zelo zgodaj in bi šel že zjutraj ob šestih na Šentvid. Tudi jaz bi šla, vendar ne tako zgodaj. Včasih se uspeva dogovoriti in odideva na jutranji sprehod. Potem pride na vrsto delo. On je dopoldne v prvem nadstropju za računalnikom in piše. V tem času ne sme biti nobenih posebnih motenj, medtem ko jaz poskrbim za gospodinjska opravila. Popoldne Rudi dokonča še tisto, kar mu ni uspelo dopoldne. Jaz imam trenutno v obdelavi njegov roman in opravljam prvo lektoriranje. Poleg tega pišem tudi biografski roman o naši družini, približno 120 strani je že napisanega, vendar mi ga nikakor ne uspe končati, saj pišem vzporedno še o Rudiju Stoparju. Vmes so pa nastopi, vaje in literarni večeri.
Rudi: Vem, da dobro napišem vsebino, nimam pa znanja slovnice in tu se z Ivano dopolnjujeva, saj ona pregleduje moja dela. Tudi v šoli sem imel dobre ocene predvsem na račun vsebine in ne znanja slovnice, zato so me učiteljice vedno spraševale, kdaj se bom naučil slovnice, ki mi še danes ne gre najbolje.

Ste avtor in režiser komedije Mali oglasi, s katero se uspešno predstavljate v Posavju.
Rudi: Imamo igralsko in literarno skupino. Preden sem prišel v Brežice, sem bil dramatik in sem napisal čez 20 iger za otroke in mladino, zdaj pa tudi režiram. Že na Lešah smo imeli igralsko skupino, vendar sem se bolj ukvarjal s scenaristiko in dramaturgijo. V Ljubljani sem obiskoval tudi tečaj, kjer sem pridobil še dodatna znanja. V Brežicah še ni bilo igralske skupine, tako da smo mi začeli. Tu sem začel režirati bolj po zaslugi svoje žene.

Ob gledanju Malih oglasov se človek resnično sprosti in zabava, saj je veliko situacijske komike.
Ivana: To se moramo zahvaliti Betki (Elizabeta Križanić), ki je Rudija spodbudila, da bi napisal nekaj daljšega, tako smo igro malo posodobili in je nastalo to, kar je. Tudi v skupini se zelo dobro razumemo. Večkrat igramo tudi kakšne skeče na srečanjih društva upokojencev, kjer nas imenujejo kar 'jagodni izbor'.
Rudi: Jaz sem vedno pisal take igre, kjer ni bilo treba veliko spreminjati scene. Zgodba naj bi temeljila na vsebini, in ne raznih drugih učinkih, kot so scena in luči.
Ivana: Mi smo finančno onemogočeni in si ne moremo privoščiti česa posebnega. Jaz hodim še k pevskemu zboru in tudi k esperantu sva hodila nekaj časa.

Imata tudi dva skupna projekta, in sicer romana Vsa njegova križpotja in V senci gore.
Rudi: Jaz sem napisal osnovo, tako da vsebina in zgodba sta moji, ona je dopolnila in dodala prispodobe, ker sem delal še na nečem drugem in se je mudilo.
Ivana: To so zgodbe, ki so bile meni blizu. Jaz se imela drugačno življenje kot on. Takrat ni bil nihče bogat, vendar eni so imeli več, drugi manj. Mi smo kar težko živeli, zato sem se lahko bolj vživela v zgodbe, jih razvila in opisala občutke.

Skupaj sta napisala tudi kabaret Ura življenja.
Ivana: On je napisal dramski del, jaz pa songe, čeprav je bil zdaj predstavljen samo en izvleček s kratkim veznim besedilom v izvedbi zakoncev Križanić. Mi smo že imeli nekaj vaj, da bi to v celoti izpeljali, vendar je potem vse obstalo.

Ali sta že razmišljala, da bi še kaj napisala skupaj?
Rudi: Dobro bi bilo narediti še kaj, vendar bi morala začeti nekaj, kar bi imelo skupno točko. Če imava različne junake, je težko poseči v drugo zgodbo. Čeprav jaz dajem Ivani dela v branje, ona pa meni ne v takem smislu, da bi posegal v njeno zgodbo.
Ivana: To pa ne bo čisto držalo, on ima roke in se mu mudi, jaz jih pa nimam. Tudi jaz sem ga prosila, naj mi prebere moje delo, ker smo se pogovarjali z urednikom Nedelje v Celovcu, da bi mi nekaj objavili za poletno branje, zato moram kar pohiteti. Razlika med nama je, da je on pregostobeseden, jaz pa preskopa z opisi, zato sem ga prosila, da mi kakšen dogodek malo razširi ali vsaj nakaže, kako naj sama dopolnim zgodbo.

Kaj pa vidva bereta?
Ivana: Vse, kar mi pride pod roke. Ko knjigo odprem, jo malo prelistam in potem vidim, ali me potegne ali ne. Če se o kakšni knjigi veliko govori in mi jo res priporočajo, jo bom tudi prebrala ali če vidim napoved vsebine, ki me pritegne. Kakšno knjigo sem prebrala že po petkrat, vendar je zanimivo, da jo vedno drugače doživljam. Sem pa že od nekdaj strašno rada brala Slovenske večernice. Živeli smo na vasi, to je bilo šest kilometrov do mestne knjižnice in ni bilo mogoče kar tako hoditi po knjige kot zdaj, poleg tega jih ljudje niti niso imeli. Na vasi je bila samo Mohorjeva družba, kjer so dobili zbirke večernic. Nekaj hiš jih je imelo, zato sem hodila od hiše do hiše in prosila, da so mi jih posodili za branje.
Rudi: Ona je brala Večernice, jaz jih pa zbiram. Vem, da nikoli ne bom zbral vseh, vendar imam ambicije, da bi dobil drobno zbirko, vendar ne gre. Mi jih manjka še okrog 60 kosov. Jaz sem včasih ogromno bral, tudi vse ruske klasike, od Dostojevskega do Gogolja, pa še Sienkiewicza posebej, kar je čisto nekaj drugega. To so pustolovski romani. Zdaj pa ni več toliko časa, le zvečer, ko se umiriva in sedeva, si vsak vzame svojo knjigo in bereva kakšno uro, tako da imava neke vrste ritual večernega branja.

Z romanom Postaja ste izpostavili dogajanje na železnici v 24 urah, kjer ste tudi sami delali nekaj časa.
Rudi: Postaja je poseben projekt iz mojega delovnega področja, saj sem bil približno osem let zaposlen na železniški postaji v Ljubljani. Knjiga je nastajala ponoči, ko sem bil varnostnik in sem imel čas. Na vsaki dve uri sem naredil obhod, vmes pa pisal in uporabil različne dogodke, ki so se zgodili na postaji. Vsi liki v zgodbi so resnični, ravno tako dogodki, le da sem jih jaz združil v en dan, dogajali so se pa skozi vse leto, zato je tudi pripovedovanje zelo zgoščeno. Nemogoče je, da se vse to zgodi v enem dnevu. Gre za posamezne prizore, ki so dobro narejeni. Eden je o dečku, ki je pobegnil iz zavoda in ni imel denarja, zato je beračil, in sem ga opazil. Poklicali smo policijo, vendar se je prav videlo, kako je hrepenel, da bi šel ven iz tistega okolja. Eden izmed likov je tudi John Wayne iz Jevnice. To je bil nekdo, ki je vedno govoril John Wayne in vpil po postaji. Tam je bila tudi Fanika Eršte, ki je kandidirala za predsednico. Najhujše je bilo gledati narkomane. Največji šok sem doživel, ko smo na stranišču našli nekoga, ki se je predoziral in umrl, pa še Mlinar se je pisal.

Sicer pa pišete tudi za mladino in obiskujete osnovne šole.
Rudi: Eno knjigo sem napisal za otroke, ker so pravljice, dve sta za šolsko mladino. Ena obravnava tudi problematiko drog, edina, ki se dogaja v naših krajih (v okolici Brežic). Druge so iz koroškega konca.

Kaj je bilo resnično drugače v vajinih otroških letih, če primerjamo preživljanje prostega časa današnjih otrok?
Ivana: Med tednom smo morali delati. Mi smo se ob nedeljah družili z otroki iz cele vasi. To je bil naš dan. Televizije še ni bilo, radio je bil tu pa tam in je bila cela vas naša, tudi cesta. In mi smo od tega dobili ogromno. Tega danes ni več. V vasi, kjer sem preživela otroštvo, je otrok veliko, vendar jih ni zunaj. In to ni dobro. Ni druženja, ni igre, mi nismo imeli igrač, mi smo si vse igre izmislili in se potem zabavali. Zdaj je pa toliko vsega, ni pa prave komunikacije med njimi. Ti otroci ne čutijo drug drugega.
Rudi: Otroštvo je revno v tem smislu, da ni medsebojnih odnosov. Tudi ko pridejo problemi, jih ne znajo reševati, ker nimajo izkustva z drugimi. Jaz sem vprašal koga drugega, pa smo se pogovorili in rešili težavo. Zdaj pa te komunikacije ni in vsak, ko pade v krizo, misli, da je njegov problem nerešljiv in ni izhoda. Velik del odgovornosti nosijo tudi starši, ker so tako zasedeni, da nimajo časa za otroke.

Kako ste se pa vi znašli v svetu poezije?
Ivana: Že na komercialni šoli mi je učiteljica z gimnazije svetovala, naj grem študirat slavistiko, vendar takrat ni bilo pogojev. To sem hotela storiti, ko sem prišla v pokoj, vendar je zdaj vse težje in tudi vpisnine so kar visoke. Slovenski jezik je bil moj najljubši predmet, vendar je to verjetno odvisno tudi od profesorja, ki te uči. Jaz sem imela zelo dobro profesorico v osnovni in srednji šoli. Slovenščino na maturi sem naredila s petico in ravnatelj je rekel, da takega primera že dolgo niso imeli. Vse sem imela v mezincu, ker sem imela in še imam rada jezik in tudi občutek zanj, ki ga moraš imeti pri pisanju literature.

Kdaj ste začeli svoje misli izlivati na papir?
Ivana: To je bil zanimiv začetek. Pisala sem že v osnovni šoli, vendar so bili to prozni sestavki. Prvo pesem sem napisala leta 1979, ko sem bila že v Brežicah in sem imela strašno domotožje po Beli krajini, o kateri sem napisala pesem, ki sem jo poslala na razpis in bila izbrana med 20 najboljših na republiški ravni. Zatem sem se udeležila literarne kolonije, kjer sem dobila veliko napotkov in usmeritev. Potem sem začela ugotavljati, da imam smisel tudi za poezijo ne samo za prozo.

S kakšno tematiko se ukvarjate?
Ivana: Pesmi so družbeno angažirane, osebne in s pokrajinsko tematiko. Prizadenejo me krivice, in to potem izlijem v poezijo. Že vsa leta pišem besedila za narodno-zabavno glasbo in popevke. Na primer za mariborski festival Veselo jesen, kjer je bilo enkrat nagrajeno besedilo, nato pa je bila nagrajena cela pesem v izvedbi Branke Kraner leta 1981. Nekaj pesmi sem napisala tudi za Fredija Milerja, na primer Čudovita dolina, o Šentanelu … nekaj pesmi tudi v koroškem narečju. Sodelovala sem tudi z Martinom Težakom, Bracom Korenom, ki je bil na Melodijah morja in sonca 1978, s skupino Obvezna smer, za Stanko Macurjevo sem napisala Jesenske noči, potem so bili še Laura Kobal, Ivan Hudnik in drugi. Največ pa sem sodelovala z Branko Kraner. Najprej je glasbo pisal Andrej Grabar iz Radeč, potem so si to malo razdelili.

Kako sta se spoznala?
Ivana: To je bilo zelo zanimivo in nič ni slučajno. Leta 1981 sva bila oba na literarni koloniji. No, jaz sem bila prvič že leta 1979. Tam je bil tudi Rudi. Bilo nas je 20 in to so bile delavnice. Vse, kar smo napisali, so potem komentirali Peter Božič, Peter Kuhar, Miha Mate in Breskvarjeva Dragica, ki je bila takrat vodja sklada v Ljubljani. Peter Božič je bil zelo strog in si moral biti res močen, da te ni sesul, ali si pa odnehal. Tistega leta se je Dragica zelo zavzela zame, ko je Peter Božič komentiral moje pesmi, in to me je rešilo. Če se ona ne bi postavila zame, bi verjetno odnehala. Zatem je bil literarni večer na Ptuju, kjer so brali naša dela. In potem pridejo do Rudijeve zgodbe. Jaz sem se ravno tisto leto ločevala in se preselila iz Črnomlja v Brežice. Takrat se je dogajalo vse tisto, kar se v življenju naj ne bi. Njegova zgodba je bila pravzaprav moja zgodba, saj se mi je dogajalo vse to, kar je on opisoval. To je bila pripoved o mami in hčerki, ki se ločujeta od družine, za povrh so bila še imena enaka. Bila je mama Ivanka in hčerka Alenka. In mi ni bilo nič jasno, zato me je zanimalo, kdo je to napisal, in tako se je začel pogovor.
Rudi: Potem sva si začela dopisovati in sva čez 20 let znova prišla skupaj.
Ivana: Osemnajst let sva si dopisovala in takrat mi niti na pamet ni prišlo, da bi začela z novo zvezo.
Rudi: Takrat je bila situacija popolnoma drugačna kot pozneje. Ta najina korespondenca bi zahtevala tudi eno posebno obdelavo. Midva sva si dopisovala na petih listih, tako da so bili to že pravi literarni eseji.
Ivanka: V tistem času še ni bilo telefonov in mobitelov, niti ni imel vsak telefona doma.
Rudi: Tako da sva se v pismu dogovorila, kdaj približno jo bom poklical, in po navadi je bil to čas malice. Dosegljiva je bila edino v službi. Potem so bile še javne govorilnice.
Ivanka: To je nepredstavljivo, kaj vse se je zgodilo v teh letih na področju komunikacije.

Leta 1999 sta prišla pa v Brežice.
Ivana: To je bilo spet eno zanimivo obdobje. Leta 1997 sem bila jaz v bolnišnci v Brežicah in je zraven ležala ženska s koroškim narečjem. Med pogovorom ugotoviva, da je njena sestrična Rudiju lektorirala dela. Potem sem se mu jaz javila, vendar če ne bi srečala te gospe, bi verjetno življenje steklo v drugo smer.
Rudi: Tudi pisma so bila potem vse redkejša.
Ivana: In ravno to je bil verjetno tisti trenutek, prevrat, da se je tako končalo. Potem so stvari stekle in 1999 je prišel živet v Brežice.

Z različnih koncev Slovenije in vsak s svojimi življenjskimi izkušnjami zdaj literarno ustvarjata v Brežicah. Kot nam je povedal Rudi Mlinar, je za njim zelo naporno in plodovito obdobje, saj je v zadnjih šestih letih izdal tudi po dve knjigi na leto. Fizično kondicijo nabirata s pohodi na Šentvid nad Čatežem, duhovno pa na srečanjih z Vinkom Ošlakom, saj so zelo dobri prijatelji. Rudi je bil nekdaj tudi zelo aktiven planinec, oba pa se lahko pohvalita z osvojitvijo Triglava.