Letošnja Prešernova nagrajenka sodi med tiste ljudi, ki nad otroštvom nikoli niso obupali. Podaljšuje svoje otroštvo, pravi, in tega deli z otroki. Da je Marlenka Stupica prava umetnica, saj ji sicer véliki čudežni svet malih ljudi ne bi bil tako domač, je konec petdesetih let pisal že Luc Menaše ob razstavi njenih ilustracij v Jakopičevem paviljonu. Ilustratorka se risanju ni mogla upreti, vse odkar se je, stara dve leti, med neko boleznijo kratkočasila z njim. To ji je bilo ljubše od igranja s punčkami, če ni bilo drugega, so bili dobri tudi prsti in šipa namesto podlage. Podobe, ki si jih je zamišljala pred spanjem, so ji delali družbo že tedaj in tako ostaja vse do danes.
Ena prvih diplomantk Akademije za likovno umetnost v Ljubljani (diplomirala je leta 1950) je svoj celotni opus posvetila ilustraciji. Njeno delo je bilo prelomno za razvoj slovenske ilustracije v drugi polovici 20. stoletja, prav tako je treba njenemu ustvarjanju pripisati veliko zaslugo za uveljavitev ilustracije kot posebne veje likovne umetnosti. Likovno zanimanje za pravljice je skupaj z Marjanco Jemec Božič in Ančko Gošnik Godec znova obudila na čisto novi ravni, te prve ilustratorke pa so radi poimenovali pravljičarke.
Od bratov Grimm do Andersena, od Ele Peroci do Otona Župančiča
Podobe Marlenke Stupica dajejo nove razsežnosti zgodbam v več kot sto otroških slikanicah in knjigah – od Sneguljčice bratov Grimm, Palčice, Trnuljčice, Grdega račka, Pike Nogavičke do pravljic Ele Peroci in Mehurčkov Otona Župančiča, tudi bralce Cicidoja in Cicibana so spremljale. Ob njih so odraščale številne generacije. "Ob njenih umetninah občutimo nostalgijo po časih, ko se časa še nismo zavedali, ko nas je preveval tisti občutek večnost, ki mine, ko se na robu odraslosti zavemo svoje minljivosti," so zapisali v obrazložitvi Prešernove nagrade.

Pri ilustriranju Marlenka Stupica vedno zvesto sledi literarni predlogi, obenem iskreno slika lastno dušo, likovno pa njene podobe odsevajo slikarstvo tistega časa. Kot je Črtomir Frelih še zapisali v utemeljitvi, umetnica, ki že dolgo neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije, »pri svojem delu od sebe zahteva najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti, in zdrži primerjave z vzorniki iz zgodovine«.

Družina s posluhom za umetnost
Prav letos mineva sto let od rojstva Gabrijela Stupice, umetnika, s katerim je ilustratorka delila svoje življenje. Izredno je občudovala njegovo umetnost, v takšnem likovnem okolju pa je odraščala tudi njuna prezgodaj umrla hči, še ena izvrstna ilustratorka, Marija Lucija. Še kot deklica je tako materi kot očetu bila likovni navdih.

Prepoznamo jo v ljubki temnolasi Sneguljčici, ki stoji pred hiško v širnem gozdu. Ta na vso moč spominja na srednjeveške tapiserije s številnim rastlinjem in živalmi, stiliziranimi drevesi in detajli. Tudi naravo je Stupica vzljubila že majhna. Njen oče, agronom, jo je večkrat peljal v naravo in ji ujel hrošče, ji pokazal metulje in cvetlice. Narava ji še danes predstavlja neusahljiv vir navdiha, kar kipi iz njenih ilustracij, polne cvetlic, drobcenih živali in dreves, ki ponekod spet spominjajo na tiste v srednjeveški knjižni iluminaciji. Tudi sicer Stupičine podobe v spomin prikličejo staro knjižno slikarstvo, saj so prav takšne miniaturne umetnine, ki bi jih z veseljem, če bi le lahko, obesili tudi na steno.

Ilustracije pravljic so bržkone prvo srečanje otrok z likovno umetnostjo, kar verjetno nalaga ilustratorjem dodaten občutek odgovornosti. Ste kdaj ustvarjali tudi s tem v mislih?
Nujno je, da si sam sebi odgovoren, Da svojo izobrazbo, izkušnje, znanje in izpovednost prenašaš na svoje delo. Zato ne bi mogla reči, da bi še posebej pomislila nanje. Mogoče so omejitve le takrat, ko v psihološkem in pedagoškem smislu paziš, da ne naslikaš kaj neprimernega.

Večkrat ste že dejali, da se pri svojem delu ne skušate približati otroku, ampak sami tako gledate, da preprosto podaljšujete svoje otroštvo. Ste se kdaj zbali, da bi vam določene življenjske izkušnje ta čudežni svet odtujile, da bi vas odrasli svet preveč posrkal vase?
Čudežni svet otroštva ni vedno tako čudežen, kot tudi pravljice niso. Znano pa je, da pravljice vsebujejo čudežno zdravilo – pomiritev in potešitev osnovnih človeških tihih stisk in hrepenenj, in to od pamtiveka. Imajo globlji smisel, sicer jih ljudje ne bi ustvarili. Iz nuje. Tako imenovani 'odrasli svet' tega ne more posrkati, razen kadar gre za izgubljen spopad z usodo.

V vašem ilustratorskem opusu ima poseben prostor krajina, zlasti drevesa v njej. Kaj vam pomeni krajina? Je to tisto polje ilustracije, ki vam omogoča največ svobode za lovljenje lastnega razpoloženja?
To je res. Pokrajina, drevesa, kamen, voda in spreminjajoče se nebo mi pomenijo neizčrpen vir inspiracije pri delu. V njej se izgubljam in sanjarim, jo 'prepesnim'. Prikažem slutnjo, da se tu in tam za nekim kamnom ali rastlino nekaj skriva, pa ne veš, kaj. Narava ti ne bo zamerila, če jo prekrojiš v dimenzije sanj. Je tudi širno polje za brezštevilne kompozicijske igre in ideje.
Znotraj teh dreves, znotraj pokrajine pogosto mrgoli detajlov iz narave - žuželk, listja, cvetlic. Te ste natančno proučevali z vsem potrebnim realizmom, nato pa v pravljični svet tega spet reducirali in stilizirali. Zakaj ste se odločili za takšen postopek?
Ta postopek se mi je zgodil. Ker sem želela vse objekte dodobra poznati, sem naredila veliko realističnih študij po naravi, res natančnih. Najprej moraš snov obvladati. Ko sem jih potem vklopila v sliko in kompozicijo in jim želela dati tudi pravljično dimenzijo, sem jih na osnovi prejetih podatkov poenostavila. Potem so dobili nov, poseben značaj.
Tudi vaša hči Marija Lucija je bila prav takšna 'pravljičarka' kot vi, tudi ona je v ilustracijo ujela velik del sebe, obe sta zelo 'avtoportretni'. Morda lahko v njeni ilustraciji razberemo več ranljivosti, v vaši več optimizma? Se dober ilustrator v svojem delu sploh lahko izogne avtoportretnosti?
Za prvi del vprašanja imate verjetno prav. Ne vem, če se avtoportretnosti povsem izogneš. Mislim, da ne. Avtoportretnost velja lahko za vse veje likovne umetnosti in umetnosti sploh.
So po vseh teh letih ustvarjanja številne podobe iz knjig in lastne domišljije še vedno z vami 'na vsakem koraku'? Jih ob branju knjige ali pa kar tako še kdaj rišete v mislih, morda celo na papir?
Podobe, ki v domišljiji prihajajo sproti, se še javljajo. Podobe iz že realiziranih knjig pa ne hodijo več z menoj. Vsaka nova knjiga rodi vedno tudi povsem nove likovne izzive, nov študij, razmišljanje, razrešitve, najti je treba novo čarobno paličico. Odkriva se vedno nova razsežna dežela imaginacije.
Maja Kač