Na natečaj za starejše od 55 let, v okviru katerega smo oktobra zbirali vaše zgodbe, smo prejeli številne ganljive, pretresljive, pa tudi humorne in radosti polne zgodbe. Med njimi je tričlanska komisija izbrala šesterico, med katero ste potem bralci izbrali svojega zmagovalca, komisija pa svojega.

Kot se je izkazalo, sta bili mnenji komisije in javnosti usklajeni. Zmagovalka natečaja, ki bo prejela glavno nagrado, "vikend paket" v Termah Čatež, je Milenka Pungerčar, in sicer za zgodbo Tomaževa pisma.

Po glasovanju bralcev se je na drugo mesto uvrstila zgodba Andreje Ipavec z naslovom Jesenska zgodba, na tretje pa Zgodba najine ljubezni avtorice Metke Mahne.

Zmagovalno zgodbo lahko preberete spodaj, vsi finalisti pa bodo prejeli simbolna darila. Iskrene čestitke vsem.

Vsem piscem se zahvaljujemo za sodelovanje.

Milenka Pungerčar: TOMAŽEVA PISMA

Bilo je sredi poletja, triinštiridesetega leta. V malem mestu, ki so ga na obzorju zapirale gore, je Mira izstopila iz vlaka. Dva karabinjerja sta jo pripeljala iz ženske kaznilnice v Benetkah. Z dokumenti v ovojnici, z napisom POD STROGIM NADZOROM sta jo predala lokalnemu karabinjerju, ki jo je odpeljal mimo množice gledalcev. Stopila sta v napol odprto kočijo. Voznik je odpeljal po dolgi ulici do sodnega zapora, kjer sta izstopala. Karabinjer jo je odvedel v direktorjevo pisarno. Predal mu je kaznjenkine dokumente.

Direktor se je zagledal v napis na ovojnici, zatem pa v Miro. Rahel posmeh mu je hušknil čez obraz, ko je umaknil pogled in začel brati. Po branju je zamišljeno gledal zapornico. Vprašal je: »Veste, zakaj ste tu?«

»Da, ker madre superiora noče več političnih kaznjenk, ki so se uprle delu v kaznilnici. A vedite, da tudi tu ne bom delala v korist vaših vojaških enot,« je jasno odgovorila v šolski italijanščini.

Ko je slišala, da v tem zaporu ni organiziranega dela, je smelo nadaljevala: »Tudi v cerkev ne bom hodila.«

»Seveda ne. Izhodi so prepovedani,« se je ponorčeval direktor.

Torej niti kapele nimajo tu, je pomislila. Počutila se je zmedeno, a vseeno je navrgla še zadnje: »In ne boste me vtaknili med kriminalke. Politične imamo pravico biti skupaj.«

»Da,« je rekel, »vendar je zdaj tu edina politična. Med politične v moški oddelek pa je vendar ne sme poslati,« je direktor že v smehu odgovarjal.

Spravil je dokumente, ženski v kotu pisarne pa namignil, naj jo odpelje.

Paznica Ester, kot se je predstavila, je Miro odpeljala v drugo stavbo, v prvo nadstropje. Pustila jo je v garderobnem prostoru, da se preobleče in si uredi prtljago na dodeljeni polici. Po končanem opravilu jo je odvedla do predzadnjih vrat na hodniku. Ko je odprla celico z dvema kaznjenkama, je od zunaj najavila: »Kot že vesta, sta dobili sostanovalko. Politično.«

Mira je v celico vstopila pod spremljajočimi pogledi dveh kaznjenk, ki sta s spodvitimi nogami sedeli na posteljah. Zasedeni postelji sta si stali nasproti, prosta v ozadju je čakala novinko. V utesnjenem prostoru si je Mira razporedila svoje stvari, pretresla ležišče in po potu zasmrajeno deko. Potem je tudi sama sedla na posteljo, potegnila gor noge ter skušala počivati.

Toda ženski sta bili zgovorni. Brez vprašanj sta se izmenoma predstavili. Starejša je bila upokojena učiteljica, ki jo je mlajša poimenovala za Maestro. Kazen je prestajala zaradi ukvarjanja s črno borzo. Druga, črnolasa Vilma, se je znašla v prostituciji. Aretirana in obsojena je bila, ker je pri svojem poslu tudi kradla.

In bili sta radovedni. Mira je povedala, kar ju je najbolj zanimalo. Ko sta slišali, da je bila šestnajstletnica obsojena na petnajst let zapora, se je Vilma, bilo ji je dvajset let, zgrozila: »Take kazni ne bi prenesla. Že svojo polletno sem težko sprejela.«

Mira je brezbrižno odgovorila: »Vojna bo končana čez kak mesec in z našo zmago mi bodo odprta vrata v svobodo.«

Italijankama sicer Duce ni bil pri srcu, a vseeno nista želeli, da bi njuna država izgubila vojno. Kaj več o tem nista rekli, ker predvsem novinka ni začela resnejšega pogovora na to temo. Bila je utrujena.

Ločena od tovarišic v kaznilnici je Mira prvo noč v novem zaporu slabo prespala. Nerazpoložena se je zjutraj začela uvajati v dnevni red. Pri opravilih v umivalnici je morala biti hitra, a za zajtrk si je vzela čas. Kos kruha je počasi grizljala, vodeno kavo pa po požirkih srkala. Vmes sta jo kaznjenki sproščali s predstavo dnevnih sprehodov. Zrak in druženje z drugimi naj bi bili, po njunem, edini prijetni trenutki v dolgem dnevu.

Torej je tudi Mira nestrpno čakala hrup na hodniku, znak, da se odpirajo vrata. Po rožljanju s ključi in loputanju z vrati se je več kot dvajset kaznjenk spustilo s hodnika na stopnice. V dvostopu so zakorakale na dvorišče med četverokotno povezanimi zgradbami. Dve zgradbi sta sprehajalni prostor omejevali s sivim zidom, na licu dveh drugih pa so bila okna, z zunanje strani varovana z železnimi klini.

Vilma je kot dobra vodička predstavljala novinko kaznjenkam in jo uvajala v prostor. »Glej na okna. Vidiš, kako zaporniki izmenično tiščijo glave med kline? Vedo, kdaj prihajamo, in slišijo nas. Pa nas ogledujejo,« je razlagala in švigala z očmi od enega do drugega okna. Nenadoma je vzkliknila: »Poglej plavolasca na oknu, v drugem nadstropju. Ni Italijan, politični mora biti.«

Ko je Mira dvignila pogled na svetlo glavo med temnim železjem, je pomislila, da utegne biti zapornik v resnici slovenski politični kaznjenec. Z ozirom na lase, ki so mu padali na čelo, se ji je zdel tudi prikupen. Da bi tak trenutni stik med njim in njo lahko odprl vznemirljivo zgodbo, ni pomislila.

Na naslednjem sprehodu se je na stopnišču v Miro spotaknil moški s kuharskim predpasnikom. Oprijel se je njene roke, ji nekaj stisnil v dlan in odhitel dalje. Slutila je, da politični kaznjenci z njo navezujejo stik. Vznemirjena je na dvorišču pogledovala na okna, dokler ni spet zagledala svetlega obraza. Zazdelo se ji je, da se ji smehlja.

Po sprehodu je na lističu toaletnega papirja skrivoma prebrala sporočilo iz moškega oddelka. Izrekli so ji dobrodošlico in opisali možnost, kako ustvariti zvezo z njimi, politični obsojenci iz Ljubljane. Mira sama, s svoje strani, tega ni zmogla. Zaupala se je Italijankama.

»Od političnih sem dobila sporočilo. Radi bi vzpostavili stik. Pošto bi v vžigalični škatlici izmenično odlagali pod nekim kamnom ob vratih na dvorišče,« je povedala in zaprosila: »Mi bosta jutri pomagali, da jo neopazno najdemo?«

Maestra je brez premišljanja šla v igro. Prevzela je iskanje škatle, češ da bo njeno postavanje in brskanje okrog vrat najmanj sumljivo. Zaradi njene uglednosti, seveda.

Tudi Vilmi se je stvar zdela zabavna. Menila je, da je pošto poslal plavolasec. »Videla sem, kako te gleda. Dokler tebe ni bilo na dvorišču, tudi njega nisem opazila na oknu.«

»Morda,« je rekla Mira in se po premisleku odločila, da jima prevede pisemce na straniščnem papirju:

»Drago dekle, že nekaj dni pred tvojim prihodom smo izvedeli, da pride politična. Novica, ki so nam jo zaupali stražarji, je menda vznemirila vse mesto. Kako tudi ne, saj si kot prva politična v tem zaporu itak vzbudila pozornost, kaj šele, ko se je govorilo, da prihaja orjaška partizanka, ki je pobijala njihove vojake. Kot taka si tudi nam vzbudila zanimanje. Toda ko so te stražarji po prihodu videli in te opisali, smo se skupaj smejali. Rekli so, da si drobna in krhka, ki bi jo vsak moški lahko z mezincem položil na tla. Ko te gledam s četrtega okna v drugem nadstropju, se mi res zdiš nemočno, a lepo dekle.«

»Podpisal ga je Tomaž,« je rekla, malo pomislila, pa dodala: »Zdaj razumem, zakaj je bilo ob mojem prihodu toliko ljudi na postaji.«

Italijanki sta ji smeje odkrili: »Podobno smo slišale tudi tu. Vseeno pa te paznica ni tako strašljivo predstavila.«

Na sprehodu naslednjega dne so bile že pripravljene, kako poiskati pošto. Ko so na dvorišču ugotovile, da je mladenič na določenem oknu Tomaž, mu je Mira poslala širok nasmeh. V odgovor se je njegova glava nenehno obračala proti vhodnim vratom. Tam se je že sukala Maestra. Razumela ga je. Ko je opravila svoje, se je približala Miri. Imam jo, ji je prišepnila. Toda škatlico ji je izročila šele v celici.

Zraven pisemca je Mira dobila tudi svinčnik. »Tomaž prosi, da mu pišem in pošto po isti poti oddajam,« je povedala Italijankama, navdušenima nad tem, kar se jim bo začelo dogajati. Tega, kako je Tomaž predstavil sebe in še tri sozapornike, ni razkrila.

Začelo se je redno dopisovanje. Maestra je polagala Mirino pošto pod kamen, Vilma je naslednji dan pobrala Tomaževo. Tako so Italijankama postajali dnevi zanimivejši, a Miri so pisemca toplih besed in vesti z bojišč razbijala osamelost in malodušje. In vsako naslednje pismo ji je vzbudilo tudi nova občutja, saj ji je ponujalo ljubezen v prelepi naravi in v svobodi. Ljubezen, o kakršni še niti sanjala ni.

»Preberi, kaj piše,« je zahtevala Vilma, ko se je po branju pisma Mira tiho zamislila.

Mira se je nasmehnila in brala:

»Danes si bila na dvorišču posebno lepa. V zelenem krilu, beli bluzi in z belim trakom v laseh si bila podobna nežni pomladni roži. Zaželel sem si, da bi te dvignil k sebi, te ponesel čez oblake, tja, do sonca, v svobodo.«

Poročil z bojišča, ki so jih politični dobivali po zaupnih stražnikih, ni brala - ker ni hotela pri zapornicah sprožiti vprašanja, kako poročila prihajajo do njih.

Nekega dne, ko so se vrnile s sprehoda, jih je pred celico presenetil stražar. Zadržal jih je pred vrati. Drugi je znotraj, v navzočnosti komandirja, premetaval Mirino ležišče. Ko sta končala, sta brez besed izstopila, le komandir, s kupčkom toaletnega papirja v iztegnjeni roki, je Miro škodoželjno prebodel z očmi.

Ko so odšli, jih je paznica razburjeno zasliševala, kako in s kom je potekalo dopisovanje. Bala se je zase. A ko je Mira odkrito povedala, da so zvezo z njo vzpostavili rojaki iz moškega oddelka, je presodila, da je bolje prepustiti zaslišanje drugim.

Prvi ukrep uprave jih je presenetil že naslednji dan. Prišla je druga paznica, že po videzu stroga in bolj odločna. To je čutila predvsem trojica iz problematične celice. »Ve hodite tik za menoj,« jim je zaukazala, ko jih je peljala na sprehod. A ne več na dvorišče, temveč na zanemarjen travnat prostor ob zunanjem zidu zgradbe. Z drugih strani so trato zapirali trije visoki zidovi.

»Glejte, kako visoko nad nami je nebo. In vrhovi gora se vidijo,« so veselo vzklikale kaznjenke.

Seveda je bil bolj zračen in zelen prostor všeč tudi Miri in njenima sozapornicama, a vsaka po svoje je pogrešala moške obraze na oknih.

Toda Mirina žalost zaradi pretrgane zveze je trajala le en dan. Že drugega dne so na oknu tretjega nadstropja kaznjenke opazile moškega, ki je, z glavo in roko skozi kline, nekaj dopovedoval. Miro je preblisnilo, pokazala je nase. Prikimal je, obrnil glavo proti paznici in z roko namignil, naj jo oddaljijo. Maestra in Vilma sta nemudoma pristopili k nalogi, Mira pa je čakala, da je v ugodnem trenutku z okna padla kepica. Pobrala jo je v travi, ob zidu.

Nad ponovno vzpostavljeno zvezo sta se Italijanki veselili skupaj z Miro, še posebno, ko jima prebrala del Tomaževega sporočila:

»Takoj sem izvedel, da so našli moja pisma. Direktor me je zaslišal. Povedal sem, da sva zaročena, in ko sem te zagledal, sem seveda moral poiskati pot do tebe. Ali je verjel, ne vem, le razumel ni, zakaj nisem zaprosil dopisovanja preko uprave. In še to, v zgradbi, pred katero se sprehajate, so delavnice. Čevljar bo z okna lahko vsak dan pogledal na vas.«

Čez nekaj dni je sledilo novo presenečenje. Miri so vrnili Tomaževa pisma s priloženim zvezkom in svinčnikom. Na ovojnici je bila oznaka ljubezenska pisma. Tako jih je po pregledu označila prokuratorjeva žena, menda slovenskega rodu, je povedala paznica ter porogljivo navrgla še opazko: »In direktor verjame, da sta zaročena. Kakšno naključje, da sta se tu našla.«

Če nama uprava zapora gre na roko, bom seveda sprejela vznemirljivo igro, si je rekla Mira. Ni se še zavedala, da ne gre več za igro. Vsak dopoldan je čakala pismo, v katerem ji bo Tomaž znova opisal, kakšna ljubezen ju čaka, vsak popoldan mu je odgovarjala, da sprejema, kar ji ponuja, da pričakuje srečo v njegovem objemu. Takrat, ko je brala: »Draga, peljal te bom v hišo na vrhu Gorjancev. Živela boš v vonju travniškega cvetja. Zvečer boš zaspala v mojem objemu, čez dan te bom vodil po gozdnih poteh,« jo je zaneslo iz resničnosti. Takrat je budna hrepenela po svobodi, ponoči sanjala o ljubezni, o Tomažu, ki ga od blizu sploh še ni videla.

Pisma so pogosto prihajala in odhajala. Med sprehodi se je poštar redno pojavljal na oknu. Ko je prikimal, je po dreti spustil zavojček, ki ga je sprejela ena ali druga Mirina zarotnica. Ko pošte ni imel, je odkimal. In kmalu sta zaročenca izkoristila tudi splošno pravico odpošiljanja pošte. Tedensko sta si dopisovala preko uprave.

Dan, ki se je zmedeno začel, je bil osmi september. Zjutraj stražarji niso preizkušali železja na oknih, kaznjenke so ostale brez kruha in kave. Opoldanskega obroka ni delila ženska, ampak moška kaznjenca v navzočnosti stražarjev. Šele proti večeru je paznica začela odpirati vrata za večerno opravilo. In takrat je hladno sporočila: »Italija se je predala. Končali smo vojno.«

Politični zaporniki v Italiji so novico sprejeli, kot bi jim že odprli vrata na prostost. Tudi v Roveretu. Toda šele sredi oktobra je Tomaž sporočil Miri, da slovenske obsojence množično izpuščajo. Razveseljiva novica jima je razplamtela upanje, da se kmalu objameta na svobodi.

A njuno upanje se je le polovično uresničilo. Neki mrzli jesenski dopoldan je paznica pred sprehodom poklicala Miro ter jo nestrpno priganjala, da pohiti z njo.

»Kam?« je vprašala Mira.

»V sprejemnico. Čaka vas zaročenec.«

Jedrnat odgovor jo je osupnil. Za trenutek je otrdelo obstala. Kako naj se vede kot zaročenka s človekom, ki ga od pet do glave še ni videla, še nikoli govorila z njim. Le sumničav pogled paznice jo je premaknil naprej.

Tomaž je bil pripravljen na njeno zmedenost. Ko je negotovo vstopila, ji je razširjenih rok stopil naproti. »Draga, kako srečen sem, da te lahko objamem,« je v italijanščini glasno vzkliknil, na uho pa ji domače šepnil: »Daj, poljubi me. Paznica čaka na to.«

Nad srednje velikim, vitkim mladeničem s ponosno držo je bila Mira prevzeta in ganjena. Ko je v njegovih očeh zaznala tudi odsev njegove ljubezni, se je stisnila k njemu in naslonila glavo na njegove prsi. Preblisnila jo trdna misel, to je moj fant.

Objeta sta sedla na klop. Paznica je odšla. Stražniku ob oknu ni bilo mar, da sta se nežno poljubljala in pogovarjala v svojem jeziku.

»Ko sem bral tvoja pisma, v katerih si se odzivala na moja hrepenenja in v katerih si razkrivala svojo dušo, si že bila moje dekle. To boš ostala tudi na prostosti, kajne? Za vedno, obljubi.«

Mira ga je zavzeto gledala, poslušala in obljubljala.

Toda občutje sreče jima je uničilo slovo. Tomaž in njegovi tovariši so namreč že imeli odpustnico iz zapora. To je bil tudi razlog, da jima je direktor dopustil srečanje.

Odšli bodo naslednje jutro, je še povedal. Toda ne v Slovenijo, kjer bi tvegali, da jih pozaprejo Nemci, ampak preko tirolske pokrajine h koroškim partizanom. »A ti, draga, kmalu pričakuj odpustnico. Pa kjer koli boš, do konca vojne se ne izpostavljaj. In z ljubeznijo čakaj name, saj te poiščem prvi dan po zmagi,« ji je dajal zadnje napotke, ko ju je stražar opomnil, da je čas obiska potekel.

Mira se je v celico vrnila s turobnim razpoloženjem. Pogreznila se je v molk in tihe misli na Tomaža. V takem ozračju v celici so postali dnevi za vse daljši in težji.

Po treh tednih je tudi ona odšla na prostost. S seboj je nosila zaklad, Tomaževa pisma. Skrbno jih je shranila, ko je tudi ona odšla v partizane. In ko ga je po osvoboditvi iskala in izvedela, da je bil na pragu zmage žrtev pobeglih okupatorskih vojakov, so ji do danes pisma ostala kot svetinja ljubezni, o kateri je sanjala med zidovi.