Prvi program Televizije Slovenija bo petkov večerni filmski termin naslednjih sedem tednov odstopil kultnim japonskim filmom iz petdesetih let 20. stoletja, ki bodo predstavili opusa dveh enako pomembnih, a tematsko in stilistično med seboj skoraj diametralno nasprotnih režiserjev.

"Najboljši film vseh časov"
Prvi na sporedu bo nocoj ob 23.00 film Tokijska zgodba, ki ga je leta 2012 revija Sight and Sound izbrala za najboljši film vseh časov po izboru filmskih režiserjev. (V izboru kritikov se je uvrstil na tretje mesto, tik za Vrtoglavico in Državljanom Kanom). Družinska drama je bila tudi samemu Jasudžiru Ozuju najljubša med vsemi njegovimi 54 filmi.

Na videz preprosta zgodba o starejšem paru, ki se odpravi v Tokio na obisk k svojim odraslim otrokom, tematizira (nikoli ubesedeno) trenje med starejšo in mlajšo generacijo, kar je tesno povezano z občutjem minevanja časa in melanholijo, ki spremlja življenjske spremembe, staranje in izgubo.

Tokijska zgodba je portret Japonske v 50. letih prejšnjega stoletja, ko je deželo po drugi svetovni vojni zajel val modernizacije in vpliv zahodnega sveta ‒ obenem pa je pred nami absolutno sodoben in še danes relevanten razmislek o večno spreminjajočem se pojmu družine.

V okvirčku boste našli seznam filmov, ki jih bomo ob petkovih večerih lahko spremljali na nacionalni televiziji, pod njim pa podrobnejšo predstavitev obeh režiserjev in njunih ključnih filmov.

Jasudžiro Ozu: kronist majhnih tragedij vsakdanjega življenja
Ime Jasudžiro Ozu (1903‒1963) je v japonski kinematografiji skorajda sinonim za umirjeno kontemplacijo, za filmski jezik, ki se približuje transcendenci ‒ in katerega se mora s Hollywoodom zasičeni duh povprečnega gledalca šele privaditi.

Mladi Jasudžiro Ozu je šolo še pred formalnim zaključkom izobrazbe obesil na klin ter se zaposlil kot pomočnik filmskega snemalca; to so bili še časi nemega filma. Do začetka šestdesetih let 20. stoletja je posnel nič manj kot 54 filmov, a danes slovi predvsem po stvaritvah svojega poznega obdobja. (Zgodnja dela, večinoma burke v maniri Charlieja Chaplina, so bodisi izgubljena ali pa uničena.) Večino zrelih del, v katerih se je otresel prejšnjega šaljivega tona, je ustvaril v sodelovanju s svojim stalnim scenaristom Kogom Nodo. (Tega iz zadržanega dostojanstva njunih projektov nikoli ne bi razbrali, a menda sta se scenarijev redno lotevala po dolgih nočeh popivanja; Tokijsko pot sta tako spisala v "103 dneh in 43 steklenicah sakeja".)

"Filmi, ki jih lahko razume le Japonec"
Od Akire Kurosave Ozuja med drugim loči tudi to, da je bil v času življenja v domovini veliko bolj cenjen kot na Zahodu; prijel se ga je sloves, da snema filme, "ki jih lahko razume le Japonec". Šefi studiev so bili namreč prepričani, da gledalci na Zahodu pričakujejo zgodbe o gejšah in samurajih, ne pa tihega realizma zgodb iz delavskega razreda. Njegove rojake je očarala kontemplativna tišina filmov Pozna pomlad (1949), Okus riža z zelenim čajem (1952), Tokijska zgodba (1953), Zgodnja pomlad (1956), Plavajoče trave (1959) in Jesensko popoldne (1962).

Filmska kamera v Ozujevi službi je ne samo statična, amak tudi spuščena v nižji položaj, ki v gledalcu vzbuja občutek, kot da sedi na tatamiju domovanja, v katerem se zgodba odvija. (Ker je kompozicije skoraj vedno sestavljal na tej višini, je moral za svoje filme zgraditi kulise, pri katerih so imele sobe tudi strope.) Režiserja vprašanje kontinuitete ni pretirano zanimalo: če boste pozorni, boste v Tokijski zgodbi ujeli trenutek, v katerem igralca med enim in drugim prizorom zamenjata mesti.

Dejanja pred čustvi
Tematsko Ozu svoje filme praviloma zasidra okrog detajlov vsakodnevnega življenja v japonski družini srednjega razreda. S scenaristom Nodo sta zgodbe gradila iz drobcenih dogodkov, ki se na prvi pogled morda niso zdeli pomembni, a so v teku filma pridobili simbolično težo in dogajanju vdihnili gravitas epske pripovedi. Igralec Čišu Rju, ki je nastopil v mnogih njunih filmih, je nekoč razkril, da so imeli vsi igralci stroga navodila, naj pred kamero ne kažejo čustev. Sam je pred nekim prizorom denimo dobil napotek, naj se "najprej zazre v svoje jedilne paličice, nato v roko, in šele potem spregovori s sinom". "Že samo izvajanje gest v točno določenem zaporedju je gledalcu posredovalo določeno občutje. Ozu teh čustev nikoli ni ubesedil: zanj so bila dejanja na prvem mestu. Povedal mi je, kaj naj naredim, in pustil, da sem pri tem sam odkril občutje."

"Skuhati znam eno samo stvar"
Ustvarjalec, ki danes velja za enega največjih v zgodovini sedme umetnosti, je o svojem delu govoril z lakonično distanco in zdravo mero samoironije. Sebe je videl kot preprostega obrtnika: "Pripraviti ne znam ničesar razen tofuja. Ocvrt tofu, kuhan tofu, nadevan tofu, kar hočete. To pa zato, ker sem zgolj in samo prodajalec tofuja. Svinjski kotleti in ostala fina hrana, to je za druge režiserje."

Okus riža z zelenim čajem: prizori iz zakonskega življenja
Poleg večkrat omenjene Tokijske zgodbe filmski cikel tokrat prinaša še tri Ozujeve klasike. 31. januarja na "jedilniku" ne bo tofu, pač pa Okus riža z zelenim čajem (1952). Pred nami se razprostre intimna drama o krizi poročene ženske. Taeko (Mičijo Kogure) je družabna, priljubljena in premožna meščanka, ki pa si vse težje laže, da je v zakonu s puščobnim poslovnežem zares srečna. Žre jo misel, da je v življenju usodno prikrajšana, in goji tihe zamere do moža (Šin Saburi), ki pa je v odnosu do nje skoraj svetniško potrpežljiv in spravljiv. A Taeko bo nekega dne ugotovila, da je svojo zvezo, ki je bila posledica tradicionalne dogovorjene poroke, morda vendarle podcenjevala ...

Zgodnja pomlad: skrivnosti in laži
Tudi tretji film v ciklu, Zgodnja pomlad (1956), je umeščen v milje pisarniških delavcev in se posveča ljubezenski tematiki. Birokrat Sugijama Šodži (Rijo Ikebe) svoje dneve večinoma preživlja v psarni. V osmih letih zakona se je njegov odnos z ženo Masako (Čikage Avašima) ohladil in še preden se dobro zave, se spusti v romanco z lepo sodelavko Čijo (Kejko Kiši). Ko Masako zasluti moževo prevaro, se odloči, da ne bo mazohistično hlinila nevednosti.

Plavajoče trave: gledališke spletke
Zadnji Ozujev film pred spustom v popolnoma drugačne vode bo režiserjeva predelava njegovega lastnega nemega filma iz tridesetih let, Plavajoče trave (1959). Lirična, minimalistična drama je umeščena v krog potujočih gledališčnikov, ki prispejo v majhno pristaniško mesto na jugu Japonske. Mojster Komadžuro Araši (Gandžiro Nakamura) tam obišče svojo staro ljubezen Ojoši (Haruko Sugimura) in njunega odraslega sina Kijošija (Hiroši Kavaguči), ki misli, da je Komadžuro njegov stric. Komadžurovo novo partnerico ob odkritju, da njen ljubi zahaja k drugi, popade besno ljubosumje. Da bi starca ponižala, najame igralko, ki bo zapeljala Komadžurovega sina, mu strla srce in nepopravljivo uničila sloves. A kaj, ko se mladi par v resnici zaljubi ...

Kendži Mizoguči: Lirični mojster, ki ni bil slep za sistematično podjarmljanje žensk
"Podobno kot Bach, Tizian in Shakespeare je tudi Mizoguči največji v svoji umetnosti," je o velikem režiserju Kendžiju Mizogučiju nekoč zapisal francoski kritik Jean Douchet. O veličini tega opusa priča že podatek, da so ga za vzornika navajali mojstri, kot so Godard, Pasolini, Fassbinder in Tarkovski; v očeh šole "politike avtorjev" (fr. politique des auteurs), ki jo je François Truffaut izrisal na straneh revije Cahiers du cinéma, je bil Mizoguči eden od nosilnih stebrov filmske umetnosti. Mizogučijeve največje stvaritve na večplasten način preigravajo režiserjeve stalne teme: prepletenost umetnosti in življenja, minljivost tuzemskega obstoja, ničevost povzpetniških stremljenj, ljubezen, ki presega smrt in zgodovinsko podrejenost žensk v japonski družbi.

Revščina in bolečina mladih let
Kendži Mizoguči (1898‒1956) je večino svojih filmskih pripovedi umestil v daljno preteklost imperialne Japonske, a je z njimi na posreden način tematiziral stisko in pomanjkanje svojega lastnega odraščanja. Ko je imel fant 17 let, mu je nameč umrla mama, kar je družino, ki je že prej komaj shajala, potisnilo v skrajno revščino: oče je moral Kendžijevo 14-letno sestro Suzu oddati v posvojitev. Deklica se je bila prisiljena preživljati kot gejša in pravzaprav je ravno njen zaslužek bratu omogočil ukvarjanje s filmom. (Kendžija, ki je že od mladih let naprej zaradi artritisa živel v hudih bolečinah, so v tem obdobju pod streho vzeli sorodniki.)

Celotno Mizogučijevo kariero je zaznamovala neverjetna produktivnost: od prvenca leta 1923 (Vstajenje ljubezni) pa do prezgodnje smrti zaradi raka leta 1956 je posnel več kot osemdeset filmov. Njegov osebni slog je do izraza prišel v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je s celovečerci, kakršen je bil Elegija iz Osake, "naučil pokazati življenje, kot ga sam vidim". Za vrhunec njegove kariere veljajo povojni filmi, mojstrovine igre svetlobe in teme, v katerih presunljivo tematiko združi z osupljivo mizansceno. V to obdobje med drugim sodijo Življenje kurtizane Oharu (1952), Legenda o Ugetsu (1953), Oskrbnik Sanšo (1954) in Ulica sramote (1956).

"Sliko moraš prežeti z vonjem človeškega telesa"
Režiser Masahiro Šinoda je o Mizogučijevo ravnanje s kamero nekoč opisal kot "ležerno opazovanje" ‒ njegovi filmi so prepoznavni po tekočem gibanju kamere in dolgih neprekinjenih kadrih, pa tudi po kompleksni scenografiji. Pod vplivom zahodnjaške umetnosti je ustvaril svojstven slog, ki je tradicionalno, zgodovinsko tematiko združil z novodobnimi snemalskimi prijemi.

Režiserjeva globoka hvaležnost in ljubezen do sestre Suzu sta vpisana v samo matrico njegovih stvaritev, zgodovinskih dram o družbeni in gospodarski neenakosti, o podjarmljenju žensk in brutalni igri usode s človeškimi življenji. Njegovi protagonisti se morajo skoraj brez izjeme spopasti s kruto realnostjo življenja, na čemer je bil takrat v zgodovinskih dramah le redko poudarek. Z Mizogučijevimi lastnimi besedami: "Sliko moraš prežeti z vonjem človeškega telesa. Opiši ... vse neuklonljivo, egoistično, čutno, okrutno ... na svetu ni nič drugega kot ogabni ljudje."

Oskrbnik Sanšo: trda roka fevdalnih gospodov
Kinotečni termin na nacionalki bo predstavil tri celovečerce iz Mizogučijevega zrelega obdobja. Prvi bo 21. februarja na sporedu Oskrbnik Sanšo (1954), saga o razbiti družini v neizprosnih časih fevdalizma dobe Hejan (med 8. in 12. stoletjem). To je bil čas vzpona vojaškega in samurajskega razreda ter izjemnega umetniškega razcveta, a tudi obdobje hudega pomanjkanja in posledično porasta kriminala.

V uvodu spoznamo humanega guvernerja, ki ga centralna oblast neceremonialno odstavi s položaja. Po možakovem izgonu so njegova žena in otroka bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Med potjo v varnejše kraje jih prestrežejo sleparji: mamo prodajo za prostitutko, otroka Anju in Zušio pa končata pri "oskrbniku Sanšu", ki ni nič drugega kot sužnjelastnik. V naslednjih desetih letih ujetništva Anju (Kjoko Kagava) ostane zvesta etični drži, ki jo je zagovarjal oče, Zušio (Jošiaki Hanajagi) pa zatre svojo človečnost in postane eden izmed nadzornikov, ki trpinčijo tlačane. Iz otopelosti ju zbudi "ljudska" pesem ene od suženj, v kateri sta omenjeni njuni imeni ‒ dokaz, da je njuna mama (Kinujo Tanaka) še vedno nekje, najbrž živa. Odločita se za pobeg, kar pa seveda ni lahek podvig ...

Križana ljubimca: Ljubezen na begu
28. februarja bosta svoji tragični usodi naproti odkorakala Križana ljubimca (1954). Romantična drama o ljubezni, ki presega zemeljske spone, je postavljena v fevdalni Kjoto 17. stoletja. Navdihnila jo je lutkovna zgodba Čikamacuja Monzajmona, ki ga je fascinirala tema dvojnega samomora (kot motiv se pojavi v kar dvajsetih avtorjevih lutkovnih igrah od stotih).

Osan (Kjoko Kagava) je ponižna žena skopuškega, a uglednega tiskarja Išuna (Ejtaro Šindo). Trdosrčni mož odkloni prošnjo za majhno finančno posojilo, ki bi iz dolgov rešilo ženino družino, zato se Osan z isto prošnjo obrne na ustrežljivega tajnika Moheja (Kazuo Hasegava). Mohej gospodarici pomaga s ponarejeno menico, a je njegova prevara skoraj v hipu razkrinkana. Zaradi celega niza nesporazumov celotno gospodinjstvo Osan in Moheja obtoži ljubimkanja, kar ni šala ‒ prešuštnice, ki so si našle ljubimce, so v tistem času obešali na križ. (Možem, ki so nadlegovali podrejena dekleta, se ni seveda zgodilo nič.) Obtoženi par skupaj pobegne v Osako in v okolico jezera Bive, kjer sredi najhujše stiske ugotovita, da sta pravzaprav v resnici zaljubljena. Toda kako se izogniti smrtni kazni?

Življenje kurtizane Oharu: o ženski, ki ni našla svojega mesta pod soncem
Življenje kurtizane Oharu (1952) je ‒ v skladu z mojstrovim credom ‒ otožna epska saga o padcu ženske na družbeno dno. S filmom, ki je nastal po predlogi romana iz 17. stoletja, se bo cikel japonskih filmov 6. marca tudi končal.

Oharu (Kinujo Tanaka) se spominja svojega nesrečnega življenja: vse se je začelo z njenim razmerjem s pažem. Zaradi stanovske razlike so njenega ljubimca usmrtili, družino pa pregnali z dvora. Oharu oče (po dekletovem neuspešnem poskusu samomora) proda premožnemu gospodu Macudajru, ki si želi sina. Čeprav svojemu možu uresniči željo, pa jo domov pošlje z majhnim plačilom. Njen oče, besen, ker je za hčerine usluge pričakoval več, jo spet spodi, tokrat h kurtizanam, a to službo Oharu kmalu izgubi. Zaposli se pri ženski, ki pred možem skriva svojo plešavost. Plešasta gospodarica na Oharu postane ljubosumna, zato ji odstriže lase, Oharu pa se upre in razkrije njeno skrivnost. Spet jo odpustijo. Nato skoči v jarem z izdelovalcem pahljač, ki kmalu po poroki umre nasilne smrti. Oharu se odloči postati nuna, a jo po posilstvu preženejo iz svetišča. Tako zopet začne prodajati svoje telo. Postopoma prostor pod soncem vendarle najde kot nuna, ki vandra po svetu brez pripadnosti.