Celjani so na vrh Evrope stopili v severnonemškem mestu Flensburgu, kjer so povratno finalno tekmo proti istoimenskemu moštvu izgubili z 28:30, a so se po zaslugi zmage v Zlatorogu (28:34) veselili največjega uspeha v zgodovini kluba. Zlato celjsko moštvo so sestavljali: trener Miro Požun, kapetan Dejan Perić, Sergej Rutenka, Uroš Zorman, Renato Vugrinec, Marko Oštir, Matjaž Brumen, Jure Natek, Dino Bajram, Nenad Bilbija, Žikica Milosavljević, Edvard Kokšarov, Miladin Kozlina, Miha Gorenšek, Klemen Štruc in Gregor Lorger.

A kazalo je na klavrn konec v osmini finala …
Pivovarji so predtekmovalni del šampionske sezone končali na 1. mestu v skupini F. V šesth tekmah so oddali le točko na gostovanju pri Flensburgu, ki je v Golovcu padel (29:28). Žreb je Celjanom v osmini finala namenil Ademar iz Leona. Španci so na prvi tekmi presenetljivo visoko slavili z 38:25, kar je pred povratnim srečanjem vlivalo le malo upanja za napredovanje. Toda 21. decembra 2003 je prva tekma v novi dvorani Zlatorog prinesla čudež. Pivovarji so na krilih 4.500 navijačev prekosili same sebe in z magičnim izidom 34:21 slavili napredovanje. Perić je v zadnji sekundi ubranil strel Juanina Lorenzana, ki bi Špancem prinesel četrtfinale. Takrat je bil član Ademarja tudi Uroš Zorman, a mu trener Manuel Cadenas ni namenil niti minute igre.

Lemgo padel kot za šalo
Januarja 2004 je Slovenija gostila evropsko prvenstvo, na katerem je osvojila sijajno 2. mesto, kar je Celjanom, katere je po neposrečeni avanturi v Španiji okrepil tudi Zorman, vlilo dodatne samozavesti za četrtfinale, kjer je čakal Lemgo. Slovita imena, kot so Daniel Stephan, Volker Zerbe, Christian Schwarzer in ostali, so veljali za favorite, toda »zvezdniki nekoliko v letih« na parketu niso mogli slediti ritmu razigranih Celjanov, ki so v Zlatorogu slavili z 32:25. Na povratni tekmi so pivovarji vseskozi nadzirali položaj in vodili celo za 6 golov (19:13), na koncu pa polfinale potrdili z remijem (28:28).

Neustrašno tudi proti Ciudad Realu
Zadnja ovira pred finalom je bil Ciudad Real, po mnenju večine glavni favorit za naslov. Toda to je bil račun brez rumeno-zelenih, ki so že na prvi tekmi poskrbeli za senzacijo, saj so Špancem prizadejali sploh prvi poraz v sezoni na njihovem parketu. Za zmago s 36:35 je Zorman odigral morda najboljšo partijo v karieri, ki jo je začinil z 10 goli. Domači na čelu s Talantom Dušebajevom so še v 55. minuti zaostajali s 34:29, na koncu pa ob izdatni pomoči sodnikov le ohranili upanje. To je na povratni tekmi živelo do 51. minute, ko je semafor prvič na tekmi kazal +4 za domače (28:24). Španci so poskušali še z zadnjim jurišem, a pivovarji so imeli odgovor na vse. Ko so v 58. minuti z golom Kokšarova ušli na 34:29, se je slavje v nabito polnem Zlatorogu lahko začelo. Končni izid: 34:32.

Flensburg ni mogel ustaviti celjskega juriša
Usoda je hotela, da se v finalu Celje znova udari s Flensburgom, tekmecem iz skupinskega dela. Prva tekma v dvorani Zlatorog se je 18. aprila končala povsem po okusu slovenskih prvakov, ki so nekajkrat vodili za osem golov, na koncu pa zmagali s 34:28. Blestela sta Sergej Rutenka s 13 in Edvard Kokšarov z 10 goli. Prednost pred povratnim srečanjem na severu Nemčije je bila lepa, toda še zdaleč ne dovolj visoka za mirno pot v Flensburg. V soboto, 24. aprila, je le prišel težko pričakovani dan D. Celjani so povratno srečanje začeli samozavestno in domačim vseskozi dihali za ovratnik. Polčas se je končal z obetavnih 15:15. Na vrsti je bilo še zadnjih 30 minut, najpomembnejših, a hkrati najdaljših v zgodovini celjskega kluba. V nadaljevanju je dih zastal dvakrat, ko so domači povedli s 4 goli razlike. Nazadnje v 55. minuti (28:24). Takrat je Požun potegnil mojstrsko potezo: minuto odmora, s katero je pomiril svoje varovance, ki so nato zadeli štirikrat zapored in v 59. minuti poravnali na 28:28. Veselja in evforije ni mogel skaliti niti poraz s 30:28. Rutenka je zabil 11 golov in postal tudi najboljši strelec Lige prvakov (117).

Tihe želje postale resničnost
Požunovi varovanci so uresničili dolgoletne sanje številnih rodov celjskih rokometašev in to v sezoni, ko to ni nihče pričakoval. Požun je iz mladih in peščice izkušenih igralcev ustvaril zmagovit kolektiv, ki je navduševal z raznovrstnostjo in lahkotnostjo igranja. V naslednjih sezonah je sledil »naraven proces«: »razpad« šampionske ekipe zaradi odhoda nosilcev igre v bogatejše španske in nemške klube. Celju so po treh letih zvesti ostali Edvard Kokšarov, Miladin Kozlina, Miha Gorenšek, Matjaž Brumen in Jure Natek. A tudi slednja dva po koncu letošnje sezone zapuščata mesto ob Savinji. Ne glede na to, pa se za prihodnost celjskega rokometa ni bati. Kdo ve, morda bo kmalu, nepričakovano tako kot prva, prišla še druga evropska krona ….

A. V.