Letošnje leto je zaznamovano z različnimi obletnicami dogodkov izpred 20 let, ko je naša država stopala na pot samostojnosti in neodvisnosti. Pomemben korak je seveda uvedba lastnega denarja, projekt, ki se je resno zastavil s preostalimi, morda javnosti bolj vidnimi odločitvami. Tako so za vsak primer bone brez imena natisnili že takoj po plebiscitu konec leta 1990, da ne bi med osamosvajanjem prišlo do pomanjkanja gotovine v obtoku, a v obtok so nato prišli po izteku brionske deklaracije 8. oktobra 1991. Priprave so potekale v tajnosti, saj je bila izdelava denarja kaznivo dejanje, pove takratni guverner Banke Slovenije France Arhar, ki ga mnogi imenujejo tudi 'oče slovenskega tolarja'.

Kakšni so vaši spomini na čas uvedbe tolarja?
To je bil poseben čas, poln pričakovanj in hkrati negotovosti, kajti med sprejetjem zakona o slovenski denarni enoti je Slovenija živela v času brionskega moratorija. Ni se točno vedelo, kako bomo izšli iz tega moratorija, kljub temu pa smo imeli v Banki Slovenije višji cilj, da bi po tem končno prišli do svoje valute. Junija, ko je bil sprejet ustavni zakon, je bil v istem uradnem listu objavljen tudi zakon o Banki Slovenije, ki je govoril, da bo Slovenija v prehodnem obdobju še vedno uporabljala staro jugoslovansko valuto dinar in spoštovala pravila, ki jih bo v tem času sprejemala nekdanja Narodna banka Jugoslavije. Vse to, pa tudi skrb, povezana z deviznimi rezervami in poslovanjem bančnega sistema, kako bo novo valuto sprejel trg in kako ljudje, je bilo prisotno v tistem času.

Omenili ste prehodno obdobje, ki je bilo določeno tudi v zakonu. Kaj se je dogajalo v tem prehodnem času?
Logično je, da se je govorilo o prehodnem obdobju, za katerega smo si mi sami želeli, da bi bilo čim krajše in da bi čim prej začeli svojo denarno politiko. Inflacija je bila visoka, stari valuti se ni zaupalo, niti bančnemu sistemu. Vsaka centralna banka ima samo eno željo – glede na to, da je varuh nacionalne valute, si želi, da bi bila ta valuta čim boljši hranilec vrednosti, da bi bila čim stabilnejša in da bi bila pri ljudeh čim bolj zaželena.

Ste prisostvovali razpravi o imenu slovenske valute v državnem zboru?
Bil sem tisto dolgo noč, ko se je ta zakon sprejemal, v parlamentu. Za nas je bil namreč izrednega pomena, saj smo želeli, da takoj po sprejetju zakona preidemo od besed k dejanjem, takoj začnemo menjavo valute. Debata v parlamentu je bila seveda na trenutke zelo čustvena, ker je bilo idej o poimenovanju zelo veliko. V Banki Slovenije smo imeli dve imeni, ki sta dobili največjo podporo – karant in klasje. Tudi svet banke, ki je bil konstituiran septembra, se je veliko ukvarjal s tem, vendar je na sami seji DZ-ja prišlo do drugačnih idej, predlogov in sprejeto ime je bilo slovenski tolar. Tistega jutra se dobro spominjam. Med 3. in 4. uro zjutraj smo začeli obveščati banke in javnost, da bodo banke ta dan zaprte za poslovanje, saj smo želeli, da se dan nameni dodatnim filigranskim pripravam za menjavo stare valute z novo. Kot je znano, je bila akcija zelo uspešna, zamenjava hitra in brez težav.

Katero poimenovanje je bilo najbolj všeč vam?
Sam sem se najbolj ogreval za ime karant. Ko smo imeli razprave o naši zgodovini, so se pojavile ideje, da bi valuta izkazovala povezavo s Karantanijo in našo preteklostjo. Seveda so se pojavile tudi kritike, da to ni prava slovenska beseda in da je treba določiti nekaj optimističnega, kar bo prinašalo sadove, in tako naprej. Zato je prišlo tudi do predloga imena klasje, bile pa so še druge ideje. Na koncu sta bila delovna predloga banke ta dva.

Kakšne so bile priprave na vpeljavo novega, slovenskega denarja?
Bankovce začasne valute je izdala Republika Slovenija, na njih je bil podpis ministra za finance Marka Kranjca. Priprave so namreč potekale v tajnosti, saj je bila seveda po kazenskem zakoniku Jugoslavije izdelava denarja kaznivo dejanje. Ta monopol je pač rezerviran le za centralne banke, zato je tudi logično, da se je prejšnja Narodna banka Slovenije sicer pripravljala na menjavo valute, vendar v času, ko je bila članica Narodne banke Jugoslavije, teh aktivnosti ni mogla izvajati, ker je bilo to protizakonito dejanje. Začasni denar je bil zato sestavni del osamosvojitvenega paketa države.

Kako ste določili tečaj?
O tem smo imeli velike razprave. Ko se rojeva nova valuta, se zastavi vprašanje, kako določiti tečaj. Mi smo preprosto pogledali, kaj se dejansko dogaja na trgu. Na trgu je bil namreč vedno tečaj dinarja v odnosu do tujih valut. Največjo kredibilnost v povojnem času v Evropi je imela nemška marka. Marka je bila vedno prisotna tudi na nekdanjem jugoslovanskem trgu, vedno se je lahko menjevala v menjalnicah, še več pa se je je menjalo na sivem trgu.
Ena orientacija za tečaj je bil torej mikrotrg, odprt za prebivalstvo, druga pa dogajanje na slovenski borzi, ki je že začela delovati. Na tem trgu se je začelo trgovati z evidenčnimi deviznimi pravicami. Tisti, ki je imel priliv in rezultate, je lahko na podlagi ponudbe in povpraševanja kupoval te pravice, ki so se nato spremenile v likvidnost v poslovnih bankah. Poslovne banke so vodile devizne račune tako prebivalstva kot pravnih oseb, preostalo poslovanje v dinarjih in na začetku tudi tolarjih pa je potekalo prek službe družbenega knjigovodstva. Šele po petih letih je bila sprejeta plačilna reforma, da so se računi bank odprli v centralni banki in da so se računi v tolarjih pravnih oseb odprli v poslovnih bankah.
Tečaj je bil torej določen s pomočjo obeh trgov – mikrotrga, ki so ga predstavljale menjalnice, in borze, na kateri se je poslovalo z evidenčnimi deviznimi pravicami.

Je trg sprejel našo novo valuto? Kakšen je bil odziv ljudi?
Naš namen je bil, da se devizni trg postopoma odpre. Včasih se je lahko v menjalnicah le prodajalo tujo valuto, bila je torej le enosmerna cesta, saj tuje valute ni bilo mogoče kupiti. Šele mi smo uvedli to, da so menjalnice res postale menjalna mesta v obe smeri – da se je lahko kupovalo in prodajalo tuje valute. Menjalnice so bile pravi trg, prek katerega so potekale velike transakcije. Vedelo se je, da niso namenjene le turistom in da se prek njih opravljajo določene transakcije s tujino. Tudi posojila so se pretapljala prek teh vez.
Domača denarna politika je bila stroga. Ko se je tolar rodil, je bila inflacija izredno visoka, 22,5-odstotna na mesečni osnovi, zato je logično, da je bilo treba voditi politiko omejenega denarja. Inflacija je denarni fenomen, in če je nekega blaga preveč, je logično, da mu pade vrednost. Domače obrestne mere so bile zato visoke, ljudje in podjetja pa so kombinirali različne možnosti in se zaradi nižje obrestne mere zadolževali v tujini. Ko so ugotovili, da tolar pridobiva vrednost, da je apreciacija tolarja glede na inflacijo, so tolarju tudi vedno bolj zaupali. Vedno več je bilo vlog v tolarjih – v začetku jih je bila namreč večina v nemških markah, saj je bila marka hranilec vrednosti in stabilnosti, tolar pa si je šele pridobival domovinsko pravico na podlagi kredibilne denarne politike. Jasno smo dali vedeti, da sta namena evropska stabilnost in evropska cenovna inflacija.
V takratnih razmerah gospodarstvo ne bi preneslo šokterapije, zato smo ubrali politiko koraka za korakom in gospodarstvo si je lahko počasi pridobilo možnosti za nujna prilagajanja.

V kakšnem finančnem položaju pa je bila Slovenija v tem času?
Slovenija je bila takrat v težkem finančnem položaju, ves bančni sistem je imel okoli 180 milijonov nemških mark deviznih rezerv, centralna banka je bila brez njih. Na drugi strani je bila zunanja fronta popolnoma odprta, obstajal je večmilijardni jugoslovanski dolg v devizah, hkrati sta veljali solidarnostna klavzula in klavzula o navzkrižni odgovornosti. Beograd je poskušal blokirati vse naše račune v tujini in je oktobra 1991 pozval tuje banke k blokadi deviz naših bank. Ob tem smo se zavedali tudi, da bo potrebna bančna sanacija, saj je veliko bančnega premoženja zaradi težav na nekdanjem jugoslovanskem trgu in posledično težav pri nas postalo slabega. 27. januarja 1993 smo začeli prvo sanacijo Ljubljanske banke, novembra 1992 je bil sprejet poseben zakon o 2,2 milijarde obveznic, s pomočjo katerih smo začeli sanacijo in jo aprila 1993 nadaljevali v Kreditni banki Maribor, naslednje leto pa še v Ljubljanski banki v Novi Gorici.
Hkrati smo vodili pogajanja s tujimi upniki, londonskim klubom 240 bank, posebnim kreditnim odborom, ki mu je predsedovala newyorška banka. Trajala je 3 leta, da smo prišli do rezultata, da se je solidarnostna klavzula eliminirala, da se je nekdanji jugoslovanski devizni dolg porazdelil ter da je bilo to sprejeto in potrjeno od mednarodne finančne skupnosti.

Česa ste se pri določanju nove valute najbolj bali? Kakšna so bila vaša pričakovanja?
Najbolj se bojiš, kako bo valuta priznana, kako bo sprejeta doma in pri tujih partnerjih. Ko so ljudje videli, da je centralna banka kredibilna, da se besede spreminjajo v dejanja, da se stvari spreminjajo na bolje, potem je ta bojazen izginila. Za bančništvo je vedno zaupanje alfa in omega. Zaupanje pa pomeni, da mora biti dana beseda realizirana v praksi, da moraš za njo stati. Če se to ne zgodi, pride do nezaupanja, ki se lahko zgodi le z enim samim dejanjem, medtem ko se zaupanje tlakuje dalj časa.
Stati ino obstati, je rekel Primož Trubar in to piše tudi na slovenskem evru. To je umetnost. Ko enkrat stojiš, da tudi obstojiš na dolgi rok.

Je bila določena tudi kakšna serija t. i. rezervnih bankovcev za primer vdora v finančni sistem?
Tudi rezervni načrt smo seveda imeli, saj moraš vedno misliti na nevarnosti. Ta projekt paralelnih bankovcev se je izvedel delno tudi do materialnih rešitev, ki pa jih - hvala Bogu - nikdar nismo uporabili.

Ste že ob ustvarjanju tolarja slutili, da ga bomo uporabljali dokaj kratek čas?
Naša želja je bila, da čim prej pripravimo evropske razmere za stabilnost. Vedeli smo, da ima Evropa svoj projekt. Na tem področju je tempo diktirala nemška centralna banka, saj je bila marka najstabilnejša, kar se je videlo tudi v Sloveniji, saj je imela med 23 različnimi tujimi valutami več kot 70-odstotno udeležbo na deviznih računih. Majhno monetarno območje je zelo težko upravljati, še posebej če so trgi prosti. Slovenija je majhna, in če so trgi prosti, se na njih presoja, kje se obrestuje delati transakcije, potem je takšno majhno območje zelo ranljivo. Zato smo se vedno najbolj bali, da se ne bi ravno na tem deviznem področju zgodili nepredvidenih dogodki, ki smo jim bili priča v nekdanji Jugoslaviji - do navala na banke in podobno. To je bila stalna skrb in velika odgovornost. Ob tem pa smo želeli, da bi ekonomija čim prej bila fizično in vsebinsko pripravljena, da bi lahko zdržala prosto tekmo na evropskem trgu.

Imate kaj nostalgije po tolarju?
Po tolarju nimam nostalgije, saj si človek želi stabilen denar. Ostal mi bo v dobrem spominu kot uspešen projekt, s katerim je Slovenije dosegla svoje cilje v prehodnem obdobju. Samoozdravitev je bila nujna, saj moraš sam premeriti, do kam sežeš. Prepričan sem, da so bili samoocena in vsi napori, ki so bili vanjo vloženi, poplačani s prehodom v evropski monetarni sistem, v članstvo danes najpomembnejših članic evropske monetarne unije, ne glede na težave, ki jih prinaša finančna kriza. Človek bi lahko konča s pregovorom: 'Skupaj so nas ujeli, skupaj bomo viseli.' Želja je, da bi bil evro bil čim uspešnejši, saj sem prepričan, da Evropa ima gospodarstvo, vsebino, ki se lahko kosa z drugimi tekmeci na svetovnem trgu.