Pogovor z Borštnikovo nagrajenko, ki se je številnim v srce usedla z vlogo v filmu To so gadi, je pravcata predstava. "Njen" Maribor je, skorajda bi lahko rekli, njen oder: med pogovorom v središču mesta so jo pozdravljali številni mimoidoči, nekateri pa so za kratek čas tudi prisedli, da bi malo pokramljali z igralko, ki uživa v preživljanju poletja doma.

V Črni gori rojena in v Mariboru odraščajoča igralka je svojo poklicno pot začela v SLG-ju Celje, kjer je zapustila izjemno globoko sled, v sezoni 2002/2003 pa se je pridružila ansamblu mariborske Drame.

Za svoje delo je prejela številne nagrade: tri Borštnikove nagrade, nagrade Prešernovega sklada, Združenja dramskih umetnikov Slovenije, mesta Celje, mariborsko Glazerjevo nagrado in listino, nagrado za vlogo Meri v filmu To so gadi, leta 2011 pa tudi Borštnikov prstan, najvišje priznanje za igralsko ustvarjanje. V zadnjih letih se je posvetila pravoslavni veri, ki je v mnogočem spremenila njeno razmišljanje o svetu.

Zelo ste prepoznavni, vsi vas pozdravljajo. Vas to kdaj moti?

Ne, saj vidite, da so prijazni. Vsi vedo, da imam rada, da je vse polno ljubezni. Ustavijo se samo tisti, ki delijo ljubezen z mano, drugi gredo mimo.

Imam tudi neke "pajzle", v katere nihče ne hodi, in kadar želim imeti mir, grem tja, vzamem časopis in uživam. In ko povem, kje so moji lokali, nihče ne more verjeti, da hodim tja.

V svoji karieri ste dosegli že vse, kar se da doseči. Je kakšna vloga, ki je ne bi hoteli odigrati ali pa ste jo odigrali, pa je raje ne bi? Nekateri igralci pravijo, da moraš odigrati tudi vloge, ki jih ne želiš. Štefka Drolc je, recimo, dejala, da je težko odigrala Medejo, ker njenih dejanj ni mogla doumeti. Kako ste vi gledali na svoje vloge?

Tudi sama sem igrala Medejo. S temi liki je tako: do neke mere ne moreš razumeti lika, pa saj tudi sebe ne moreš razumeti do konca. V tem blaznem rudarjenju po sebi si na koncu sam sebi uganka. Zato pa Bog edini ve o tebi več, kot ti sam veš. To umetniki slutijo, zato rečejo: v meni je nekaj, kar ve o meni več, kot vem jaz sam o sebi.

Umetniki so občutljivi in to čutijo. Kot igralka lahko rečem, da so tudi neke stvari, ki se jih ne da odigrati. In jih tudi ni treba odigrati, ker tišina največ pove. Dovolj je, da samo stojiš tam. Podobno kot je v resničnem življenju, ko začudeno stojiš in ne razumeš. Tako mojo potezo na odru je občinstvo razumelo, pokazalo se je, da je bilo igralsko torej najzanimiveje, da nisi igral. Včasih sem se zavestno odločila, da česa ne bom zaigrala, ker se ne da, pa je bilo to dobro sprejeto.

Medeja je ekstrem, če pa vzamem neke druge like, ki so ti tuji, in se ti zdi, da jih ne razumeš, na koncu odigraš in ugotoviš, da ti le ni tako tuje, kot si si mislil. Življenje je res velika skrivnost.

Ko zdaj stopite na oder, najprej vidijo Milado. Kako vi čutite oder, ko stopite nanj? Ko je igralec mlajši, ga sooblikuje odziv občinstva, potem ko je pa enkrat izdelan, je pa drugače: notranji krog je sklenjen in ni več tako občutljiv za zunanje dejavnike.

To pride z leti. Igraš do konca, strastno, mogoče tudi pretiravaš, ker to v tistem obdobju potrebuješ. Življenje je v enem obdobju bolj, v drugem manj intenzivno. Potem pa z leti, ko si starejši, in to tudi pričakujejo od tebe, se umiriš. Najbolj blizu mi je misel ruskega metropolita Antonija Bluma, ki je v eni pridigi svojim faranom rekel: Jaz se staram, vi se starate. Telo nezadržno propada, volje ni več mogoče zadržati. Kaj sploh lahko naredimo? Lahko samo še ohranimo živo srce. Kaj pa je živo srce? Živo srce je tisto, ki misli na druge.

Končno pride čas, ko si ti zase, -in to si moraš priznati-, svoje ambicije izživel in začneš misliti na druge. Edino, kar si še želim, kar še delam, je, da bi pomagala mlajšim kolegom. Če sem del ansambla, da pomagam, brez te svoje lastne ambicije, ampak z željo, da drugim pomagam, tako kot so meni pomagali starejši kolegi. Vedno moraš dati to naprej.

Dolga leta ste igrali v Celju, potem ste šli v Maribor. Si niste nikoli želeli, da bi igrali v Ljubljani?

Ne. Nekajkrat so se pojavile ideje, da bi prišla oba z Boštjančičem (op. Peter Boštjančič je njen nekdanji mož, prav tako igralec). Sem mu rekla, da naj gre, če si želi, ampak sama pa si tega nisem želela. Moja želja je bila, da nekaj malega igram. Nikoli nisem imela želje, da bi morala biti ne vem kakšna igralka. Ko je bil enkrat Rac v Celju, je vpil name, kaj delaš tu, tu ne boš nikoli zvezda. Pa sem si mislila, pa kdo to potrebuje. Meni se je zdela ta kombinacija super: malo igranja, da se mi je zdelo, da hranim svoje notranje želje, in da živim hkrati normalno, da imam družino in prijatelje. Kar kičasta kombinacija je bila. Seveda si želiš igrati lepe, glavne vloge, da si ti tisti, ki nosi igro, ampak več kot toliko pa ne.

Velikokrat se zgodi, da če si res želiš nečesa, tega potem ni. In na drugi strani neprizadevanje prinese neko popolnost. Vi si niste želeli take odlične kariere, pa ste jo dosegli. Če pogledamo vašo faktografijo, ste v igralskem poklicu dosegli vse, kar se da.

Včasih se tudi sama čudim. Ko sem končala akademijo, sem si rekla, da si dam deset let časa, da vidim, ali sploh sem za ta poklic. Najbolj sem se bala, da bo en kritik napisal: "Kaj pa dela ta ženska v teatru, ona pa res ni ta oder ali za to vlogo!" To je bila moja nočna mora kar nekaj let. Bala sem se, da me bo nekdo razkrinkal. In zato sem si rekla, deset let pridno delaj, žrtvuj se in ne pričakuj ničesar. To je bila moja trgovina. In že drugo sezono sem igrala Čarovnico iz Zgornje Davče in sem samo strmela. Kajti nisem se zavedala, da je v tebi toliko želje in vsega. Bila sem namreč vzgojena patriarhalno. Moj oče je, recimo, vedno govoril: Da ne bi zdaj ti slučajno mislila, da si kaj posebnega.

Po drugi strani sem si pa tako želela igrati vlogo, v kateri bi zasijala. In sem jo tudi takoj dobila. Moram pa povedati, da igralstvo ni bil teren, kjer bi si krčevito prizadevala za uspeh. To je bil neki drug teren, in tam dejansko nisem bila uspešna. Dejansko moraš spustiti svoje želje. Vsak ima svoje polje, kjer dobi in kjer izgubi.

To se mi zdi ena od značilnosti današnjega časa: imamo želje, a manjka potrpežljivosti, da bi pustili času čas. Usoda nekako vedno pelje, da se želja, ki je v tebi, uresniči.

Vse tisto nosiš v sebi. In ničesar ne moreš doseči na silo. Ko je pravi trenutek, se bo uresničilo. Ob t. i. velikih uspehih, naj bodo športni ali umetniški, se pogosto reče: ogromno truda mora biti, a tudi nekaj sreče. To je tisti delček, na katerega ne moreš vplivati. Ko pride do neke kombinacije, včasih eksplodira, da strmiš, včasih pa pač ne gre. Zato je življenje tako zanimivo.

Se vam zdi, da ste za kariero kaj žrtvovali?

Dejansko narediš to, kar je v tvoji moči. Moja prioritetna lista je bila vedno: moja ljubezenska zveza, igralstvo, potem po rojstvu otroka pa otrok, zveza in potem igralstvo. Tako sem tudi živela.

Če dobiš kakšno odlično veliko vlogo, te veliko ni, a sem to vedno nadomestila. Hčer sem vedno vozila s seboj, kar ji sicer ni bilo najbolj všeč. Enkrat je zapisala v spisu, da je zunaj sijalo sonce, v gledališču je bilo pa vedno vse temačno, tudi zaradi likov. Mene je vedno videla kot žalosten lik na odru, ki razlaga, zakaj je žalostna. In ko sem ji povedala ob koncu, da le igram, mi je pametno odvrnila: zakaj pa so tvoje solze prave? Takrat sem ravno igrala Lavro iz Steklene menažerije Tennesseja Williamsa.

Igrali smo veliko dijaških abonmajev in je cele dopoldneve stala za zaveso in čakala, da končam svoje delo. So stvari, zaradi katerih bi lahko nekateri rekli, da ni fino, da imaš mamo igralko. Enkrat sem se pogovarjala z Milo Kačič in je rekla, da je šel njen sin gledat njeno predstavo, v katero je igrala komično vlogo, in ji potem očitajoče rekel, da se ji, edini, vsi smejijo (smeh). Otroci torej vedno najdejo nekaj, da so kritični do mame.

Kako pa ste gledali na kritike? Se mi zdi, da je bil nekoč strah pred njimi zelo velik. Vsi so trepetali, ko so naslednji dan po premieri odprli časopis. Danes pa je izjemno veliko število medijev, dobrih kritikov pa izjemno malo.

Vse se je spremenilo. Čas je enostavno drugačen. Nekoč je res imelo težo, kar je napisal kritik, zdaj pa sploh ne vemo, kdo kaj piše.

Pri igralcih ima verjetno kritika igralskih kolegov veliko težo.

Ne, vedno si imel ljudi, ki si jim zaupal in si dal nekaj na njihovo mnenje. In tisti so ti tudi povedali svoje mnenje. Ob njih je bil tudi krog prijateljev, ki so mi prav tako povedali svoje mnenje. Slišal si seveda vse, najtežje je bilo slišati kritike. Sem razmišljala o vsem, kar so rekli o mojem delu, in se skušala ne jeziti. Sem si rekla: "Pa saj imaš tudi ti svoje mnenje, ki si ga ne pustiš vzeti." To je normalno. Če ti nekaj ni všeč, ti pač ni všeč. Z leti sem potem vedno bolj imela občutek, da sem znala ceniti kar koli. Zame ni slabega igralca. Kajti vsak igra iz sebe in vsak človek je zanimiv. Četudi je tisto, kar igra, videti nerodno, je vseeno zanimivo, ker je dal sebe. Ni človeka, za katerega bi trdila, da je zanič igralec. Ker je zanimiv, in to je tisto, kar mene pritegne.

Primarno ste gledališka igralka, pojavili pa ste se tudi v več filmih, med drugim tudi v znamenitem filmu To so gadi. A vas kdaj jezi, da vas povezujejo z znamenito Meri in njenim Jok, brate odpade?

Ne, res ne. Vesela sem. Saj če bi izbrala, ne vem, ali bi lahko rekla, da je bila katera vloga bolj zame.

Vas film ni bolj pritegnil?

Forma gledališča mi je bila vedno bližje. Bi snemala več, vendar tisto, kar sem si želela snemati, tega ni bilo. Želela sem si, da bi bila ženska v filmu meni bližje. Lik ti mora biti pisan na kožo. In na filmu me je vedno jezilo, da si včasih moral govoriti take banalnosti, da sem se morala prej prav prepričati, da sem jih povedala. V gledališču na drugi strani si pa govoril besede, ki so jih napisali literarni geniji.

Spremljate nova gledališka besedila. Kako jih vidite?

Čas je takšen, kot je: to je čas hitrih rezov, velike površnosti, komerciale, medijev, ki ima pač svoje zakonitosti. Takrat se je pa Shakespeare lahko poglobil v besede, in tudi občinstvu njegovi verzi niso delali nobenih težav. V tistem času je bila to običajna umetnost. Vsak čas prinese nekaj novega. Mogoče je gledališče malo zastarelo, čeprav v tem vidim neko vrednost, a obžalujem, da se toliko prestraši novih prijemov, da koketira preveč s tem časom. Čeprav po eni strani trdi, da ne, dejansko zelo koketira in se približuje občinstvu.

Današnji čas ni čas tistega budističnega meniha, ki 20 let zaliva suho drevo, zaradi česar se vsi norčujejo iz njega. In ko umre, in rečejo, kaj je pa imel od tega, drevo nenadoma krasno zacveti in postane sveto drevo ter kraj romanja. To je danes zelo težko, in to zmorejo le redki. Moraš imeti zelo močno vero, da zavestno žrtvuješ takojšnje vsakdanje uspehe za nekaj večjega. Vse je potrebno takoj, zdaj in hitro.

Vera ima v vašem življenju zelo veliko vlogo. Kako ste jo odkrili?

Nekoč sem bila zunaj tega in me je res presenetilo. Meni se je res tako zgodilo, kot pravi Izaija: Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se tistim, ki me niso vprašali. Pač, ko se Bog odloči, se zgodi. To so velike stvari. In potem se izkaže, da to ni le zate, ampak tudi za tvojo širšo okolico. Ker sem igralka in je moj poklic javen, se je izkazalo, da je to postalo nenadoma odmevno, kar sem pa še manj pričakovala. Moja težnja je bila, da je moja stroga intimna stvar. Ko sem bila še v obdobju neznanega Boga, z njim sem se pogovarjala 12 let, sem mislila, da bo tako do smrti. Čutila sem, da me sliši, da me uslišuje. Bila sem radovedna, kaj bi to lahko bila, veliko sem brala, in potem se je izkazalo, da je to cel maksimarket idej. Boštjančič mi je podaril krasno knjigo, ker je videl, da sem začela ukvarjati s tem. To je bila knjiga romunskega religiologa Mirceaja Eliadeja Zgodovina religioznih verovanj in idej. Se spomnim, da sem v tistem obdobju veliko to brala in sem krščanstvo kar preskočila. Nikoli nisem dajala sodb. Danes so mi čudni ljudje, ki ne verujejo, ampak hočejo soditi o tem. To je nemogoče. Ti imaš svobodo: če nočeš, ti ni treba, ne moreš pa govoriti, kaj to je. Ker brez vere je to nemogoče.

Se vam zdi, da to kaj vpliva na vašo kariero?

V bistvu ne. Nekateri ne vedo čisto, kako bi to sprejeli. Prej je bilo tako, da je bilo gledališče moja religija, in sem se res žrtvovala zanj. Tudi igrala sem tako, kot bi šlo za obred. Vem, da sem vedno govorila temu neznanemu: Glej, to bo moja žrtev, samo bodi milosten z mano. Igranje je bilo kot neka daritev, in to sem počela ves čas. A potem se izkaže, da se stvari v življenju vedno zakomplicirajo, to nenadoma ni bilo dovolj in potem stvari niso šle ne naprej ne nazaj. Bilo je tako močno to okoli mene, gre za veliko povezanost s človekovo notranjostjo. Sliši se zelo "fajn", Bog te je rešil, pa ni tako preprosto. To je odnos iz minute v minuto, ne iz dneva v dan.

Živimo v času, ko si je težje vzeti čas za spoznavanje samega sebe, saj je tempo zelo oster. Zato se zdi, da se nekateri tudi bojijo odkrivati sebe, saj se bojijo, kaj bodo našli.

Moraš se najprej soočiti z resnico o sebi, kar ni lahko. Že francoski nadrealistični pesniki imajo en krasen stavek: Nevarno se je nagibati vase. Ker tam najdeš marsikaj. In danes ta globinska psihologija kot neka novost v psihologiji se ukvarja prav s tem: s človekovimi globinami. Samo Bog ti lahko da moč, da se dvigneš nad vse to, da ne more nihče manipulirati s teboj. Normalno je, da smo v enem obdobju žrtve svojih strahov in svojih želja, za katere pa se izkaže, da niso prave.

Zakaj ima new age tak uspeh, Cerkev je pa tako osovražena? Ker je new age taka krasna pisana turistična zadeva, kjer vsak lahko išče in počne tisto, kar mu ustreza, in ne odgovarja nikomur. Cerkve in Bog pa terjajo tvoj odgovor na njegovo neskončno ljubezen. In na njegovo blazno ponudbo. To pa ljudem ne diši. Ko slišijo, da se je treba po eni strani soočiti z resnico o sebi, po drugi strani pa pokesati ... ta beseda tako rekoč ne obstaja v današnjem besedišču. Če bi vprašal mladino, kaj pomeni pokesati, dvomim, da bi vsi vedeli. Ali pa ko govorimo o znanju in modrosti. Danes je velik poudarek na znanju oz. informiranosti, v Cerkvi se pa reče, da je modrost znanje s krepostjo. Zdaj pa vprašaj ljudi, kaj pomeni krepost. To zveni kot neka stara beseda, ki se več ne uporablja. Vse te besede govorijo o tem, da človek ni bitje, ki neobvezno leta sem in tja, ampak je bitje, od katerega se zahteva odgovornost. To pa ne diši več vsem.

Pravzaprav pa ste kot igralka že v osnovi nagnjeni k temu, da brskate po sebi.

To je res. Mi smo zelo na poti k temu. In igralci imamo občutek. Vsi smo neke vrste psihologi, ker se nenehno ukvarjamo s psihologijo. Imaš neko dramo na repertoarju: najprej so na vrsti bralne vaje, kjer je treba videti, kakšni so ti liki, ve se, da je besedilo, ki ga je treba spregovoriti, samo vrh ledene gore. Treba je najti notranjo topografijo besedila, likov. Kar nekdo reče in kaj pomeni, sta po navadi različni stvari. To je prva stopnica na tej poti. Veliki hrvaški dramatik Miroslav Krleža je rekel: Igralec je človek, ki krvavi. To je lahko rekel, ker je živel z igralko. Dejansko si ves čas ranjen, ker če hočeš dobro igrati, moraš dati sebe, moraš se odpreti. In to ni lahko.

Imamo pretirano željo, da bi bili ljubljeni, zato potrebujemo ta aplavz občinstva. Gerard Depardieu je lepo rekel, kako si je želel tega aplavza, kako je potreboval ljubezen, ker je kot otrok ni imel. Želel je ugajati. Vsi mi želimo ugajati, ne v tistem narcisoidnem smislu, ampak da bi to nekomu res nekaj pomenilo. Želiš si, da bi igral dobro. Da bi igral lepe vloge, da bi dal sebe, da bi te ljudje sprejeli, kar pa se ne zgodi vedno.

V igralskih vodah je veliko partnerskih zvez, verjetno tudi zaradi tega, ker sta oba občutljiva.

Lažje je, mi se razumemo. Ta poklic ima ogromno bogastva, ker se ukvarjaš z resnico o sebi. Marsikaj moraš razčistiti pri sebi, veliko dela je. Anthony Hopkins je lepo rekel, da je to neke vrste arheologija in rudarjenje, ker res odkopavaš resnico neke igre, nekega scenarija, resnico nekega lika in samega sebe. Nenehno si v nekih arheoloških odkopavanjih. Treba je iti globoko, ko se reče globoko, je pa nevarno.

Prej ste že omenili, da si želite prenašati izkušnje na mlajše rodove. Kako se spominjate medgeneracijskega sodelovanja ob začetku kariere? Kako ocenjujete odnose med generacijami zdaj?

Mladi morajo odkriti, da lahko iz izkušenj starejših marsikaj potegnejo tudi zase. Kot mlada igralka sem bila, čeprav sem imela drugačen pristop, kar je normalna želja mladih igralcev, radovedna, kako igrajo starejši. Meni je bilo to vedno zelo dragoceno. Takrat ko sem začenjala, se je ravno končeval tisti stari način igranja, ko so igralci stali na odru in recitirali, z nami pa se je potem začel fizični, sodoben teater, kjer se je začelo veliko plesati, gibati. Starejši so z nezaupanjem gledali na to. Zdaj pa se, recimo, gledališče spet vrača k neki čisti obliki.