je iz kombija vpil promotor agencije za turistične prelete v Talkeetni.

Talkeetna je slikovito mestece na Aljaski ob vznožju najvišje ameriške gore - McKinleyja - in je bazno izhodišče za odprave na strahospoštovanega, 6.193 metrov visokega orjaka.

V tem delu Aljaske se vse, od tem pogovorov do turističnih ponudb in spominkov, vrti prav okoli te gore. Denali ali "The Big One" z indijanskim imenom. In "Veliki" je nedvomno dober opis za McKinleyja, ki jemlje dih - ko oziroma če ga dejansko ugledate. Večini turistov namreč ni dano videti Gore, saj je ta večinoma ovita v gost oblak, ki se le redko razmakne.

Večja verjetnost, da vidite grizlija
V bližnjem narodnem parku Denali lahko v brošurah preberete celo verjetnostne številke, da boste videli določene znamenitosti tega ogromnega naravnega rezervata: grizli: 95-odstotna verjetnost, McKinley: 20-odstotna verjetnost. Mnoge preseneti, da park sploh ni nastal zaradi gore (po kateri sicer nosi ime), ampak za zaščito ogroženih, snežno belih ovac Dall. "Jasno, saj sploh niso vedeli, da obstaja gora, če pa je stalno za oblaki," se nasmihajo čuvaji v 90 let starem parku.

A če ste med srečneži, ki goro dejansko ugledajo, je pogled resnično neprecenljiv. Dva- in tritisočaki, v katere imate prej uprte oči, so nenadoma videti kot palčki, ko se razmakne oblak par tisoč metrov više. V nasprotju s himalajskimi osemtisočaki se "The Big One" ne dviga z visokega platoja, ampak skoraj z višine morske gladine, kar dela panoramo še toliko bolj surrealistično.

Od neuspele odprave s krofi do Karničarja
Ni čudnega, da je McKinley zmamil in še vedno mami mnoge. Prvi so uspešno dosegli vrh leta 1913 alpinisti Stuck, Karstens, Tatum in Harper - potem ko so tri leta prej za 200 metrov zgrešili pravi vrh in dosegli severnejšega štirje aljaški rudarji z zgolj vročo čokolado in s krofi v svoji malhi ter s palico v roki.

Danes vsako leto srečo poskuša med 1.000 in 1.300 plezalci, ki preživijo na pobočjih v povprečju tri tedne. Če je sezona dobra in nevihte ne butajo ob stene brez prestanka, jih je polovica uspešnih. V slabih sezonah (in če ste že doživeli aljaško vreme, ste lahko prepričani, da je teh precej) ta odstotek precej pade, mnogi pa tveganje plačajo s smrtjo. Približno 25 odstotkov vseh nadobudnežev se za vzpon odloči z vodeno odpravo, za kar boste odšteli kakih 5.000 dolarjev.

Med tistimi, ki so stali na vrhu McKinleyja, so tudi Slovenci - med njimi fotograf in alpinist Stane Klemenc, alpinist Viki Grošelj in ekstremni smučar Davo Karničar, ki je uspešno prismučal s sedem najvišjih vrhov vseh celin.

"Vzela ga je gora, ki jo je ljubil"
Na obrobju živahne, s turisti, z galerijami in trgovinami s spominki zapolnjene Talkeetne, ki naj bi bila navdih za kultno serijo Severna obzorja, najdemo manj veder kotiček. Mestno pokopališče. Majceno je, pomaknjeno na gozdno jaso, za vzletiščem turističnih letal, ki vas za 300 dolarjev popeljejo na pobočje Gore.

Grobovi so prerasli z divjimi cvetlicami, nekateri so tradicionalni indijanski z lesenimi hiškami za duše, nekateri imajo ob nagrobni plošči še letalski propeler, (pre)mnogi imajo na gomilo položen cepin. Poetičen zapis o "večnem objemu gore" na nagrobni plošči se nam, neplezalcem, zdi nerazumljiv, ko preberemo letnici rojstva in smrti, ki sta si mnogo preblizu.

Pretresljiv pogled na seznam mrtvih
Si želite še bolj zamoriti večer? Na pokopališču je tudi spominska plošča vsem, ki jih je vzel McKinley - z imeni, starostjo in narodnostjo. Med njimi je največ Američanov, precej je tudi Kanadčanov, Japoncev in Nemcev. En Hrvat, nobenega Slovenca.

"Annus horribilis" je bil leta 1992, ko jih je umrlo kar enajst, najbolj pretresljiv zapis pa imena treh bratov Strawn, starih od 15 (!) do 27 let, ki so umrli leta 2002. Strawnovi so želeli kot eni redkih izvesti izjemno zahteven podvig in osvojiti oba najvišja vrhova aljaške verige v isti sezoni - Forakerja (kar jim je uspelo) in McKinleyja. Vremenske razmere so druge člane odprave prisilili k vrnitvi, bratje pa so pot nadaljevali. Čez tri dni so, najverjetneje zaradi plazu, navezani skupaj padli v smrt.

Šport za ekstremiste
Žal je podobnih tragedij na najvišjih gorah sveta veliko, kar potrjuje tudi tragična smrt enajstih plezalcev na K2-ju pretekli teden. Plezalstvo je verjetno danes najnevarnejši šport, in čeprav ima neznansko romantični zven, je to šport za ekstremiste, fanatike in, ja, domišljavce in egoiste. Domišljavce, ker se alpinisti pogosto lotijo vzpona kljub nemogočim razmeram ter podcenjujejo opozorila in moč narave, egoiste, ker 20-letni bratje ne mislijo na svoje starše, 30-letni fantje pa ne na svoje žene in otroke.

Kjer je Ansel Adams ovekovečil Goro
Čez nekaj dni smo kampirali v najbolj zaželenem kampu v Denaliju - Wonder Laku, skoraj na koncu 95-miljske in 6-urne makadamske (in edine) ceste v park. Tu je Ansel Adams posnel eno svojih najbolj slavnih fotografij - odsev McKinleyja v Reflection Pondu.

Po nekem čudežu so se okoli 11.00 zvečer (ko je na Aljaski še svetlo) razblinili še zadnji oblački in Gora se je pokazala v vsem svojem sijaju. In ko občuduješ za mnoge najlepši razgled na svetu - sončni zahod in zasnežene vrhove v Reflection Pondu, se zdi gora čisto dovolj romantična - s spodnje perspektive.

Kaja Sajovic