V 84. letu starosti je umrl priljubljen slovenski pesnik, esejist, prevajalec in urednik Tone Pavček.
Sožalje Türka in Pahorja
Predsednik republike dr. Danilo Türk je ob smrti pesnika Toneta Pavčka izrekel njegovi družini in prijateljem globoko sožalje. Predsednik je poudaril, da je odšel eden najbolj žlahtnih slovenskih pesnikov ter velika osebnost slovenske kulture, politike in javnega življenja, ki je neizbrisno vtkan v temelje samostojne in neodvisne države Slovenije.
"Tone Pavček je bil človek, ki si ga moral spoštovati in imeti rad. Ne le zaradi njegove umetnosti, pač pa tudi zaradi človeške širine, topline in pokončnosti, ki jo je izžareval skozi svoje delo in življenje. Bil je velik pesnik, odličen prevajalec, izjemna osebnost slovenske kulture in topel, prijazen človek. Vedno je znal najti pravo besedo, znal je tudi prisluhniti, razumel je duh časa ter zmogel dovolj poguma in modrosti, da je javno ubesedil tisto, kar so mnogi le slutili. Nikoli ne bomo pozabili Majniške deklaracije, ki jo je leta 1989 dostojanstveno prebral na Kongresnem trgu v Ljubljani. Takrat je to tako samozavestno in navdihujoče lahko storil le Tone Pavček, ki je bil nekakšen skupni imenovalec osamosvojitvenega vrenja v slovenskem narodu. Pavček je v sebi združeval in ubesedoval vse energije in vsa hotenja Slovenk in Slovencev, ki so se oblikovala skozi zgodovino, od kulturnih do političnih. Za vse to mu pripada posebno mesto v zgodovini Slovenije, ki se ga bo vedno spominjala z veseljem in spoštovanjem," je zapisal predsednik Türk.
Družini pokojnika je sožalno brzojavko poslal tudi predsednik vlade Republike Slovenije Borut Pahor, v kateri je v svojem imenu in v imenu vlade Republike Slovenije izrekel iskreno in globoko sožalje ob nenadomestljivi izgubi.
Ob tem je premier Pahor zapisal še, da nam je Tone Pavček zapustil čudovit opus svojih del, ki bodo živela naprej tudi z naslednjimi generacijami in jim vlivala pozitivno energijo in "odganjala sence", kot je sam zapisal v svoji pesmi. Poudaril je tudi, da ne bomo nikoli pozabili njegove vloge na Kongresnem trgu 8. maja 1989, ko je odločno prebral Majniško deklaracijo in v imenu nas vseh zahteval suvereno državo slovenskega naroda. (Videoposnetek Pavčkovega branja deklaracije si oglejte na dnu prispevka.)
Novinar, urednik, poslanec, Unicefov ambasador ...
Pavček se je rodil 29. septembra leta 1928 v Šentjuriju pri Novem mestu, kjer je živel do 16. leta. Prvi razred osnovne šole je obiskoval v Mirni Peči. Po 16. letu je živel v Ljubljani, kjer je obiskoval Marijanišče. Tega so vodile redovnice, s katerimi se, kot je Pavček večkrat poudaril, ni razumel. Zaradi neprimernega vedenja, vsaj tako so ocenile redovnice, Pavčka niso sprejeli v tamkajšnjo gimnazijo.
Poleg pisateljevanja je bil Pavček zelo dejaven tudi na drugih področjih. V letih 1955–1957 je bil novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, nato pa do leta 1972 novinar in urednik na RTV Slovenija. Med letoma 1963 in 1967 je bil ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani. Od leta 1972 do upokojitve leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe, od leta 1979 do 1983 pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.
V letih 1986–1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral Majniško deklaracijo. Leta 1996 ga je Unicef imenoval za enega izmed svojih ambasadorjev. Od leta 2001 je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Pesnik, esejist, prevajalec ...
Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih, ki so v času predanosti kolektivizmu pomenile pomemben premik, vrnitev v intimizem. Zbirka Pesmi štirih med slovenskimi ljubitelji poezije še vedno zavzema prav posebno mesto, kar velja tudi za številne Pavčkove poznejše zbirke. Med njegove najbolj znane zbirke sodijo Poganske hvalnice, Dediščina, Upočasnitve in Same pesmi o ljubezni.
V njegovi poeziji izstopa predvsem ljubezen do rodne Dolenjske, velik del njegovih del pa je posvetil tudi otrokoma, igralki Saši Pavček (1960) in pesniku Marku Pavčku (umrl je leta 1979, star 21 let). Pavček je bil zelo priljubljen tudi med mlajšimi bralci, ki ga ne bodo pozabili zaradi Jurija Murija v Afriki, ki je pred kratkim dobil nadaljevanje v knjigi Juri Muri po Sloveniji. Predstavitev knjige je bila v ljubljanskem kliničnem centru.
"V obliki je Pavček zavezan zvočnosti, včasih že kar spevnosti verza. Njegova lirika je blizu prvinskemu izviru poezije, ki ga določa govor in ne pisava. Večina njegovih pesmi ima vezano obliko z rimo ali asonanco, hkrati pa je notranje ritmično razgibana, da tudi ob strogem redu zbuja vtis najžlahtnejše improvizacije," so leta 2007 zapisali na spletni strani SAZU-ja. "Ta način izražanja je pripomogel tudi k visoki vrednosti in privlačnosti Pavčkove poezije za otroke in mladino, ki se lahko enakovredno kosa z najboljšimi iz naše literarne tradicije, z Levstikom in Župančičem," so dodali.
Posebej omenjajo tudi Pavčkovo esejistično pisanje, zlasti v treh delih objavljeno knjigo Čas duše, čas telesa (1994, 1997, 2004), v kateri je "občutljivo spregovoril o svojih dolenjskih rodovnih koreninah, o zorenju in odraščanju dečka in mladostnika, o šolanju v šoli in v življenju". Ta avtobiografska izhodišča je nadgradil s pogledi v širše razsežnosti bivanja, kjer se izmenjavajo svetlobe in sence, ekstaze čutnosti in duhovnosti, hvala življenja in hlad minljivosti.
Obsežen je tudi Pavčkov prevajalski opus, vezan pretežno na rusko poezijo in njene vrhunske pesnike od Jesenina in Majakovskega, prek Ahmatove in Pasternaka do Cvetajeve in Zabolockega. Prevajal je tudi iz drugih slovanskih jezikov, poleg poezije za odrasle še pesmi za mladino. V številne tuje jezike so prevedene tudi njegove pesmi, v knjižni obliki med drugim v ruščino, srbščino, češčino, makedonščino, hrvaščino, gruzinščino in azerbajdžanščino.
Vedno pozitivno naravnan
Bil je pogost gost številnih literarnih večerov, bralnih značk in različnih kulturnih srečanj. Pavček je prejel tudi naziv vinski vitez, saj je vzgajal vinograd trte refošk. Običajno v svojih nastopih nikoli ni pozabil omeniti vina in solin, ki jih je občudoval. Tako soline kot vino so pogosto vpeti v kakšnega od njegovih verzov.
Pavčka je vedno določal vitalizem, njegove besede so bile vedno polne pozitivne naravnanosti, kar pa še ni pomenilo, da ni bil kritičen do družbe, v kateri je živel. "Človek živi to svoje življenje in se trudi, da kdaj doreče misel, stavek, svoj kredo, svojo besedo. Včasih mu uspe, včasih ne," je v enem od svojih številnih intervjujev povedal Pavček.
Vsestranski mojster besede je kljub častitljivim letom in zdravstvenim težavam, ki so ga pestile zadnje obdobje, ostajal ustvarjalno dejaven vse do konca življenjske poti.
V spodnjem videoposnetku si lahko ogledate, kako je leta 1989 Tone Pavček bral Majniško deklaracijo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje