24-letni McCandless je doživel vse, kar bi pričakovali od popotovanja po aljaški divjini - srečanja s čudaškimi, a slikovitimi tamkajšnjimi prebivalci, z medvedi in losi, za preživetje je lovil karibuje in nabiral jagodičevje, naselil pa se je v zapuščeni avtobus na koncu zloglasne pohodniške poti Stampede Trail.
"Le ko izgubiš vse, si svoboden, da počneš, kar hočeš"
Mestni fant z vzhodne obale je na Aljaski našel vse, česar mu denar, udobje in Harvard niso mogli dati. Aprila 1992 je z avtoštopom prek ZDA prišel v najsevernejšo zvezno

državo. Štiri mesece pozneje je bil mrtev.
Domačini vam bodo dejali, da je McCandless podcenjeval moč narave, romantični popotniki poskušajo po njegovih stopinjah doseči opuščeni avtobus in pred njim prižgati svečo v spomin na fanta, ki je izgubil vse, da bi se našel. Zgodba je nedvomno romantična - toliko, da jo je Sean Penn lani posnel v čudovit film Into the Wild.
Ameriški posebnež
20 let pozneje je Aljaska še vedno ultimativna divjina. The Last Frontier (Zadnja meja, op. a.) v pravem pomenu besede. 49. ameriška zvezna država je večja kot Teksas in Kalifornija skupaj, a ima le dobrega pol milijona prebivalcev (in nekaj več medvedov), večina države pa je nedostopna.
Do majcenih naselbin ob obali ali sredi t. i. "busha" lahko pridete le z miniletali ali po morju (ali peš, če želite končati kot McCandless) in Aljaska ne bi bila Aljaska, če še do prestolnice Juneauta ne bi vodila nobena cesta.
Na urbano metropolo spominja le Anchorage, v katerem prebiva skoraj polovica vsega prebivalstva, pa še tu je več skulptur aljaške uradne ribe - lososa - kot pa stolpnic.
Dežela presežkov
To je dežela najvišje ameriške gore (6193 metrov visokega McKinleyja), orjaških mas ledenikov, fjordov, impresivnih planot, deževnega gozda, grizlijev, losov, kitov in največjih lososov na svetu. Dežela starih rudarskih mestec iz časa zlate mrzlice in z mahom poraslih indijanskih totemov.
Dežela, kjer je uradni moto "Live and let live", kjer je pozimi, pri -50 stopinjah prevozno sredstvo še vedno pasja vprega, in kjer so prebivalci najboj čudaška, a tudi najbolj iskreno topla bitja na ameriški celini. Mnogi so potomci indijansko-skandinavskih mešanih genov.

Mnogi so rojeni tu in ne bi zamenjali države za nič na svetu. Mnogi so prišli sem v iskanju še zadnje prave divjine, se zaljubili v deželo in ostali.
Pet "usranih" vremenskih pasov
Aljaska ima neustavljivo privlačnost kljub vsem minusom - ledene in večno temne zime in deževnega poletja, ko sonce včasih ne posije po cel teden.
Tamkajšnji prebivalci se šalijo, da se država deli na pet vremenskih pasov: shitty (usrano), increasingly shitty (vedno bolj usrano), partly shitty (delno usrano), interminably shitty (brezupno usrano) in always shitty (vedno usrano). A ko (če) posije sonce, je to najlepši kraj na svetu.
Kaja Sajovic