Dobitnik zlatega leva je med filmske zvezdnike spet izstrelil nekdaj sila priljubljenega Mickeyja Rourka, ki se je po uspešnih 80. letih povsem izgubil in nato dolgo zaman čakal na vrnitev. Če je z Mestom greha še glasno trkal, je z Rokoborcem spet stopil skozi velika vrata (in jih tudi prestopil).

Kaj po koncu kariere?
Film Darrena Aronofskega govori o ostarelem rokoborcu Randyju Robinsonu - The Ramu, ki je (podobno kot Rourke) blestel v 80. letih, nato so ga prehitela leta, a ker je po duši rokoborec (lahko preberete tudi: ni znal delati česa drugega), je še dolgo po svojem zenitu ostal v tem poslu in postal groteskna karikatura samega sebe. A telo, ki je leta in leta trpelo številne udarce (svoje so dodali še steroidi), je klecnilo - po srčnem infarktu se mora upokojiti. Velikan se skuša vključiti v svet: dobi zaposlitev v bližnji prodajalni, poišče stik z izgubljeno hčerko (Evan Rachel Wood) ter želi vzpostaviti (romantični) odnos z barsko plesalko (Marisa Tomei).

Rourke igra samega sebe
Jasno je, da uspeh filma temelji na Rourku. V svoji bogati in dolgi filmografiji še nikoli ni prikazal upodobljenega lika tako poglobljeno in večstransko. Vsak gib, mimika, pogled, izgovorjena beseda ... vsi so polni sporočil in koherentno zaokrožujejo naslovni lik. Mickeyja Rourka bi zelo težko uvrstili v izbor najboljših igralcev, a z Rokoborcem je pokazal, da je sposoben presežkov. Kje leži skrivnost? V tem, da je 56-letni igralec igral samega sebe. Tudi sam je bil v središču pozornosti, nato je zabredel v brezno, iz katerega se ni izvlekel. In kar je tudi pomembno, tudi sam se je nekoč boril v ringu (zaradi nekajletne boksarske avanture na začetku 90. let je prekinil filmsko kariero). Podrobnosti, ki govorijo o ujemanju obeh likov, je tako ogromno: od že prej omenjenih vsebinskih, pa do skoraj neopaznih malenkosti (kot je, recimo, izbor glasbe, ob kateri The Ram vstopa na ring - ob glasbi Guns N' Roses je v ring vstopal Rourke tudi v boksarski karieri ...).

Po Fontani spet pot navzgor
Če malo karikiram, je majhen preobrat napisal tudi Darren Aronofsky, ki je pred desetletjem nase opozoril z žanrskima mojstrovinama Pi in Rekvijem za sanje. Sledil je manjši spodrsljaj - režiral je The Fountain, film, ki govori o večnosti in je razbit v tri zgodbe, ki so razpotegnjene čez tisoč let, v vseh pa igra Hugh Jackman. Tokrat je zadel žebljico na glavico, od prej omenjenega eksperimenta se je vrnil k preverjeni linearni obliki, kjer je ponekod pri upodobitvi naslovnega lika uporabil skoraj dokumentarne kadre. Pohvaliti velja tudi predstavitev dualnosti same rokoborbe. Na eni strani zakulisna dogovarjanja in medsebojno spoštovanje borcev (ki se zavedajo, da je to njihova služba), na drugi pa krvave borbe.

Vzporedna dilema tudi pri plesalki
The Ram ni edini lik v filmu, ki se upira času, druga stran te teme v filmu pripada plesalki Cassidy, ki jo izvrstno upodobi Marisa Tomei. Njen lik se mora sprijazniti, da telo starejše plesalke ni več privlačno, s čimer je (podobno kot pri The Ramu) na kocki njena eksistenca.

Sveže, gledljivo, kakovostno.