Če so oči res naša "okna duše", bi potemtakem z vidom lahko izgubili tudi svojo človečnost? Esej o slepoti je natančen popis neimenovanega velemesta, v katerem izbruhne skrivnostna epidemija "bele slepote", ki bliskovito in demokratično preplavi vse, ki ji prekrižajo pot. Prvi je mož, ki v avtomobilu pred semaforjem čaka zeleno luč, pa nenadoma panično ugotovi, da ne vidi ničesar več. Ni se sicer potopil v temo, je pa njegov svet postal ena sama belina, "kot da bi padel v morje mleka." Neki mimoidoči ga pospremi domov (in mu nato v trenutku šibkosti ukrade avto); žena ga naslednji dan s taksijem odpelje k oftalmologu, ki lahko le začudeno zmajuje z glavo. Ne sicer dolgo, kajti že naslednji dan so slepi tudi nesrečnikova žena, tat avtomobila, taksist, zdravnik in pacienti, ki so se takrat znašli v čakalnici.

Ker se bolezen bliskovito širi, oblast zgrabi panika, v kateri skušajo vse skupaj čim bolj potiho pomesti pod preprogo. Obolele strpajo v opuščeno umobolnico, okrog nje pa postavijo oborožene vojake z navodili, naj ustrelijo vsakogar, ki bi se skušal prebiti na svobodo.

V vse večji množici slepcev je en sam par budnih oči - žene očesnega zdravnika, ki je pregledal prvega slepca (nihče v celi zgodbi ni natančneje poimenovan, kajti kot reče eden izmed junakov, slepi ne potrebujejo imen), iz neznanega razloga vid ni zapustil, a se je naredila slepo, da je ne bi ločili od moža. Ker v umobolnico vsak dan pripeljejo nove ljudi in jih prepuščajo lastni nemoči, življenje kaj kmalu postane nevzdržno. Stranišča (ki jih, mimogrede, slepci večkrat zgrešijo kot najdejo) se zamašijo, ni zdravil ali zdravniške nege, sami morajo pokopavati mrtve, kakor vedo in znajo, dostava hrane pa je v najboljšem primeru neredna. Ne porušijo se samo družbene, ampak tudi moralne norme: v darwinovskem boju za preživetje se peščica nasilnejših slepcev oboroži, preseka dostop bolnikov do zabojev hrane, ki jih pazniki puščajo na dvorišču, ter zanje zahtevajo denar in dragocenosti ter kasneje tudi spolne usluge žensk.

V vsej tej zmešnjavi skuša zdravnikova žena po svojih močeh kar najbolje paziti na skupinico šestih ljudi v svoji bližini, ki so tudi tisti, katere je slepota doletela najprej. Ko s podtaknjenim požarom strmoglavijo samodržce, zgradbo zajame ogenj in ko se ujetniki pred plameni zatečejo na dvorišče, jih namesto strelov pričaka tišina - tudi stražarji so oslepeli ali pa pomrli. "Naš" oddelek se prebije v apokaliptično pokrajino mesta duhov, ki ga je medtem opustošila nenaravna nesreča - slepota. Družba nekoč urbanega labirinta človeških usod se je izrodila v razpuščeno skupnost razcapanih nomadov, ki po izropanih trgovinah tipajoče iščejo hrano.

Saramago svoje junake popelje do roba človeških zmogljivosti in jih nato potisne čezenj. Živeti morajo v nepopisni umazaniji in se zatekati k dejanjem, ki jih oropajo vsakega človeškega dostojanstva. Ljubi Bog je v podrobnostih, kot radi rečemo, in pisatelj nam je do zadnje podrobnosti naslikal pekel, v katerem ljudje, ki so oslepeli na ulici, nikoli več ne najdejo domov, in so drugi prisiljeni jesti surove živali. Slike holokavsta in prizori iz Darfurja sami stopajo pred oči. Slepota samo osvetli človeško nemoč in odvisnost od soljudi ter porogljivo pokaže, kako lahko se vsak otrese prej samoumevnih pravil, na katerih stoji civilizacija. Ko gre za preživetje, iz ljudi udarijo najbolj osnovni goni - slepo sovraštvo, slepo nasilje in nenazadnje tudi slepa ljubezen. Esej o slepoti nam pokaže, kako zlahka se z ljudi sperejo etikete spola, starosti in rase. Kljub "srečnemu" koncu bralcu v ustih ostane priokus strahu - je slepota, ki je odšla tako, kot je prišla, ljudem prinesla kak globlji uvid? Kaj je bilo tisto, česar nis(m)o hoteli in nato oni v resnici niso mogli videti? "Le zakaj smo oslepeli, Ne vem, morda bomo nekega dne izvedeli za vzrok, Hočeš, da ti povem, kar mislim, Povej, Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi, Slepci, ki vidijo, slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo."

A. J.